Ko ti sodbo pišeta frak in talar

Matej Bogataj

Ondan se je slavnostno dvignila dolina šentflorjanska in na čelu njene procesije je bila bandera, na njej pa podoba malce ofucanega in malo od veseljačenja, malo od dunajskih let, preživetih v proletarskem predmestju, zmahanega možaka, ki s tolstimi in rejenimi možaki in matronami v firtahih, dišečih po kolonjski in na masti pretenstani čebuli, ki so stopali v prvi vrsti, ni imel na pogled nič skupnega. Razen da jih je poimenoval in portretiral, pri tem pa jih je tako zadel, da bi jih samo še smrt lahko bolje.

Ob stoletnici Cankarjeve smrti so preroka šentflorjancev odkopali in razstavili – relikviarij so občestvu postavili na ogled. Kot kakšne mošti carja Lazarja ali pa krono kralja Štefana, ki zdaj kroži po prekmurski ravnici kot uvodnica v poskus vzpostavitve novega epekajevskega napajališča. Privlekli, kot vsakič, izjavo seksologa – takrat je bil to še redek poklic – o Cankarjevi psihični strukturi, ki da se je izkazala pri močenju postelje, ponavljali, da naj bi rodoljuba in nacionalno zavednega potolkli Srbi v Ljubljani, in takrat smo se čudili nebrzdani človeški domišljiji, kadar se zaposli pri aktualni politiki. Izkopali s/m/o par anekdot in s/m/o šli računat, koliko je res zaslužil, če je lahko peljal špancirštok in cilinder v posebnem fijakerju, ko je odhajal veseljačit v sosednje, pa vendar kar oddaljene vasi, recimo k Ruskemu carju, in prišli nekam v višino plače k & k polkovnika, torej visokega oficirja v času, ko so bili vojska in njeni poklici cenjeni, tudi zaradi bližine vojne. Potem s/m/o spet ponavljali, kako Cankarja vsi citirajo, vendar nihče ne bere, da je ostalo par kot da proletarskim diktatorjem – kar so v takšni diktaturi pravzaprav vsi, samo eni so bolj artikulirani in potem stopijo na čelo in zahtevajo, da se včlanijo še drugi, in potem je slej ko prej cel kažin in anomalije – všečnih fraz, vendar vzetih iz konteksta, in zraven smo se spomnili velikega ljubitelja dekadence in poznavalca novoromantičnih del, kardinala, ki je Cankarja odpravil z eno roko, vendar ga ni bral nič bolj natančno kot tisti rdeči prej, proti katerim je s svojo evangelizacijo z batino nastopal.

Ob tem smo se zraven čudili stahanovskemu naporu turboesejista Marcela Štefančiča, jr., ki da je celega prebral in ga sprešal v knjigo, ki je še vedno bralni špeh, zraven pa obžalovali, da so se zaradi prejšnjega levičarskega refleksa lacanovci s patologijo ukvarjali na primeru Rosselinijevih in Hitchcockovih filmov, ne pa, kot recimo prej Pirjevec ali Hribar, z izbranimi poglavji iz Cankarjeve proze, še najbolj iz Podob iz sanj. Čeprav nastavki so bili, že z žižkovskim pojmom falične matere, ki da je predobra in hkrati pošastna, in to linijo, kolikor sem razbral iz intervjuja v rumenizirani prilogi nekdaj osrednjega dnevnika, zasleduje in razširja tudi Štefančič, jr. 

 

Priznam, rojaki in bratje v Kristu, tudi sam sem se nastavil zlatemu dežku cekinov in pozornosti, ki je kapljal ob obhajanju stoletnice. Topel ugoden september je bil, kot bi ga iz spomina privlekel trboveljski nostalgik, sonce ni nikoli bolj prijazno sijalo in driiin, driiin, zazvoni, čeprav čisto drugače, ker imam zvok načeloma utišan, mobi pa založen, in seveda sem takoj pristal, da bom počel tisto, česar ne znam. Vodil po razstavi. Ko sem bil ondan dramaturg, mi je mogočni – korpulentni – režiser enkrat zaupal, da je z igralcem na vaji najlaže delati, kadar je zmačkan: ne ker bi bil takrat najbolj sposoben, najbolj igriv in pripravljen tvegati, temveč zato, ker ga najbolj krivi krivda in je pripravljen poskusiti karkoli. Dostojanstvu poklica navkljub, dodajmo. Zgleda, da je za samozaposlene enako nevarno poletno lenarjenje, ko se ob vremenskih poročilih in napovedih zaveš postopnega vdora mraza in te mrzlično oblije, ko se spomniš, kako občutno to vpliva na porabo denarja, za ogrevanje. In da je denarce treba nekako izpuliti, recimo z vodstvom po razstavi.

Za kar je kljub vsemu treba malo polistati. Tako mi je prišel med roke in v naročje novi 360. Kondor, v katerem je pod naslovom Kako sem postal socialist in drugi spisi Primož Vitez zbral Cankarjeve manj literarne spise. S posebnim poudarkom, da pri njem ni kakšne razlike med fikcijo in esejistiko, Hlapec Jernej je recimo program, pa deluje kot (od prenošenosti raztegnjena) novela, Bela krizantema in podobno pa sploh sodi med tista čtiva, s katerim so nas tako posiljevali, da jih zdaj ne uspemo več prebrati z izvorno svežino: mislim, da je na fenomen siljenja s Cankarjem (še enega za očija in potem enega za mamico) najbolje aforistično opozoril kulinarični mojster Boštjan Napotnik Napo, ko je rekel, da je z Ivanom kot z vampi – ker nas z njimi silijo v otroštvu, se nam zagabijo, potem pa se jih tudi z bolj razvitimi brbončicami redko lotimo. Z izjemo tistih, ki so iz fantov postali možje, in ta iniciacijska stopnica so tudi pri Zoranu Predinu iz ene njegovih kolumn ravno vampi. Hočem reči, Cankar, predvsem proza pred Podobami iz sanj in večina romanov, to je za izbran okus – in včasih tudi močan želodec. Dolgoletna nespečnost, ki naredi idealnega bralca, je seveda tudi tokrat zaželena.

Vendar je bilo prebrati že prebrano na novo kar izkušnja. Vedel sem, in to so potrdile uprizoritve, in nekatere Cankarje sem videl po desetkrat, petnajstkrat, Hlapce in Za narodov blagor nedvomno, v dijaških in visoko profesionalnih pogojih, druge k sreči bistveno manjkrat, Jakoba Rudo ali Romantične duše, vendar me je vse utrdilo v prepričanju, da je bil Cankar uspešen ribič. Ne zaradi tistih kapljev iz enajste šole pod mostom – bi pa že raje jedel človeške ribice iz Močilnika, činklje iz Bistre ali piškurja iz katerega od morostarskih grabnov –; ne, Cankar je v svoji dramatiki ujel in omrežil par za dolino šentflorjansko najbolj tipičnih eksemplov: župana, ki je nad vsem, nekakšen šerif na Betajnovi; malce nalito teto na političnem sprejemu, ki žebra o slovanski vzajemnosti in se pri tem sklicuje na mistično in spiritualno … no, hik, spirituozno slovansko bratstvo; ali pa možake, ki z govornice pridigajo o tem, kako duh tujinstva ne bo skrunil naših svetinj in zraven pogledujejo proti lastni slabi vesti, razbojniku Petru, ki se predstavlja za umetnika, čeprav je le umetnik izsiljevanja s čedno žensko; politika, ki se skregata, in govorita, da se je narod razklal na dvoje … Pa še je tega. 

Nastavil je mrežo z ravno prav velikimi očesi (zankami), da se vanjo še zdaj ulovijo najbolj tolsti in najbolj zaripli in tudi najbolj hrupni in izpostavljeni. Ko vidimo ulov, vemo, da smo lovili v dolini šentflorjanski, le da je ta utrpela klimatske in še kakšne spremembe, in zdaj se Kantor ne postavlja več, da ga lahko najdejo s puško, iz katere se še kadi, pa ga nihče ne bo upal obdolžiti: ne, zdaj kantorji (velja za oba spola), medtem ko imajo nekaj procesov in so morebiti pravnomočno obsojeni, še vedno najemajo bolgarske varilce in kot že pri Betnavi lažejo in goljufajo evropske ustanove, ki pa se ne dajo. Medtem ko kantorjevski sinovi kot v hard-boiled kriminalkah ponavljajo, da odgovarjajo na vprašanje preiskovalne komisije enako kot na prejšnje, prvič pa so se sklicevali na molk, ker da bi jim vsaka izjava lahko škodila, se njihovi očetje kitijo s svojimi županskimi uspehi – in zlahka dobijo naslednje županske volitve. Podobno vidimo, kako se pri novodobnemu Gorniku iz Narodovega blagra – ki da se mu sploh ne vidi, da je tako nesramno bogat in vpliven, pravi ena dobro obveščenih dramskih oseb -– zdaj prerivajo in ponujajo žene in nečakinje in pol kraljestva za financiranje časopisa, le da je podobo štorastega mogočneža zamenjala slika armaniziranih bruseljskih birokratov, ki jim je prav težko služiti – ne ker hrbet ne bi bil vajen upogibanja in se ne bi iz ust ob vsakem prisiljenem smehljaju pocedila sladka slina, ne, težko jim je služiti, ker sami ne vedo, kaj bi. Scagan gospodar in sluga pokorni – slaba kombinacija, vendar tega marionete z bruseljskega parketa in njihovi samovšečni in samovšečkani domači kolegi, kadar se prerivajo za trepljanje tistih iz metropole, ne opazijo. Za to smo se borili, to mi deli, miško stari, vzklikajo, in podpisali bi kontrakt s samim konkordatom, ki zasmrdi po žveplu v Pohujšanju in kopitlja, da bi bili še enkrat izvoljeni, da bi se spet znašli v nevihti sladkih objemov in trepljanj, da bi jih omenjali in hvalili v rubrikah o gospodarstvu in rasti in kramarskih razprodajah, in to jih tako zagreje in namede, da se pozabijo vprašati, ali so interesi njihovih vladanih res tako identični z interesih tistih, ki jih tako vešče diplomatsko gladijo.

Vendar pa so tokrat spet vse potolkli domoljubi. Jaz, bratje, pa vem za domovino je bila naslovljena ena od povojnih Cankarjevih izdaj, in kolikor Ivana poznam zdaj, bi se mu ob tem obrnil želodec, potem pa bi na praznega spisal kakšno ostrico. Ker kadar bruhneš, moraš takoj pisati, da si lahko vsaj obetaš, da si boš enkrat v prihodnosti napolnil želodec, in tega se polni skozi denarnico, ta pa s pisanjem. Ne da Ivan ni bil domoljub, obratno, samo patetiko je zamenjal s kritiko – in po principu ›seješ sapico, žanješ vihar‹ kritiko tudi pokasiral. (Cankar je bil tudi izvrsten kritik in branilec samozaposlenih v kulturi, tega umskega proletariata, ki ga ne izkoriščajo nič manj kot tovarniškega tovariša, ampak o tem mogoče enkrat drugič.) 

 

Absolutni zmagovalec – evo, če to ni uspešna esejistična marketinška poteza, razglasiti na koncu zmagovalca v času vsesplošne tekmovalnosti –, absolutni prvak, se reče primat v reproduciranju cankarjanske domoljubne retorike, je bil tekoči poslanec. Na seji parlamentarnega odbora za kulturo, na kateri so morali izžrebati, pardon, potrditi dve odstopli članici Upravnega odbora Prešernovega sklada, se je oglasil možak, ki se mu je na licu videlo, da je tam kazensko. Namrgoden in naščeperjen je po rokah obračal liste in poslušal, kako hočejo spet na vodilna mesta nastavljati simpatizerje komunizma: s tem ima veliko izkušenj, saj se je pred spregledanjem Resnice tudi to jeklo kalilo v partiji. Vedel je, da zarote ne sme razkrinkati frontalno, tam so bili z vsemi žavbami – da o izrojeni umetnostni teoriji ne govorimo – namazani nasprotniki. Zato je najprej vprašal, ali pri članstvu v UO PS upoštevajo tudi regionalno načelo. Oznojil sem se, ko sem se zavedel svoje prestolnične ozkosrčnosti: ali res moramo, če je med Vevčami in Livado ali Špico več akademij in fakultet, potem več ljudi izbrati iz tega močvirniškega bazena, manj pa iz območij med Malečnikom in Duplekom s poudarkom na dravskih akumulacijah in že itak deprivilegiranih poplavnih področij stare dravske struge? Tamkajšnji prebivalec pride v ta najvišji odločevalni organ še teže, čeprav je s svojimi muzikanti pogost gost v ustanovi, ki ima ime ravno po Ivanu. In je zato prav, da se poštenjak zavzame tudi zanj.

Vendar je poslanec, medtem ko sem se znojil s temi vprašanji, odprl še eno fronto: omenil je izbrane ude narodove, ki nastopajo po ambasadah in širijo domoljubje med našim izseljenimi rojaki. Pravilno se je vprašal, ali bodo ti agitatorji za Domovino tudi kdaj nagrajevani z najvišjimi odlikovanji, ali je to rezervirano samo za tiste, ki ustvarjajo ›kulturne ekscese‹, citiram dobesedno? Uvideli smo, kam poštenjakar malho hvali: kot strokovnjak za moderno umetnost je seveda prepoznal eksces, ko so nagradili mednarodno priznano in na različnih odrih preizkušeno dramsko avtorico in izvajalko dela lastnih besedil, ki se je pred devetimi (to so pisali lani, mogoče je zdaj že desetimi) leti čez nosečniški trebuh prekrila z rusko zastavo, iz katere je prej izrezala zvezdice nemške fevdalne dinastije, ki jo poznamo pod imenom celjski grofje. 

Kar naenkrat smo uvideli, kako kratkosapne so naše preference, ki gledajo bolj, če ne zgolj na formalne prijeme, na dekonstrukcijo glasu v dramah Semenič, ki problematizirajo vlogo didaskalije in jih postavljajo kot enakovredno dramsko osebo, videli smo, kako smo omejeni in ozkosrčni tisti, ki vidimo v njeni dramatiki raznovrstne uprizoritvene potenciale, ki se potem pretežno uspešno realizirajo pod taktirko različnih režiserjev. In se hkrati zavedeli, da o umetnici, ki da doji pse – domače živali, predvsem bulmastifi, so tej opciji, ki je živela z in za svojo živino, pri argumentaciji sploh ljube – in njenih performansih, razen da so nagrajevani v tujini, sploh ne vemo nič. Ne vemo skoraj nič, čeprav smo prebrali obrazložitev ekspertne komisije, in takrat zardevamo, kako malo razumemo področja in panoge umetnosti, za katere nismo ravno ozko specializirani. Za razliko od eksperta za domoljubje z značko s slovensko zastavo v reverju: njemu je vse jasno, kaj delat’ in kakšne so prioritete: najprej decentralizacija kulture in organov odločanja, potem pa domoljubje. Pa naj se sliši še tako anahrono, razpravljanje, ali je breza v pesmi partizanska, pardon, domoljubna, to je način govora, ki je kulturo in Cankarja še prav posebej vedno tlačil v ideološke kalupe. Narod si bo pisal sodbo sam, ne prerešetan napis v dvorani kočevskega zbora, ta roka bo kovala svet, je bil moto takrat novih oblastnikov, mislili so pa predvsem na trdo roko, s katero so vladali. Tudi domoljub iz parlamentarnega odbora za kulturo je te vrste kader: prej mu je vse potegnilo na razredni boj, kar se mu je splačalo, zdaj mu pa na domovino (od katere se slej ko prej čreva zavozljajo, kot pri sladkem moštu, kakor je cankarjansko o domovini-vlačugi radikaliziral še en ribič, samo bolj humoristične sorte, avtor Butalcev). 

Ne le, da bi imel Cankar tudi danes obilen ulov, ko bi nastavil svojo satirično mrežo. Problem je (tudi) ta, da se od malotrške mentalitete sem, ko so oblast predstavljali župan, župnik, birt, kovač in žurnalist, ni prav veliko spremenilo. Navzven mogoče, navznoter nikakor; ne govorim o narodnem značaju, temveč o posebnem genotipu, ki je zgleda edino s poudarjeno servilnostjo, pa s pragmatizmom, ki je vedno blokiral kreativnost, lahko preživel skozi čas. Ki se je v vsem tem času obdal s kulturnimi institucijami in te prikazujejo rastoče krivulje, mi, ki vidimo skozi kvantifikacijo, pa ugledamo tudi načeta rebra in požrte podporne stebre te potemkinovske vasi. Bila je fraza, zdaj so fraze, pravi žurnalist Ščuka /evo, da je bil ribič, Ivan, ker je prepoznal glavnega plenilca, še bolj kondicijskega trenerja v zatohlem barjanskem ekosistemu/ v Narodovem blagru, vendar pa so karikature, ki jih je napičil na ost v svojih političnih in polemičnih spisih, še bolj pa osmešil v komedijah Cankar, še vedno veljavne. Podobno kot nekdaj podstavki spomenikov: da se ne bi po nepotrebnem trapili z izdelavo konjev in šinjelov in sabelj, so na obstoječe, torej že preživele in na smetišče zgodovine odpeljane veljake postavili samo nove glave. 

Bojim se, da je bil Cankar nemalo jasnoviden in da se je v skladu z njegovim skoraj zenovskim prepričanjem, da je v paradoksalni naturi želje, da se uresniči, izpolnila še ena njegova napoved, ki so jo imeli včasih za obet in obljubo. Narod si je spisal sodbo sam.

O avtorju. Matej Bogataj je literarni in gledališki kritik, občasni dramaturg, tudi prozaist. Študiral primerjalno književnost in angleščino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, prvo objavljeno besedilo v Teoriji in praksi, sicer od leta 1989 samozaposlen in težak na področju kulture. V devetdesetih letih zunanji urednik za leposlovje pri DZS, obsežen in nepregleden opus literarnih kritik na Radiu Študent in Radiu Slovenija, v skoraj vseh slovenskih časopisih in revijah … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Čista linija

    Izar Lunaček

    Resni prasci smo, do planeta in najbližjih, ščepec flirtanja s kmetijstvom in namakanja prstkov v margini nam tu ne bo prav nič pomagalo.

  • Balkanski Pro-za

    Jedrt Lapuh Maležič

    Zalotim se, da sem pred občinstvom, v katerem sedijo celo trije pravoslavni patriarhi (to se pri nas gotovo ne bi zgodilo!), začela v polomljeni srbščini klamfati o dolgoletni tradiciji slovenske lezbične pisave, o bitki, ki jo človek bije ob LGBT razkritju, o tem, da so bojne barve mavrična zastava in o tem, kako neverjetno težko si cerkveni dostojanstveniki sploh zamislijo, kaj preživlja povprečna LGBT oseba.

  • O dobrih in slabih knjigah

    Tina Bilban

    Knjige bi se morale deliti samo na dobre in slabe. Dobra literatura je tista, ki ne pristaja na klišeje in odpira pogovor o temeljnih temah našega sveta, ki jih je včasih sicer bolj udobno puščati netematizirane.