Vilenica velja za »resen« festival; je streznitev po poletnem bakhusovskem obredju vina, poezije in vročine. Da Vilenica vztraja v poziciji klasičnega literarnega festivala, »festivala literatov za literate«, v resnici ni problematično. Večja in bolj pestra je festivalska izbira, več različnih avtorskih glasov pritegne. Nekoliko bolj zagatno je morda to, da je »resnobnost« trenutno edina vileniška differentia specifica. Skoraj 30 let po padcu berlinskega zidu se Vilenica še naprej oklepa srednjeevropskih temeljev. Do neke mere to razumem: večino avtorjev starega kovaPreberi

Začenjam tehnično. Zakaj? Ker je esej najbolj matematična med literarnimi zvrstmi? Ker je tako malo literaren, da je že kar polliteraren? Neredko se celo pripeti, da malo prestopi čez polovičko, a vseeno na neki način ohranja duha literarnosti. Verjetno bi ga lahko imenovali tudi polznanstven in opazovali iz te smeri, kako prestopa preveč na polje literarnega. In ravno ta širina eseja je v letošnjem izboru žirije za nagrado Marjana Rožanca močno prisotna. Matematični račun iz naslova nam pripoveduje zgodbo eliminacijskega postopka. Žirija je sporočila, daPreberi

Bliža se Veronikina nagrada, ki že dve desetletji postavlja vsakoletne standarde za dobro poezijo in iz nešteto strani verzov izlušči tiste bisere, za katere bi Kafka porekel, da »razbijajo zaledenelo morje v nas«. Barbara Korun, Tjaša Razdevšek in Darka Tancer Kajnih so tako 1. avgusta obelodanile pet finalnih zbirk: Dolgo smo čakali na dež Alje Adam, Ljubica Rolanda Barthesa Ane Makuc, Tišima Uroša Praha, Druga obala Petra Semoliča in Delta Kaje Teržan.Preberi

Čeprav počne še veliko drugega, je Dejan Koban, med drugim letošnji vitez poezije, marsikomu ostal v spominu kot soorganizator in javna faca Mladih rim, ki od letos potekajo brez njega. Je neutruden borec za poezijo in njen zvesti bralec, ki knjige tudi redno kupuje. Njegovo prizadevanje ima vedno pečat demokratičnosti in alternativnosti, vendar trdno verjame v to, da kultura ne sme biti brezplačna. Izven samozaložniških projektov je izdal eno pesniško zbirko (Razporeditve, LUD Šerpa, 2013) in bržkone velja za večno »mladega pesnika« z verjetno najdaljšim stažem. Za sabo ima šestnajst let delovne dobe v rednem delovnem razmerju. Nima telefona, in ga tudi ne bo imel. Danes se pod njegovim vodstvom v Pritličju začenjajo Terceti reloaded.Preberi

Priznam, da med številnimi nagradami, ki se jih podeli na slovenskem knjižnem sejmu, nekatere le stežka kritiško presodim. In to je dobro. Sejem namreč s tem osvetljuje literarna in založniška območja, ki jih pozabljam(o). Naj gre za podeljevanje zlatih hrušk (najboljši naslovi za otroke in mladino), nagrado za najboljšo poslovno knjigo, najlepšo slovensko knjigo ali nagrado zlato okno (najboljša knjigarnišk izložba). Nekakšno željo po popravljanju krivic je videti v nagradah mira (namenjena je izključno ženskim ustvarjalkam), v Schwentnerjevi nagradi in priznanju (saj radi pozabljamo na pomen založb)Preberi

Pred štirimi leti se je Jeanette Winterson v kolumni za spletno stran Guardiana hudovala nad žirijo ugledne literarne nagrade booker, najvišjim literarnim priznanjem avtorjem Commonwealtha in Irske. Tedanja žirija je odločila, da bo o prejemniku dragocenosti odločal kriterij berljivosti, torej semantične in semiotične dostopnosti. Nagrajeni roman naj bi razumeli vsi, od človeka, čigar zadnja bralna izkušnja sega v osnovno šolo, do izvežbanega literarnega kritika. Gospa Winterson je prizadevanja žirije demantirala z ugotovitvijo, da je literatura tako kot matematika svojstven jezik. Kakor sePreberi

Ko smo leta 1984 začeli ustanavljati knjižno zbirko Aleph (mimogrede, eno zelo redkih oblik slovenskega založniškega delovanja, ki je leto 1991 ni uničilo, in eno še bolj redkih preživelih, ki se ni preobrazila v profitno zasebno družbo), je bilo življenje precej drugačno kot danes. Drugačno tudi v tem, da denar – razen redkim vizionarjem, ki so takrat polagali keramične ploščice, danes pa so med najbogatejšimi Slovenci – ni bil kaka posebna vrednotaPreberi

Spoštovani kolegi in kolegice, DSP-jevci-jevke, da ne bom predpostavljala, da smo vsi v kolegialnem odnosu (imam pa še to smolo, da sem lani iz društva izstopila, pa niti ne vem, če imam sploh pravico do besede),

torej, spoštovani in spoštovane,Preberi

Četrtkova razprava o literarnih nagradah je bila verjetno ena najostrejših razprav na to temo doslej. Priznam, oblivala me je vročica, enkrat ali dvakrat me je celo imelo, da bi vstala in zaploskala, večino časa pa sem prikimavala. Najbolj tistemu, kar je izrekla gostja dr. Barbara Simoniti, malo manj besedam iz ust Jelke Ciglenečki in še manj (pred)postavkam dr. Mirana Hladnika.Preberi

Z Romanom imava dolgo zgodovino veseljačenja po lokalnih gostilnah in pogovorov o lokalnih temah, o nesmrtnosti in kar je tega, zato sva hitro našla skupen jezik in naredila načrt, kako naj bi prišel do plakete Tončke Čeč. Sklenjeno je bilo, da bo najbolje, če si kar sam napišem predlog (utemeljitev) in pripišem zasluge, kajti sam naj bi najbolje poznal svoje delo.Preberi