Fašisti, najboljši sosedje

Agata Tomažič

Bilo je v Kjotu, na Japonskem. Mestu tisočerih templjev in tisočerih turistov, med njimi tudi poduhovljenih zahodnjakov, ki jih tjakaj zanese odločitev, porojena iz sklepa, da se bodo zapisali budistični veri. Odločitev, katere plitve korenine se včasih kaj hitro razkrijejo, saj se njeni nosilci ne morejo kar čez noč osvoboditi verovanj, ki so prej osmišljala njihov obstoj. Med katerimi so včasih tudi skrajno pritlehna, nikakor v skladu z budističnim prepričanjem, ki vsem živim bitjem podeljujejo enako veljavo. 

V enem od kjotskih hotelov smo se tiste zgodnje pomladi, v času cvetenja češenj, znašli za mizo pripadniki slovenskega in italijanskega naroda. Podrobnost, ki mi je ne bi padlo na pamet navajati, če se nesmiseln prepir, v katerega se nam je uspelo zaplesti, ne bi zaostril prav na narodnostni osnovi. Vse se je začelo z mrazom, ki je ene grizel v kosti, drugi pa ga niso niti občutili. Mraz na Japonskem, ki leži nekako na podobnih zemljepisnih širinah kot naša srednjeevropska domovina, v aprilu sicer ni nič nenavadnega in morda je tisti, ki je urejal notranjščino zajtrkovalnice, prav zato na doseg roke obedujočih nastavil stikalo za vklop električne peči, ki je ogrevala noge pod mizo. Še skoraj v polsnu sem pritisnila nanj, toda kar je sledilo, me je v hipu zbudilo. Italijanki srednjih let gretje nikakor ni bilo pogodu, vzrojila je in zaključila, da jo »veseli, da ste Slovani tako odločni, ampak tega res ne bom trpela!«. Uporabila je seveda žaljivo italijansko pokvečenko, Schiavi, in prav vsem obedujočim, Italijanom in Slovencem, so od groze popadale palčke iz rok.

Besede italijanske turistke so v prostoru obvisele kot utelešenje skrajnega nelagodja. Še nekaj dni po tem, kar jih je izrekla, smo se vsi prisotni, kadar smo se uzrli v prostorih penziona, spogledovali v zadregi. Oni, ker je ena njihovih bleknila tako neumnost, in jaz, ker sem bila nič hudega sluteča žrtev sramotnega izbruha njene sovražnosti, za katero je bilo najprej neverjetno, da jo je prinesla na tisoče kilometrov daleč stran, nato pa še nedopustno, da je še ni raztopila v svojih na novo pridobljenih budističnih načelih. Profesorica čéla je bila očitno ena najslabših učenk budistične celice iz Firenc. 

Čeprav del mojih prednikov izvira iz okolice Trsta in so se bili od tam zaradi fašističnega nasilja in raznarodovalne politike naposled prisiljeni priključiti eksodosu Primorcev, ki je vodil na Štajersko, je bil fašizem zame boljkone beseda na papirju. Obsojanja vreden pojav, o katerem sem veliko prebrala in katerega okrutnosti so nam v glavo vbijali že od osnovne šole in knjig Franceta Bevka naprej. Kar je bržčas imelo ravno obraten učinek, saj vemo, kako se šolarji utegnejo zmrdniti nad vsako prisilo. Kakorkoli že, nisem si predstavljala, da se bom na skorajda nedolžno provokacijo odzvala, kot bi mi stopili na nikoli docela zaceljen žulj. Za začetek sem gospe predočila – v solidni italijanščini, in ne v nevtralni angleščini, ki bi se morda zdela bolj razumna izbira, a jo je sogovornica dojemala le stežka –, da si tako z mano ne sme dovoliti govoriti nikoli in nikdar. Namenila sem se ji povedati še kaj, a sem se ustavila, saj je izraz na njenem obrazu dovolj zgovorno pričal o tem, da je s svojimi besedami prestrašila še samo sebe. Proti večeru naslednjega dne se mi je gospa celo opravičila, in v njenem opravičilu je bilo čutiti iskrenost. Bila sem pomirjena, stoletno sovraštvo in podcenjevanje, ki so ga Italijani občutili do Slovanov, je očitno res stvar preteklosti in bruhne na plano samo v takih nerodnih trenutkih. Bilo ji je jasno, da je prestopila mejo dobrega okusa in da se je tega kesala. Vseeno pa mi incident ni dal miru in tok mojih misli se je hitro odvrtinčil v čase, ko bi bilo njeno zmerjanje povsem pričakovano, če ne – v očeh uradne italijanske politike – že kar legitimno. Z malo pretiravanja in obilico domišljije bi lahko zapisala, da sem takrat v Kjotu občutila vse razsežnosti krivice, ki se jo nekomu stori, kadar se ga presoja na podlagi narodnostne pripadnosti in zato ožigosa za manjvrednega. Z nekoliko cinizma pa bi lahko dodala še, da je Japonska pravzaprav kar pravšnje okolje za takšna razmišljanja.

Fašizem je danes izrabljena beseda. Dovolj dolgo je minilo, da je pomrla že večina tistih, ki je njegove učinke občutila na lastni koži. Izvzemši kakopak Borisa Pahorja, ki te dni najbrž ne more verjeti, kaj se dogaja. V začetku novembra 2018 so se na ulicah Trsta zbrali pripadniki gibanja CasaPound, ki ne skriva svoje fašistične usmeritve, ampak se z njo celo odkrito ponaša. Pri čemer se v duhu aktualizacije ideološke agende ne zoperstavlja le islamu, temveč se ni odrekla niti starim, preverjenim receptom in oznanja ozemeljske težnje po slovenskih in hrvaških obmejnih regijah. Na kratko, tudi schiavi so ji še vedno trn v peti.

Trst nikoli ni bil samo slovensko mesto. Bil pa je, in o tem nespodbitno pričajo statistični podatki, dostopni vsem, ki brskanja po arhivih ne dojemajo kot izgubo časa, največje slovensko mesto: leta 1900 je v Trstu, ki je tedaj z zaledjem vred štel 200.000 prebivalcev, živelo 50.000 Slovencev. V Ljubljani, takrat še v provincialno nazadnjaškost zazibanem mestecu, pa 30.000 Slovencev. Trst so pljuča Slovenije, je zapisal Ivan Cankar, največji slovenski pisatelj, ki ga v letu stoletnice njegove smrti odkrivamo ponovno in z vseh zornih kotov. Naj grebemo še tako globoko in beremo skozi takšna ali drugačna ideološko očala, nečesa mu ne moremo očitati: da ni bil domoljub. Domoljubje ne pomeni nacionalizma, njegove temne, izključujoče in povampirjene sestre, temveč pomeni, da je v imenu ljubezni do domovine treba včasih tudi opozarjati na napake in pomanjkljivosti. Tega se je Cankar vestno držal in si zato prislužil marsikatero etiketo narodnega izdajalca … Toda če mu kje ne bi mogli očitati izdajstva in mu moramo priznati samo čisto in brezpogojno ljubezen, je to na področju jezika. Le kako ne bi imel rad naše govorice z vsemi posebnostmi in odtenki, ko pa je bila zanj, poklicnega pisatelja, njegovo osnovno delovno orodje. 

Slovenski jezik je bil v Trstu in drugih dvojezičnih območjih, koder je oblast imel fašizem, dolgo preganjan. Preganjanje, pravzaprav zasmehovanje in zaničevanje se je v bistvu začelo že pred sprejetjem Mussolinijevih rasnih zakonov zakonov leta 1938 in trajalo še dolgo po koncu druge svetovne vojne. Ko sem se julija 2010 mudila v Trstu z novinarsko beležnico, sem se med drugim pogovarjala tudi s psihoanalitikom slovenskega rodu, ki mi je povedal, da precej njegovih pacientov zaradi zaničevanja slovenskega jezika trpi velike psihične bolečine. In da nemalo travm izvira iz tega, ker se zavedajo, da v svojem jeziku, ki ga ne obvladajo dovolj dobro, pravzaprav ne morejo izraziti vseh čustev, ki jih obhajajo, temveč so obsojeni na jezik njihovih zatiralcev. Ampak njegova pripoved je v tistem prekrasnem julijskem dnevu zvenela bolj kot spomini kakšnega prastarega borca, malo pretirani in vsaj nekoliko izmišljeni. Za večer tistega dne je bil na Vélikem trgu napovedan zgodovinski Koncert prijateljstva, ki so se ga udeležili predsedniki treh držav, Slovenije, Hrvaške in Italije, in je obetal dokončno spravo. Zdelo se je, da je fašizem le še slab spomin, zakopan nekam globoko v kolektivno nezavedno, od koder ga morejo izgrebsti na plano le še neokusna novinarska vprašanja. Vsi moji sogovorniki, Slovenci in en Italijan, so v en glas zatrjevali, da je koncert tako rekoč le še formalizacija stanja, v katerem slovenščina že dolgo uživa status enakopravnega jezika, na Slovence pa se zviška spomni gledati le še kakšen okorel in ostarel fašist. A zanje, so namigovali med vrsticami, bo poskrbela narava. Slovenščine da se po novem uče celo Italijani brez slovenskih korenin, v dvojezične vrtce vpisujejo svoje otroke ali si prizadevajo usvojiti osnov našega jezika na Visoki šoli za prevajalce in tolmače, ustanovi, katere dober sloves sega daleč po italijanskem škornju. Njen sedež je v zgradbi Narodnega doma, nevralgični točki slovenstva vse od požiga leta 1920. In tistega daljnega julija 2010 si nihče ni mogel predstavljati, da bi bilo slovenstvo v Trstu lahko še kdaj ogroženo.

Dve leti pred stoto obletnico požiga so karte temeljito premešane. Toda najhujše presenečenje ni, da fašizem v svoji izvirni podobi spet dviga glavo. Zares grozljiv zasuk se je zgodil na slovenskem političnem prizorišču. Stranke oziroma posamezni politiki, ki domoljubje razglašajo za torišče svojega delovanja, ne le da fašističnega shoda CasaPound niso obsodili, temveč so mu izrekali celo podporo oziroma z omembo komunističnih zločinov poskušali relativizirati fašistične. Sliši se kot slaba šala, vredna Montyja Pythona. Morda ima tako kratkovidno ravnanje kaj opraviti z njihovo pomanjkljivo izobrazbo ali nepoznavanjem zgodovine, se tolažim. Morda bi se, če bi kdaj prestopili prag Rižarne, odzvali drugače. Koliko slovenskih politikov jo je že obiskalo? Dovolj hudo je, da si pred vsem, kar se je dogajalo tam, zatiskajo oči Italijani. Naj bodo vzgibi, ki so samooklicane slovenske domoljube navdihnili za tako nerodno ravnanje, takšni ali drugačni, eno je gotovo: če je to domoljubje, fašizma, ki bi si prizadeval izkoreniniti slovensko narodno bit, sploh ne potrebujemo.   

O avtorju. Agata Tomažič je začela pisati v novinarskem krožku OŠ Riharda Jakopiča. Pozneje v življenju, ko si je pridobila tudi ustrezna izkazila o izobrazbi (matura na gimnaziji Poljane ter diplomi iz francoskega jezika s književnostjo na FF in novinarstva na FDV), je imela srečo, da so ji za pisanje in vse domisleke v zvezi s tem tudi plačevali, sprva pri Delu, d. d., zdaj na ZRC SAZU, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Fili pravi:

    Obetalo se je dobro branje. In je bilo do zadnjega odstavka (le zakaj sem se tu spomnila na Cankarjevo črtico Spomladanska noč).
    Ali lahko na tole “oziroma z omembo komunističnih zločinov poskušali relativizirati fašistične” napišete kaj izvirnega?

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Še vedno Dunaj, drugič

    Gregor Podlogar

    Iz Avstrije ob stoletnici republike: med letoma 1918 in 2018 ni neposredne povezave. Zgodovinski dogodki si sledijo kot koraki v vojaških škornjih. Stoletje je polno pretresov, družbenih sprememb in tehnološkega razvoja, kakršnega si pred sto leti nihče ni mogel predstavljati, kot si danes nihče ne more predstavljati, kašen bo čez sto let.

  • Instantni odmerki groze in katarze

    Iva Kosmos

    Ponujeno vam je instantno etično doživjetje z natančno odmerjenimi sestavinami: predstavitev zločina, nedolžne žrtve, s katero sočustvujete, brutalnega zločinca, ki ga obsojate, in končnega rezultata lastne moralne pravičnosti, saj se vam razjasni, kaj je prav in narobe ter kam se morate postaviti. Ni velike razlike, če gre za Bosno, Ruando ali Španijo.

  • Kritik kritiku volk

    Klemen Kordež

    Zato bi si sam želel, da bi kritiki dopustili kolegom, da razvijejo lasten način pisanja, ne pa od njih zahtevali literarnovedne, sociološke-filozofske, poetične ali kako drugače zamejene kritike, temveč le – tako kot pri vsakem literarnem delu – kvalitetno in vznemirljivo branje.