Labodov spev in druge žalostne melodije

Agata Tomažič

Kdor hodi v šolo z leto dni starejšimi sošolci in sošolkami, se nekako privadi svojemu statusu, da je ves čas najmlajši. Iz osemletke se to vleče v srednjo šolo in pozneje na faks, kjer malce razvodeni, ker starost tam ni več tako pomembna, zagotovo pa spet udari na plano v delovnem kolektivu, kjer si spočetka tako rekoč vedno najmlajši. Če se delovna sila ne pomlaja, za kar sicer poskrbi vsak umni delodajalec, si kar dolgo časa zaziban v varljivo zavest, da je mladost večna in da je čas obstal. 

Pa brez skrbi, čeprav je že davno, odkar sem zagovarjala diplomo, opravila s pripravništvom in preskočila ovire, ki naj bi bile nekakšni mejniki na poti v odraslost, se še vedno ne počutim stara. Dobro se znajdem na družbenih omrežjih, v svoj besednjak po potrebi vpletem kakšen najstniški slengovski izraz (ki ga, recimo, poberem s prikazovalnikov na LPP) in nosim superge New Balance, za sezono pomlad – poletje 2017 pa resno načrtujem nakup nahrbtnika Herschel. Samo ena točka je, na kateri se zavem, da imam za sabo že kar nekaj življenja in da obstajajo tudi bistveno mlajši od mene. To se zgodi, ko pomislim na vse tiste blagovne znamke in podjetja, ki so že pod rušo (ali na ekspresni poti tja), pa so bili njihovi izdelki svojčas tako dobri, da si jih brez zadrege lahko nadel nase, vnesel vase, vgradil v stanovanje ali z njimi počel tisto, čemurkoli so že bili namenjeni. In to celo če si samoizpričani sledilec modnim trendom, ki ti velevajo, da blagovne znamke izbiraš ne le po ključu kakovosti in vzdržljivosti, temveč tudi všečnosti in vpetosti v sodobne oblikovalske smernice. Izdelke, skratka, ki niso bili kakšen pocenjakarski produkt domače socialistične industrije, ampak si bil nanje lahko ponosen – brez ideološke patetike. Izdelke, o katerih mlajši od tridesetih let praviloma (so tudi izjeme) ne vedo nič. Ali vsaj nič dobrega. 

Moja največja bolečina je Mura. Odraščala sem z oglasi za njihove plašče, srajce, kostime, ki so bili, tako kot obleke same, vrhunsko izdelani. Njihove obleke niso bile za vsak dan, še manj za vsak žep, ampak če si bil iznajdljiv in si prežal na razprodaje ali si službeno pot preko Mure združil z obiskom njihove industrijske prodajalne v Murski Soboti, si lahko svojo garderobno omaro mimogrede obogatil s kakšnim Murinim kosom. Ki je imel edino to pomanjkljivost, da ga zaradi nepremišljeno kakovostnega blaga in brezčasno imenitnega kroja zlepa nisi mogel zavreči. In je visel v omari še leta zatem, ko si se ga že zasitil – zavreči pa ga tudi nisi mogel, ker ni kazal sledov obrabljenosti ali postal démodé. Včasih pa je, nebodigatreba, tudi nemo opominjal na čase nižjih konfekcijskih številk … 

Murin kostim sem si nazadnje kupila v tistem poletju, ko je kolega fotograf posnel fotografijo odpuščenih Murinih šivilj in ko so zraven, tako rekoč v paketu, prodajali tudi majice s šiviljskim trakom, simbolično zloženim v Moebiusov neskončni trak. V podporo Muri in tamkajšnjim delavkam. Kupila sem tudi to majico, iz nekakšnih domoljubnih vzgibov in v dobri veri, za katero sem že takrat vedela, da je samo drugo ime za naivnost. Konec tistega leta je kolega za posnetek Murinih šivilj dobil nagrado, neskončni Moebiusov trak pa se je razpletel natanko tako, kot s(m)o si vsi želeli, da se ne bi …

In če je Muro in njene izdelke obdajala avra svečanosti in prefinjenosti, za Beti česa takega nikakor ni bilo mogoče reči oziroma je bilo prav v nasprotju s konceptom njihove blagovne znamke: njihovo spodnje perilo, pižame, kopalni plašči … vse je imelo pridih domačnosti, mehkobe, voljnosti in varnosti. Vzorci na njihovih kopalkah niso zbledeli že v prvem poletju in so bili med najbolj posrečenimi in igrivimi. Še danes pomnim okolje njihove tovarne in, kakopak, industrijske prodajalne v Metliki, kjer si se mogel kot kakšna kokoš na lovu za najdebelejšim deževnikom zakopati v bale njihovih oblačil, nagrmadenih v velike koše. Bili so poceni, ampak ne ceneni. V Metliko se ponavadi nisem odpravila po službenih poteh, temveč čisto zasebno. Pa vendar je tudi spomin na Beti na mojem mentalnem trdem disku zložen blizu spominov na mojo prvo službo, saj je bila njihova prodajalna v Ljubljani blizu redakcije, v kateri sem bila zaposlena in sem se vanjo vračala mimo izložbe z njihovim tekstilnim programom. Ena, dva, tri me je posesalo v notranjost in že sem bila med obešalniki, potem pa pred blagajno – saj kaj se pa človek zamudi, če si med vračanjem s pogovora mimogrede omisli še kakšno pižamo?

Labod mi je bil od nekdaj simpatičen že zaradi imena. Pojma nimam, kaj je ustanovitelje te tovarne – ki je bila morebiti celo nacionalizirana in je šlo za kakšno rodbinsko ime? – gnalo, da so ji nadeli tako nenavadno poimenovanje. Labodi so sicer dokaj nasilne ptice, znane po tem, da v času skrbi za svoj zarod vsiljivcem brez pomisleka zadajo neprijeten udarec s krili ali z njimi celo obračunajo s kljunom. Izdelki iz tovarne Labod so bili neke vrste light Mura – obleke lahkotne elegance, a primerne tudi za vsakodnevno nošnjo v pisarni, za sestanke in terenske premike po civiliziranih predelih. Proti koncu svojega obstoja – ja, skorajda kot labodji spev – so lansirali celo neko linijo za mlade, ki se je zelo približala Murini e.Mura in je bila prijazna pripravniški plači tudi pred razprodajami. 

Kar malce bogokletno je zapisati, da Vrhnika v mojem spominu ne nastopa kot kraj, kjer se je rodil naš največji pisatelj, temveč se še danes, kadar mu z avtoceste od daleč pomaham, spominjam legendarnih nakupovalnih ekskurzij v IUV iz študentskih časov. Napočil je kak dan, ko se ti ni dalo na predavanja niti nisi imel drugih obveznosti, pravkar ti je študentski servis nakazal plačilo za študentsko delo, izdatno, kot se je za osrednji slovenski dnevnik spodobilo, le kaj bi drugega kot šel po kakšen usnjen plašč? Potem si svoji najljubši nakupovalni kompanjonki poslal sms, ki je v lapidarnem slogu (»Mati, usnja bi!«) razkrival čisto dovolj, da ste urico pozneje že brzeli proti Vrhniki. V prodajalni IUV je vedno lepo dišalo, njihovi oblikovalci pa so s svojimi stvaritvami za vedno razbili stereotipe, da so usnjene hlače ali jakne namenjene samo ženskam, ki se preživljajo s čisto posebno dejavnostjo. Res je, da so bili izdelki IUV povsem nepogrešljivi pri izletih v diskoteke po daljni in bližnji okolici in pri plesanju na točilnih pultih ljubljanskih lokalov, ampak v njih je bilo toliko diskretne elegance … V nekem norem trenutku, tik preden je vrhniška usnjarna šla po gobe, me je spreletelo, da bi si pri njih nakupila tudi usnja za prevleko avtomobilskih sedežev. Ne vem več natanko, kdo ali kaj me je od tega odvrnil(o), verjetno v vseh tistih metrih ustrojene turkizne in rožnate s potiskom kačje kože nisem našla ničesar, kar bi se dobro podalo k rdeči barvi karoserije mojega takratnega avta. Ampak mi je še danes žal, da svoje namere nisem uresničila. 

Seznam izdelkov, ki jih danes ni več mogoče kupiti, ker so se proizvodne linije, s katerih so prihajali, že davno ustavile, se nadaljuje. Hudo mi je za Armalove armature, svetila Sijaj iz Hrastnika, pletenine Rašica, puhovke Mont Metka, torbice Toko, Iskrine telefone in še bi lahko naštevala. Njihovi proizvodi navdajajo z žalostjo ob spoznanju – ne, ne ob spoznanju, da čas teče in da nič ni večno, temveč ob spoznanju, kako malo je potrebno, da gre vse narobe. Napačne strateške odločitve (ali, bolje rečeno, cela vrsta napačnih strateških odločitev), ki so tem bolj pogubne, kadar gredo z roko v roki s pogoltnostjo novih lastnikov in hlepenjem po obogatitvi na kratek rok. 

In kaj je še bolj žalostno kot predajati se otožnemu spominjanju na proizvode, ki se nikoli več ne bodo pojavili na nakupovalnih policah? Opazovati proces hiranja od daleč, ki je, kadar gre za podjetje, na katerega te vežejo čisto osebni spomini in doživljaji, pravzaprav vedno od blizu. Ni ga bolj žalostnega trenutka kot spremljati vesti o odpuščenih novinarjih, jemati v roke časopis, sramotno stanjšan ne le po fizičnem obsegu, temveč predvsem po vsebini, brati okorna in neuka izvijanja vodilnih o dogajanju, ki kažejo, da se v resnici sploh ne zavedajo, kaj se dogaja in kam vse to vodi. Kaj imajo (morda pa raje kar »kaj so imeli«) in kako križem rok opazujejo, kako gre vse po zlu. 

Samo upam lahko, da se čez nekaj let, ko me bo zaneslo kam med Bavarski dvor in Gospodarsko razstavišče, ne bom zgolj otožno zazrla tudi tja, kjer se je nekoč ponosno pela stolpnica nekdaj osrednjega slovenskega časopisa. In bo tedaj tam stal samo še skelet v nebo štrlečih kovinskih traverz. Objekt industrijske dediščine, tako rekoč.

O avtorju. Agata Tomažič je začela pisati v novinarskem krožku OŠ Riharda Jakopiča. Pozneje v življenju, ko si je pridobila tudi ustrezna izkazila o izobrazbi (matura na gimnaziji Poljane ter diplomi iz francoskega jezika s književnostjo na FF in novinarstva na FDV), je imela srečo, da so ji za pisanje in vse domisleke v zvezi s tem tudi plačevali, sprva pri Delu, d. d., zdaj na ZRC SAZU, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kako pa kaj novinarstvo?

    Mojca Pišek

    Slovenski mediji ždijo in čakajo, da crkne konkurenca, da lahko uplenijo njeno naročniško in bralsko bazo ter si zagotovijo monopol na trgu, vsaj za nekaj časa, dokler ostarela naročniška baza dokončno biološko ne presahne.

  • Večno nezadovoljstvo brezmadežnega slovenskega uma

    Sonja Merljak

    Lajki ne vplivajo le na našo samopodobo, ampak na prihodnost družbe, v kateri živimo. Facebook je (vsak) svet razdelil na dva pola, ki se med seboj vse manj pogovarjata, ki se vrtita v svojih milnih mehurčkih in ki vse bolj krepita všečna in zakoreninjena prepričanja, ki krepijo priljubljenost znotraj mehurčka. Prostora za dialog skorajda ni več.

  • Tisti vic o ugledni novinarki in ugledni literarni zgodovinarki

    Mojca Pišek

    O recepciji, moralni paniki in medijski manipulaciji romana, ki je moral vznemiriti predvsem zato, ker je literarno prepričljiva in inteligentna upodobitev tisoč in enega načina, kako odrasli na cedilu puščajo svoje mladostnike in kako brez iluzij so ti v zameno.