Branje kot dotikanje

Ana Svetel

Pričujoče besedilo je sprva nastalo v obliki kratkega predavanja v okviru letošnjega Prepišnega uredništva. Ker me je Andrej pobaral za naslov precej preden sem vedela, o čem bom pravzaprav govorila, sem iskala naslov, ki bi namigoval na tematska polja, ki me kot bralko določajo, hkrati pa ostal dovolj odprt za raznovrstnost tem, ki me zanimajo. Iskala sem torej presečišče svojih različnih bralskih identitet. Berem kot antropologinja, piska, pripovedovalka, pa tudi kot dekle, Slovenka, hči, prijateljica. Branje je zmeraj stikanje, a je zaradi narave dobre literature manj predvidljivo, pa tudi manj točkasto, manj usmerjeno, kot asociira beseda stik. Branje kot mnoštvo latentnosti, kot drsenje po pokrajinah kože? Pa naj bo dotikanje, sem sklenila, naj bo nekaj telesnega, idenitete so navsezanje kot kraji, v katerih bivam.

Ko sem zaradi notranjih in zunanjih omejitev opustila misel, da bi se ukvarjala predvsem z vprašanjem, kako berem kot piska in pripovedovalka, sem poskusila reflektirati, kako berem kot antropologinja. Kajti četudi mnogih antropologov pri nas ne zaznamuje dejstvo, da bi bili strastni bralci leposlovja, vseeno opažam številne vzporednice med antropologijo na eni in leposlovjem na drugi strani. Druži ju denimo pogled v partikularnost, ki (lahko) odstira univerzalnosti, usmeritev v detajl, izogibanje moralizmom, razgrinjanje kompleksnosti in niansiranosti brez vrednostnega predznaka. Druži ju navezanost na vsakdan, na navidez mimobežne motive. Tako beremo oboje, antropološke monografije in leposlovje. Ko na primer Borut Telban piše o Ambonwarijcih na Papui Novi Gvineji, pred mojim bralskim pogledom vstajajo polnokrvne osebe z isto prepričljivostjo kot na primer Hans Schnier v Klovnovih pogledih Heinricha Bölla. Sibirski lovci, s katerimi danski antropolog Rane Willerslev hodi na lov, dobijo v njegovih tekstih podobno meso, kot ga dobijo otroci v McEwanovem Cementnem vrtu. 

Po drugi strani hibridni žanri, esejistika in potopisi pogosto upovedujejo resničnost na bolj pretanjen način kot prenekatero suhoparno družboslovno besedilo. V antropologiji sta zadnje desetletje denimo hoja in percepcija okolja med hojo zelo popularni temi. Pa vendar – če bi morala izbrati eno delo, ki bi ga naši potomci brali čez dvesto let o tem, kako smo prostor zaznavali skozi hojo mi, tukaj, danes, v začetku 21. stoletja, bi izbrala esejistično zbirko Hiše in drugi prosti spisi Jureta Jakoba. V seznamu del, ki bi jih takoj uvrstila v večnost, bi se zagotovo znašla Potovanja s Herodotom Ryszarda Kapuścińskega in Moje življenje Marcela Reich-Ranickega. Se družboslovje v najboljšem primeru dotakne vrhunskega leposlovja? In obratno – so velika literarna dela v svojem bistvu nujno antropološka?

Vem, da bi na to vprašanje nekateri vehementno pritrdili, drugi nič manj vehementno protestirali. V svoji maniri ga puščam odprtega, v upanju, da se navidez zaprti prostori vsaj malo prezračijo. Skozi prizmo antropologije vidim dotikanje v branju kot tisto možnost stika, ki lahko včasih celo premošča geografske, kulturne in časovne razdalje. Dotikanje tistega, kar je sicer nujno izven dosega izkušnje. Dotikanje tistega, kar je v bistvu zmeraj nedosegljivo, a se ga z branjem lahko kljub nedosegljivosti dotaknemo. Zato je branje kot dotikanje oddaljenega polno protislovij. 

Seveda pa se pod zgornjimi razmisleki ves čas blešči še drugi moment dotikanja v branju, tisti, na katerega ste verjetno ob naslovu najprej pomislili. V otroštvu sta mi starša ogromno brala, pela pa tudi pripovedovala. Ko se je rodila moja sestra, tedaj sem bila stara tri in pol, si je oče zame vsak večer izmislil novo nadaljevanje zgodbe o zajčku Brunu in njegovi družini. Posameznih epizod se spominjam še danes. Denimo, kako sta zajček in njegov oče šla k hudourniku. Spomnim se, da nisem vedela, kaj pomeni hudournik, in ko mi je ati razložil, se je v meni izoblikovala tako jasna in slikovita predstava hudournika, da jo lahko še danes prikličem v spomin. Hkrati sem zmeraj – in mislim, da je to zelo pomembno – imela občutek, da starša ob otroški literaturi, ki sta mi jo brala, tudi sama uživata. Spomnim se velikega vrta na Hvaru, kjer mi je ati nekega poletja bral Velikega dobrodušnega velikana Roalda Dahla, in občutka, kako zelo oba uživava. Moja ljubezen do morja je zagotovo povezana s tem, da je to obdobje, ko si lahko brez kakršnih koli omejitev za branje odtegnem točno toliko časa, kot želim. V celotni, dolgoletni dobi šolanja (enaindvajset let – in še traja), je moja bralska pot kontinuirano tekla, k sreči pospremljena z odraslimi, ki so našli pravo mero spodbud in nevmešavanja v moje branje. Nevmešavanje je ključno. 

Naslednja avtobiografska epizoda, ki je zaznamovala branje kot dotikanje in je morda nekoliko specifična, je bila večletna zveza s fantom, ki ni govoril slovensko. Najin jezik – jezik intime, jezik sporov, jezik banalij – je bila angleščina. In čeprav sva z leti svojo skupno angleščino na svoj način vzela k sebi, jo predrugačila, jo poosebila, je zame vseeno ostala jezik pragmatizma, ostrih robov, okornih gibov. Slovenščina je v mojem svetu voda, v kateri znam plavati in to s slastjo počnem. Drugi jeziki so pesek – tekoči, a na drugačen, suh način. Ko sem za pričujoče besedilo ponovno prebirala najino dopisovanje na to temo, sem naletela na pogovor o tem, ali bi se preselila na Dunaj. Kot ničkolikokrat sem to možnost zavrnila, vendar tistikrat rekoč: »Če bi se preselila iz slovensko govorečega okolja, bi se posušila kot rožica.« A pri jeziku kot dotikanju ne gre le za pogovorni jezik. S tem fantom nisem mogla deliti ne svojega pisanja ne tistih del, ki sem jih tedaj brala in o katerih sem čutila potrebo debatirati, predvsem, kadar je šlo za slovenske avtorje. Skušala sem mu prevesti posamezne verze Anje Golob, Veronike Dintinjana, Ane Pepelnik, Toneta Škrjanca in drugih pesnikov, ki sem jih tedaj brala, a ni šlo – bistvo in lepota sta se mojim okornim poskusom prevajanja vztrajno izmikala. 

Z ljubimi deliti branje – in jezik – se mi zdi eno izmed najbolj zadovoljujočih polj za poglabljanje stika. Pa ne mislim nujno na soglašanje, prekrivanje mnenj, navdušenost nad istim. Zdi se mi namreč, da se – če si delimo jezik – lahko jasneje zavemo tako bližin kot razdalj. Razdalje v stališčih, estetikah, čutenjih so nujne in lepe. Razdalje na zemljevidu so (lahko) utrujajoče in zahtevne, finančno in okoljsko potratne, a premostljive. Jezikovna razdalja, me uči izkušnja, je tista razdalja, ki je ne morejo skrajšati ne čas, ne motivacija, ne trud. Četudi z nekom torej nimava enakega bralskega okusa, si pa deliva isti jezik, je lahko branje dotikanje že v tem, da mu lahko pustim Sobotno prilogo odprto na neki strani in vem, da bo razumel namig in znal prebrati.

 

 

(Op. ur.: Tekst je bil po prvotni objavi zaradi varovanja zasebnosti minimalno spremenjen.)

O avtorju. Ana se je rodila leta 1990 v Mariboru, zdaj živi v Ljubljani, vendar jo rado zanaša v severno Evropo. Ukvarja se predvsem z antropologijo, književnostjo in klasično glasbo. Leta 2015 ji je pri Literaturi izšel pesniški prvenec Lepo in prav. Vztrajno, a brez naglice pripravlja zbirko kratkih zgodb o prevozih.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Vrnitev

    Dijana Matković

    Življenje ni pot: nikamor ne gremo, k ničemur ne napredujemo (razen k smrti). Napredek je logika trga, ne človeškega življenja: ljudje zgolj smo.

  • Knjige sveta in zakaj jih je treba brati

    Sonja Merljak

    Branje je še danes moje najljubše opravilo in prav zato težko razumem, zakaj te ljubezni ne morem preneseti na otroke.

  • Ukrep

    Primož Čučnik

    Torej. Pred časom sem prejel elektronsko pošto od neznanca, ki se mi je predstavil kot glasbenik in ljubitelj besedne umetnosti; nekje da je prebral nekaj … →