Spustil se je še en zastor, včeraj, 23. marca 2016, so se zaprli še (tiskani) Pogledi. Novi lastnik Dela (lastništvo medijskih družb v Sloveniji je posebna zapletena in umazana zgodba, ki je ob tej priliki ne bomo načenjali) je samo zaključil tisto, kar se je napovedovalo že prej, in je iztek subvencij Mestne občine Ljubljana in Ministrstva za kulturo za Poglede izkoristil kot poslovno priložnost – ne le zaposleno namestnico odgovornega urednika, tudi zunanje sodelavce (ni povsem razumljivo, zakaj bi se pri medijih, ki slonijo na zunanjih sodelavcih, spraševali le o nadaljnji usodi zaposlenih, ne tudi njih!) je lahko »by the book« (kot v anglosaksonskem svetu uporabljajo frazo »po vseh pravilih«) odpustil iz poslovnega razloga.Preberi

Berem oni dan do konca članek Konec Pogledov  (do konca danes – očitno to počno samo še zaprašeni dinozavri, preden se spravijo k refleksiji, in nevedni reveži, ki ne berejo tekstov glede na število klikov), objavljen na spletnem portalu LUD Literatura. Če prav razumem, je avtorico spodbudilo poslušanje nekega nedavnega radijskega omizja. Dijana Matković se je, kot pravi, dolgočasila ob »še enem razpredanju v prazno«. Najbrž ni bila edina. Vsekakor pa ni šlo za Studio ob 17h, ampak za Arsov forum. Vsaj tako namPreberi

Poslušam oni dan do polovice oddajo Studio ob 17h (danes do konca – there’s only so much a person can take at a time), ki je bila namenjena pogovoru o bridkem koncu štirinajstdnevnika Pogledi. Ta bo, kot kaže, aprila nastopil po malo manj kot šestih letih izhajanja časopisa. Omizje so zasedali urednik in založnik Mitja Čander, nekdanji minister za kulturo Uroš Grilc, nekdanja urednica Pogledov Ženja Leiler, drugi nekdanji urednik Pogledov Boštjan Tadel ter Irena Ostrouška z Direktorata za medije. Nenavadna sestava omizja – številniPreberi

V enem izmed prejšnjih zapisov sem izrazila svoje prepričanje, da se literarno polje, vključujoče avtorje, urednike, založnike, organizatorje literarnih dogodkov in kritike, vse preveč ravna po povpraševanju (bralske) publike. Tedaj sem se trudila, da bi vsaj nekoliko orisala posledice, ki jih lahko ima takšno prilagajanje, ter opozorila na razliko, ki je v tem pogledu bistvena; na razliko med kulturo in umetnostjo.Preberi

V ponedeljek, 18. januarja, sem kot gostja sodelovala na dogodku Literarni večer o literarnih večerih iz serije Knjižno kazalo, ki jo organizirata Maja Šučur in Mojca Pišek. Naključni obiskovalec, dijak četrtega letnika gimnazije (ali sorodnega programa), je na vprašanje o vprašanjih na literarnih večerih pripomnil, da po njegovem mnenju literarni večeri ne nastajajo dovolj »za publiko«. Da je že v redu, če obstaja (nekje, nad oblaki, predvidoma) nekakšen teoretski, analitični diskurz o literaturi. (Bojda je to celo potrebno.) Ampak. Prosim lepo. Nikar analitičnih, teoretskih literarnih večerov. Pa še v javnem prostoru. Kam pa pridemo?Preberi

Naj kar za začetek razširim na hitro in na pamet izbrani naslov in postavim tezo, da so z vrednotami in njihovimi vsakokratnimi aplikacijami, torej z vrednotenjem, skoraj le težave. Te zagate mi, zainteresirani za kritiko in večinoma njeni pisci, morda najbolj opazimo na primeru literarnega vrednotenja. Redko se zgodi, da nabor in izbor naših kolegov, ki jih povabijo v katero od žirij za vse bolj številne literarne nagrade, popolnoma sovpade z našim lastnim, redko se nam zgodi, da naše sedenje v kateri od žirij vsaj kateri od kolegov pohvali kot zgleden primer trdne in nevpletene presoje, da s svojim tihim odobravanjem ali celo napol sramežljivo in na glas pove, da se z izborom strinja.Preberi

December je. Adventni čas itd. Dnevi, v katerih se ozremo nazaj, v leto, ki se poslavlja (nekako tako gre običajna retorika, mar ne?) in ponovno (ali prvič – kakor že komu ustreza) pretehtamo uspehe in neuspehe, projekte, dela ter objave tega leta, si pripravimo spisek novoletnih zaobljub ter nato še malček počijemo. Kajne? Kot sveže samozaposlena v kulturi (čeprav sem na istih področjih pred tem delovala že slabih pet let, preko študentske napotnice) predvsem ugotavljam, da me je leto (še eno brez dopusta) utrudilo in da bi potrebovala za kak dan (teden?) daljši advent. Pa seveda nekaj miru. (Ki pa si ga ne morem privoščiti.) Preberi

Letos sem, priznam, le stežka našla nekaj predavanj/debat/pogovorov, ki so me na sejmu pritegnili, in še manj takšnih, o katerih bi se mi zdelo smiselno spisati novinarsko poročilo oz. komentar. Letošnji program se mi je v splošnem zdel nekoliko pust, neorganiziran, predvsem pa – kar zadeva literaturo in dogodke, povezane z leposlovjem oz. umetnostjo – prežvečen. Preberi

Lani februarja so se nad Mostar zgrnili protesti, v katerih se je na na tisoče ljudi zbralo na ulicah pred poslopji lokalne oblasti in strankarskimi štabi, da bi izrazili svoje nezadovoljstvo s politično in gospodarsko situacijo v Bosni in Hercegovini. Protesti so sprva potekali mirno, dokler ni skupina huliganov vdrla v zgradbo županijske vlade in v njej zanetila požar. Kolona mladih se je sprehajala po ulici in je, preden je prišla do vladne zgradbe, glasno skandirala »dvignite riti!«. Na ta način je skupina mladih nagovarjala ljudi, ki so posedali na terasah lokalov, pili svojo kavo kot po navadi in opazovali celoten fiasko, kot da se jih ta stvar sploh ne tiče.Preberi

Čeprav bi lahko naslov konference, ki je 17. septembra potekala v Mariboru, razumeli tudi na način, da se imajo Mariborčani za deprivilegirano periferijo v primerjavi s centralizirano Ljubljano, v kateri je odobrenih daleč največ razpisov, projektov in delovnih mest, je bilo za prevoz Ljubljančanov na mariborsko konferenco več kot dobro poskrbljeno. Javna agencija za knjigo je namreč organizirala miniavtobus za 15 oseb, na katerem sta se poleg mene, nadobudne novinarke z gorenjske periferije, ki je morala vstati ob 5.30, da je pravočasno prišla do Ljubljane, nahajali točno dve osebi,Preberi