Jesensko Listje II

Uroš Zupan

I.

Vodni biseri na vejah in okenskih policah,
zaostal transport odpotovale noči. Drevesa
so že skoraj gola. Mokro, k zemlji obrnjeno listje
diha nepremično v sobotnem dopoldnevu. Rjave
in zelene, zelene in rdeče lise v globini gozda izdajajo
razdalje našim očem. Peskovnik je zapuščen in tuj,
kot plaže in majhna mesta na otokih v novembru,
kot nenadni prihodi jeseni sredi poletja. Hladni
prameni zvoka gladijo potemnelo srebro na jugu.
Hladni sunki vetra so neprijetni dotiki neznanca.
Jesen povsod. Zabrisani odtenki toplega zraka in razlita
sončna svetloba po travniku postajajo dar poldneva.
Različne višine ptičjega petja, njegova zvočna kulisa,
prisluh, nenadna in močna želja po spanju ali preteklosti.
Pred oknom se kopiči glasba. Šoje iščejo črve v travi.
Nizko grmičevje se umika počasnemu vetru. Čez noč
so iz zemlje pokukale gobe. Zračno mejo mesta
označujejo počasi premikajoči se oblaki. Njihov spomin
je nestanoviten in spremenljiv. V sobi se kopiči
in razrašča glasba – škrlatna megla. Feldmanov
For Philip Guston se mi danes zdi žalosten
in siv kot svetloba v zgodnjem jutru nad pristanišči.
Vlažen asfalt se suši. Najin sin je star en dan.
V njegovi postelji sedijo debeli miškolin, suhi miškolin
in kosmati medved. Ne vem, kaj so se pogovarjali ponoči,
pozabil sem njihov jezik, a zdaj molčijo in ga čakajo.
Prekinjeni piski flavte in ksilofoni preiskujejo žepe uram.
Prazne sobe so skoraj potopljene na neznano dno
in v tišino, ki je ni. Ti spiš v bolnici. Pred tvojimi
zaprtimi vekami se leno preteguje počasen dan,
ki ti je dal novo ime. Jaz sedim in opazujem pokrajino
in okušam toploto s kožo in diham s polnimi pljuči
in sem nepremičen v dnevu, ki mi je dal novo ime.
Kaj je poezija, ki ne bo mogla spomniti najinega otroka
na njegov prvi dan na svetu? Kaj je glasba, ki ne prinaša
s sabo spomina in nas ne prisili k vdaji in občudovanju?
Včeraj zvečer sem brodil skozi mesto kot brodolomec,
ki ga je na obalo naplavilo novo življenje. Oblačno
nebo. Jesensko pršenje. Atlantski dež. Odsevajoče
zavorne luči na mokrem asfaltu. Včeraj zvečer sem brodil
skozi mesto kot za hip brezdomec, ki mu je na mislih
ostal vonj novorojenčka. Tvoje tople rjave oči so počivale
na blazini. Topla sapa najinega sina se je spogledovala
s tvojo kožo. Svet je zastal in pozabil na svoje navade.
Včeraj zvečer sva se pogovarjala skozi nočni zrak in
vsak zase zaspala za vedno drugačna.

II.

Topla jesen. Pretihotapljeni ostanki dolgega poletja.
Insekti, obujeni od mrtvih. Izpraznjen bazen.
Samevajoči azurni premazi, ki sanjajo plavalce
in njihove dolge nohte, za katerimi se nabira zrak s površja,
ki pod gladino valovi in se stresa kot živo srebro. Odpadlo
listje vadi plesne korake na praznem in zapuščenem dnu.
Daleč je do novega avgusta. Jesen. Pokopališča so oživela,
spremenjena v velemesta iz ognja. Tiha molitev in neme
besede za tiste, ki so ostali v drugem času, so njihova
nevidna streha. Ko odidemo, smo za vedno izgubljeni.
Dnevi, ko se ne skrivam v knjigah in ne ponavljam
spiritističnih naukov in tuje teozofije. Utripanje semaforjev
se sliši kot ozvočeno bitje srca na vratni arteriji. Prižigajo
se obcestne svetilke. Nerazločni obrazi ljudi lebdijo
za umazanimi šipami in na balkonih. Ulice so polne
družin na sobotnih sprehodih. Sramežljiv vonj po jeseni
se meša z vonjem odpadlega listja in vonjem reke
in vonjem pečenega kostanja in neviden hodi med
sprehajalci. Mostovi razkazujejo bele okončine in vrbe
se kot mirni, zeleni velikani počasi spuščajo k reki.
Bo to najljubši letni čas najinega sina? »Najljubši
letni čas je vedno okrog rojstnega dneva.«
Nenadna prijateljeva jasnovidnost ali pozabljena ljudska
modrost. Nikoli nisem imel volje, da bi raziskal. Noč se
je raztegnila nad zemljo in zjutraj se je dan težko zbudil
in privajal na svoj novi prihod. Dež, velik dež, kot prvi
glasnik odpotovale svetlobe. Kondenz na steklih. Zunaj
debele dežne kaplje padajo na poležano travo. Gobe
so izgubile klobuke. Pralni stroj govori, kot ve in zna
in kot so ga naučili ljudje. Trmasto obračanje bobna.
Redke in premočene ptice, zveste svojim drevesom
in nebu, brez načrtov, letajo skozi sivino. Dva dneva
je trajalo, potem mi je nežnost obstala za hrbtom
in me začela utrujati kot neobstoječe slike. Roza soba.
Skoraj naslov kitajskega romana, ki ga nisem nikoli bral.
Jutro počasi stresa s sebe noč. Sedim v polmraku,
ti ležiš v bližini. Čakava, da se bo začelo. Na mizi
se dotikata Knjiga vtisov in Sveto pismo. »Slavite
Gospoda, ker je dober, ker venomer traja njegova
ljubezen.« in »Zahvaljujem se osebju za skrb in pomoč …«
Izmenično se ju dotikam in odpiram, kot se zunaj
izmenično dotikata oken dež in sonce. Babica
igra simultanko z novimi življenji po celem
nadstropju. Sedim v polmraku, hladne roke,
ki jih držim v naročju, se mi znojijo. Dopoldansko
odštevanje in spodbujanje in dihanje se spreminjajo
v žareče krogle in potem nenadoma ni nobenega glasu
več, le jok, ki ni tvoj, se ločuje od telesa, ki je tvoje,
in počasi narašča nekje zunaj tebe kot dokaz,
da nikoli več ne bova pomislila, da sva sama. Je tudi
smrt takšna? Nepotreben šok, ki ga spremlja začudenje,
ker je vse tako preprosto. Vonj mokrih rož, ki se širi po sobi,
bližnji, samo ena knjiga in postelja, če si srečnež.
Ali pa je mogoče smrt gluho spremstvo, ki nam sledi
od jutra do večera kot star očitek vesti ali nesmiselna
razvada in nas je zdaj dohitelo.

III.

Štiri zjutraj je ura za bujenje. Krč v nezmotljivem
mehanizmu, po katerem se ravna telo. Drsajoči
koraki narahlo snežijo po razdrobljenem mraku.
Mrtve luči ostajajo mrtve. Odsotni obrazi se včasih
zableščijo med nežnim pomikanjem skozi imitacijo
spanja. Oddaljena neonska prevleka lebdi nad mestom,
odsevi votle beline, kot bi se luč odbijala od prihodnjega
snega. Drevesa se ne zavedajo svojih trzljajev,
ki vznemirjajo mehko prevlado noči. V spanju podoživeta
milina je na ulicah bleda in gola. Vsaka odprta vrata
najprej spuščajo v notranjost nemir. Čas se drobi
na svetlobo in prah, kar ostaja, je zvestoba neresničnih
spominov. Hladna koža podlahti mi prekriva oči.
Spim. Poskušam spati. Nikoli več ne bom sam,
si mislim v mislih, ki so moje, tudi ko jih sovražim.
Izgnan sem iz brezbrižne ljubezni v brezpogojno ljubezen,
ki so jo pridelala telesa in jo napolnila tudi s tistim,
kar so hotela zadržati zase. Neonska luč gori v tvoji
oddaljeni sobi. Noč raztaplja spanec, kot velike peči
topijo bakrene zvonove. Telefoni so nemi in čakanje
je zapisano na obrazu, sklonjenem nad ogledalo.
Temni onkraji v njem so prijazni in se ponavljajo
kot enakomerno zaporedje valov in na novo preštetih
ur. Odcvetela in poležana svetloba je zastala pred
okni in se obdržala na nebu. Sosedi so včasih glasni in
včasih tihi. Skoraj nič ne vemo drug o drugem.
Prazne sobe se na mirnem površju zastekljenih slik
nadaljujejo v gozd in iz gozda v horizont. Neprebrani
časopisi in knjige ležijo po tleh. Televizija radodarno
streže svoj dnevni odmerek pekla. Radio radodarno
streže svoj dnevni odmerek pekla. Stlačil sem knjige
na police, ker so nekoristne in žalostne in ne zakrivajo
vajine odsotnosti. Ugasnil sem glasbo, ker si ne zna
predstavljati smeha in ne zakriva vajine odsotnosti.

IV.

Najin sin bo star teden dni. Njegova zlata koža
ga ne pusti k meni. Zlatenica. Maske. Očala.
Oči pokrite in zaščitene pred zloveščo svetlobo.
Rutinski posel za sestre in zdravnike in prvo srečanje
z breznom za naju. »Nič se ne more zgoditi tej
nebogljeni trpežnosti, ki si jo zamenjala za krhkost.«
To je nek speči zvok v tebi, ki je na slabem glasu.
Pripoveduj mu o domu z mirno dobrodošlico
v besedah in zvok bo poginil. Ali pa je vse le vreme?
Počasno in poševno in brezglasno paranje oblakov.
Pusti videz potopljenih dni, preživelih v polsnu.
Lebdenje in potem čvrsta dejanja, dolgi pogovori,
ki menjajo smer vetru in hladijo kožo in dopuščajo,
da se staraš in pozabljaš na nepremično jutranjo otrplost,
ki včasih leži zvita v tvojem telesu. Avtomobili
se svetlikajo v visoki hvalnici času. Zgradbe gorijo
v lastnih spominih na počasno padanje sonca
za drevesa in gore. 6.15, ko grem iz bolnišnice
in zasledujem ravno ulico in vaju zapuščam
in mi ravna ulica sledi vedno znova, dokler nasilno
ne konča na križišču. Povedala si mi, da je vsaka ženska
v sobi znala govoriti samo o svojem otroku,
ujeta v neko enosmerno vesolje, in to te je motilo,
ker si se tudi ti učila govoriti samo o najinem otroku,
nenadoma potisnjena v neko osupljivo in enosmerno
vesolje, a mene ni bilo zraven. Dotikanje dveh knjig.
»Pojte Gospodu novo pesem, ker je storil čudovita dela.«
in moji v ganjenosti izpisani stavki, pred katerimi zardevajo
visoka estetska načela. Ali še imam pravico iskati
svojo svetlo figuro na temnem ozadju? Bledo modre
in oddaljene in neresnične praske modrine na domačem
nebu. Vonj po snegu in brezbarvno sesedanje gozda.
Takšna znamenja si je vredno zapomniti. Ponoči
se je vlaga zgostila v lepljive kepe in vstopala v nosnice
kot hladni prsti neznane roke. Oprana majica je položena
čez radiator in diši po Kreti. Roke dišijo po pomarančah
in novem letu in zaposlujejo misli kot poševne zebre,
seštevki sončne svetlobe, ki trepetajo na stenah in zaposlujejo
moje oči. Iz zvočnikov se počasi širi po prostoru
Autumn Leaves – Julian Cannonball Adderley.
Škrlatna megla se razblinja in dviguje. V tej glasbi
ni dolgotrajne žalosti in teme, le včasih blago obžalovanje,
da smo smrtni. Z zlatom tlakovani mokri pločniki
se sušijo in svetlikajo v soncu. Mrak, ki bo nocoj zašel
v sobo, bo imel okus po španskem bezgu in kopnem
in avgustu. Jutri bo spet jesen in zrak plamen,
v katerem bom po dolgem času lahko začel prepoznavati zimo.

(2004–2013)

O avtorju. Uroš Zupan je bil rojen 25. 8. 1963 v Trbovljah. Tam je obiskoval srednjo šolo. V Ljubljani je na Filozofski fakulteti diplomiral iz primerjalne književnosti. Izdal je pesniške zbirke Sutre (1991), Reka (1993), Odpiranje delte (1995), Nasledstvo (1998), Drevo in vrabec (1999), Nafta (2002), Lokomotive (2004), Jesensko listje (2006), Copati za hojo po Kitajski (2008) in Oblika … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Bila bi kuščar

    Hannah Koselj Marušič

    luščim se / izmuznem stari koži / nov dan / nova travma, ki mi jo povzroči lastni um / bila bi kuščar in se sončila

  • Železne pesmi

    Dominik Lenarčič

    Oni so za žlindrastega človeka ustvarili poseben kalup. V njem lahko ta ulije telo za drugega.

  • Tri pesmi

    Tadeja Logar

    prostor ki ga poseljujemo / smo najeli ne da bi prebrali drobni tisk / prepričani da nam pripada / smo založili listine

Izdelava: Pika vejica