Logout

Agata Tomažič

Leto 2017 je leto, v katerem je umrla elektronska ura na strehi Ravnikarjeve stolpnice na Trgu republike v Ljubljani. Njene okorne, kvadratne številke, znanilke digitalne dobe v času žepnih kalkulatorjev, so bile brez dvoma tista številčnica, v katero so se stekali pogledi z vseh koncev mesta. Podnevi, ponoči, v soncu, dežju in megli – kadarkoli si hitel proti cilju, recimo na faks ali v kino ali na zmenek, vedno je bila ura tam in nekako bedela nad tem, da nisi zamudil. Ali pa je brez usmiljenja odštevala. Skrbela je tudi za vse, ki niso marali nositi zapestnih ur (ker bi jih to utesnjevalo). In čeprav v zadnjem času po vseh žepih čepijo mobilniki v stalnem pozoru, da nam povedo, koliko je ura, kakšno je vreme ali koliko nas ima kdo rad, ker nas všečka, se je ura na tim. Iskrini stolpnici še vedno obnesla – v mrazu ti ni bilo treba brskati po žepu, samo pogled si usmeril tja gor in že si vedel, ali moraš teči ali pač lahno korakati. Ali koliko te sme zebsti. Za ostalo pa ura ni bila pristojna.

Skladno s časom, v katerem velja, da se pokvarjenih stvari ne izplača popravljati, ker je ceneje kupiti nove, je smrt Iskrine ure dokončna. Ne, popravek: dogma, po kateri se je lastnik stolpnice na TR3 odločil, da se ne bo lotil obujanja ure v življenje, je pišmevuhovska miselnost, po kateri se ne splača vlagati v stvari, ki ne obetajo niti malo (oprijemljivega) dobička. Nič, kar ne prinese profita, ki bi se ga dalo izraziti v številkah, ni vredno, da se mu namenja pozornost ali celo denar. Kako tragikomično naključje, da gre tu prav za številčnico oz. številke, katerih predani vernik je menda lastnik podjetja Ceeref, »diplomant računalniških ved«, »ljubitelj sodobne umetnosti« in »jadralec«, kot piše na spetni strani njegovega podjetja. Prav tistega, ki je že leta pod drobnogledom davkarije zaradi domnevnih davčnih utaj in privatizacijskih mahinacij, nazadnje pri vrhniškem Liku. Sicer pa njegovo ime zadnja leta obvezno krasi vsakoletne lestvice najbogatejših Slovencev in te njegove uvrstitve iz neznanih razlogov žanjejo srednje do močno občudovanje pri rojakih.

Leto 2017 je bilo tudi leto, v katerem sta se proslavila zakonca, ki sta si nadela čudaški priimek Login in svoj umotvor, spletnega govorečega mačka, bogato prodala. Že sam zaplet je vreden distopičnega filma pod režisersko taktirko Giorgosa Lanthimosa. Še bolj pa je bizaren razplet: tiste vrste poslovni uspeh, pri katerem je boljkone jasno, da ključno vlogo igra sreča ali da si v pravem trenutku na pravem mestu, malone kot pri loteriji, so mnogi slovenski mediji preinterpretirali v dosežek, primerljiv z znanstvenim odkritjem. Od skorajda unisono čaščenja jih ni odvrnilo niti dejstvo, da sta zakonca po velikem metu vse svoje premoženje brž preusmerila v davčne oaze, zaradi česar bi se morala pravzaprav ponovno preimenovati, in sicer v Logout. De facto in de iure sta se odjavila iz države, ki pa se jima v neke vrste sladostrastni poniglavosti vendarle ni do konca odrekla, temveč jima je še naprej pela hvalospeve. Še posebej abotno je bilo pri tem ravnanje časnika, ki je v začetku leta 2016 na svojih straneh napovedal srdit boj proti davčnim utajevalcem in nekatere med njimi tudi neusmiljeno zasramoval (pri čemer so seveda le najbolj prostodušni in preprosti mogli verjeti, da je seznam slovenskih davčnih utajevalcev, objavljen na njihovih straneh, res izčrpen in dokončen …). 

O davkih in drugih dajatvah, ki jih hote ali nehote odmerjamo za skupno dobro, si seveda vsakdo lahko misli le najslabše. Zemljepisna širina, v kateri leži naša država, je menda sploh naklonjena temu slednjemu, medtem ko je v severnejših prostranstvih naše celine včasih veljalo za sramotno, če si se davščinam izmuznil. Odkar se je družbena klima nekoliko spremenila in se vsaj korporacijam s takimi odvajanji denarja ni več treba ubadati, so menda tudi severnjaki manj poštenjaki. Verjetno pa je vsepovsod tako, da je utajevati davke tem težje, čim manj zaslužiš. Vsakdo ve, da je v Sloveniji na področju kulture in pisanja to skorajda nemogoče (oziroma je, če smo tehnicistično natančni, zaradi razmeroma velikih vložkov, ki bi jih zahtevala ustanovitev podjetij na območjih z davčno popustljivejšo zakonodajo, v primerjavi s prihranki oziroma veličino zaslužka precej nesmiselno). Veliko lažje delo imajo, recimo, polagalci ploščic in ostali mojstri, ki brez zadrege navedejo ceno brez davka, malce pozneje pa še z davkom – če bi se morda izkazalo, da imajo opravka s kakšnim posebej trdovratnim legalistom. Potem naj se pa vsak sam odloči, mar ne – s tem pomembnim dostavkom, da je v primeru plačila davka na škodi odjemalec, izvajalcu del se sladko žvižga. 

Filozofske, sociološke, socioekonomske, psihološke in podobne poglobljene razprave o vlogi narodovega značaja, podnebja in številčnosti zaroda postrušnikov pri naklonjenosti ljudi plačevanju davkov so tu pravzaprav mlatenje prazne slame. Najlaže bi to orisali s tisto zgodbo o sestanku hišnega sveta, kjer se stanovalci zgornjega nadstropja v stolpnici na vse kriplje zoperstavljajo plačilu sanacije za škodo po poplavi, prebivalci pritličnih stanovanj pa nočejo niti slišati o tem, da bi namenili kakšnega kovača za obnovo strehe, ki pušča. Bistvo vzajemnosti in solidarnosti ni to, da sprejmeš pomoč, kadar si je sam potreben, temveč da pomagaš drugim, ne da bi isti hip pričakoval in računal, da se ti bo pomoč vrnila, sicer je ne boš ponudil drugim. Plačevanje davkov je preprosto znamenje višje zavesti človeka, ki sega dlje od pogojnega refleksa, s katerim se je ukvarjal Pavlov in je, kot je splošno znano, svoje odkritje utemeljil na poskusih s psi. Ti so sicer na moč prisrčne živalce, davkov pa ne plačujejo. Zaradi tega seveda ne gre, da bi jih javno sramotili, saj tega od njih tudi nihče ne pričakuje in jih imamo radi zaradi drugih lastnosti. 

Z ljudmi je drugače. Tako, kot so sposobni prepoznavanja svoje lastne podobe v ogledalu, se od določene starosti naprej tudi dojemajo kot osebnost in skladno s tem razmišljajo o svoji preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Prav tako kmalu razvijejo zavest o položaju in življenju v skupnosti in, če je pri njihovi primarni socializaciji šlo vse po sreči, tudi zavedanje, da se med pripadniki skupnosti vzpostavlja neka soodvisnost. Vsega tega so resda zmožni tudi nekateri primerki iz živalskega sveta, vendar pa ti praviloma nimajo lastnih zaslužkov, tako da jim o davkih ni treba razmišljati. Človek, ki se z izogibanjem plačilu davkov izvzame iz svoje primarne skupine, ki je država, v kateri prebiva, s tem sporoči, da ne verjame v skupnost in da meni, da je sposoben samorastništva in samozadostnosti. Menim, da tovrstnim osebkom te njihove odločitve ne bi smeli prepovedati, vendar bi morala obveljati za absolutno – kdor ne bi davkov hotel plačevati nikjer, bi pač postal neke vrste apatrid. Verjamem, da bi jih kljub tej grožnji nekaj še vedno ostalo, saj so posebnosti v človeški populaciji razporejene enakomerno, kot po Gaussovi krivulji, zatorej obstaja verjetnost, da kot je praviloma stalen delež ljudi z določenimi duševnimi boleznimi ali nezaposljivih po lastni volji, je pač tudi nekaj takih, ki za nobeno ceno ne bi hoteli plačevati davkov. Naj živijo, in to po možnosti v družbi sebi enakih, saj bi bila to zanje največja kazen. Naselili bi jih, recimo, v uborno grajene večstanovanjske stavbe, kjer bi se zaradi vremenskih neprilik ves čas kaj kvarilo, oni pa bi se zgrizli med prerekanjem, kdo česa ne bo plačal. Oh, to bi bila že skoraj hudomušna sodobna različica Dantejevega pekla, za katero je bolje, da ostane v hudomušni (in hudobni) domišljiji avtorice te kolumne!

Niti pomotoma pa kot rahlo zmedene domislice ljubiteljske poznavalke fiskalne politike ne bi smeli odpraviti misli, da se utajevalcev davkov v javnosti ne bi smelo poveličevati. Vsakdo, ki je izšel iz neke skupnosti, se z njeno pomočjo izobrazil, opismenil, ob osnovnih zdravstvenih storitvah zrasel v normalno razvitega odraslega človeka, pa se potem iz nekih infantilnih egoističnih manifestacij odloči iz tega izvzeti, bi moral obveljati za parazita. Paraziti so v živalskem svetu sila zanimivi organizmi, saj jim je zaradi nerabe prebavnega trakta – vso hrano dobivajo od svojega gostitelja že prebavljeno – ta zakrnel. Po analogiji bi nekaj podobnega lahko rekli tudi za človeške zajedalce: ker se vse njihove misli vrtijo le okoli številk in kako svoj zaslužek pomnožiti, so jim vse ostale možganske funkcije medtem bržčas odmrle. Le čemu bi častili ljudi z delno operativnimi možgani?

»Videl sem stvari, o katerih se vam ljudem ne sanja. Goreče bojne ladje ob ramenu Oriona. Skozi temo blizu Tannhäuserjevih vrat sem gledal bliskanje žarkov C. Vsi ti trenutki se bodo razgubili, kot solze v dežju. Čas je, da umrem,« je povedal replikant Roy Batty iz filma Iztrebljevalec Deckardu tik pred smrtjo. Kdo ve, kaj so povedale številke z elektronskega prikazovalnika na Iskrini stolpnici, preden so jih razmontirali in odpremili na smetišče. Jih je kdo slišal? Jih je hotel slišati?

O avtorju. Agata Tomažič je začela pisati v novinarskem krožku OŠ Riharda Jakopiča. Pozneje v življenju, ko si je pridobila tudi ustrezna izkazila o izobrazbi (matura na gimnaziji Poljane ter diplomi iz francoskega jezika s književnostjo na FF in novinarstva na FDV), je imela srečo, da so ji za pisanje in vse domisleke v zvezi s tem tudi plačevali, sprva pri Delu, d. d., zdaj na ZRC SAZU, … →

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Obupane davkoplačevalke tožba

    Agata Tomažič

    Tudi sistem so postavili ljudje. Ljudje z imeni in priimki, ki bi morali odgovarjati za svoje napačne odločitve. In če bi se najmanjša, najneznatnejša, a kljub temu pomembna kolesca v sistemu lepega dne iz protesta nehala vrteti, bi morda lahko razgalili tiste, ki so krivi za našo nesrečo.

  • Stroj za vse čase

    Agata Tomažič

    Če upoštevamo dejstvo, da bi tudi stari pisalni stroji ob minimalnih posegih bržkone še vedno zmogli od sebe dati kak tekst, je res vprašljivo, ali so osebni, hišni, namizni ali prenosni računalniki, kakor jim pač že rečemo, znak bogvekakšnega napredka človeštva.

  • Večno nezadovoljstvo brezmadežnega slovenskega uma

    Sonja Merljak

    Lajki ne vplivajo le na našo samopodobo, ampak na prihodnost družbe, v kateri živimo. Facebook je (vsak) svet razdelil na dva pola, ki se med seboj vse manj pogovarjata, ki se vrtita v svojih milnih mehurčkih in ki vse bolj krepita všečna in zakoreninjena prepričanja, ki krepijo priljubljenost znotraj mehurčka. Prostora za dialog skorajda ni več.