Konec Pogledov

Poslušam oni dan do polovice oddajo Studio ob 17h (danes do konca – there’s only so much a person can take at a time), ki je bila namenjena pogovoru o bridkem koncu štirinajstdnevnika Pogledi. Ta bo, kot kaže, aprila nastopil po malo manj kot šestih letih izhajanja časopisa. Omizje so zasedali urednik in založnik Mitja Čander, nekdanji minister za kulturo Uroš Grilc, nekdanja urednica Pogledov Ženja Leiler, drugi nekdanji urednik Pogledov Boštjan Tadel ter Irena Ostrouška z Direktorata za medije. Nenavadna sestava omizja – številni »nekdanji«, nobenih »sedanjih« in predvsem nikogar iz uprave Dela, ki bi razložil, čemu zapirajo pipico. Zimzelen pristop k problemu, kjer ni moč nikogar pocukati za rokav in poklicati k odgovornosti, saj ta ni prisoten. Ali pač nikogar, ki bi za odgovornega spoznal koga izmed tistih, ki so vendarle bili prisotni. Še eno razpredanje v prazno. Saj veste, humanistika je vedno v krizi in vedno je v krizi področje, s katerim se sami ukvarjamo, kriv pa je kakopak vedno nekdo drug. Denimo grdi, grdi lastniki ali pa ignorantsko in neuko bralstvo, ali pa digitalizacija, ki da je odgovorne »presenetila«, ker bojda nekaterih procesov ob zasnovi niso mogli predvideti (kaj pa, če bi spletno delovanje spremenili kadarkoli v teku šestih let izhajanja?) in drugi običajni osumljenci.

Prav tako ni bila predstavljena nobena raziskava, kakšnega časopisa bi si »kritična masa« sploh želela, pač pa je Tadel v slogu nekakšnega srednješolskega ravnatelja zgolj žugal 24.000 zaposlenim na področju kulture, ki da ne prenesejo, da se o njih piše kritično, sicer ne bi dovolili, da tak časopis propade, pač pa bi ga kupovali in brali. Ti, ti, zaposleni na področju kulture! Mar bi vzeli ta cajtng v roke in trpeli in s svojo žrtvijo pokazali, da vam je mar za kulturo! 

Ampak – kaj pa tisti, ki so Poglede zasnovali, prenesejo kritiko na svoj račun?

Pogledi so se ob nastanku zgledovali po Razgledih, prav tako štirinajstdnevniku za kulturo, ki je ugasnil leta 1999. Hakeljc, kajneda. Namesto da bi se spraševali, kaj nas čaka v prihodnosti, so se zgledovali po več kot dekado stari preteklosti. Ob tem je Grilc omenjal »pompozen izid« prve številke Pogledov, s prav posebnim žarom pa uredničin uvodnik, v katerem je pisala, da »imamo po ukinitvi Razgledov zdaj priložnost s Pogledi«. In to priložnost so, jebiga, zapravili. Že nastavek je bil tak. 230.000 evrov na leto in v prvi številki dobimo blok o Antigoni? Katera kritična masa, kdo izmed tistih 24 tisoč kulturnikov, naj bi to brala? Tisti trije profesorji na FF, ki se z Antigono ukvarjajo, plus režiser, ki se je spravil narediti istoimensko predstavo »for a thousand rich old white people whose only real concern is gonna be where they go to have their cake and coffee when it’s over«, kot bi rekla junakinja v filmu Birdman?

Nekdanja urednica med svoje največje dosežke, kot je povedala, šteje dejstvo, da naj bi Pogledi dajali prostor mlajši generaciji kritikov. Naj povem nekaj o »dajanju prostora mlajši generaciji«. Če to počnete na način, kjer jo zgolj vpnete v stare, okostenele strukture, ji delate slabo uslugo. Če ji ne daste možnosti, da ustvarja novo in ne vprašate po tem, kako bi se reči lotila sama, ji delate slabo uslugo. Če ji ne pustite, da se igra z za vas skrivnostnimi novimi tehnologijami,  če počnete vse to, delate tako tej generaciji kot potencialnemu bralstvu in posledično samim sebi slabo uslugo. Ves čas imate pred nosom potencial, ki ga ne znate izkoristili, morda iz strahu, da bi ostali v njegovi senci, obenem pa ne premorete dovolj ponižnosti, morda iz istega razloga, da bi vprašali, kje spremembe vidijo sami. Ali pa tako ravnate zato, ker je mlajša generacija gotovo neuka in ignorantska, kot so neuki in ignorantski nebralci Pogledov?

V času njihovega izhajanja, nekje proti koncu 2012 in skozi začetne mesece 2013, sem postavila in urejala portal Državljanska odgovornost, katerega smoter je bil ponuditi aktualno refleksijo družbe s strani slovenskih intelektualcev, in sicer na način, kjer refeleksija vsebuje tudi konkretne predloge za izboljšanje družbeno-politične realnosti. Portal ni obstajal dolgo, v veliki meri zato, ker nisem uspela nikomur na vodilnih mestih razložiti, zakaj je pomembno, da se ga financira. »Kaj bi rada od nas? Mi ti lahko ponudimo samo svoj ugled,« je, ko je končno nehala buljiti v svoj kompjuter in mi z izjavo priznala status prisotne v prostoru, zabrusila urednica Dnevnika Suzana Rankov. Vaš ugled? Če ne bi bila povsem obupana in zaradi globokega finančnega minusa na robu preživetja, bi se izjavi še nasmejala. »Ta sestanek nima smisla,« sem rekla in se odpravila proti vratom, kjer me je ustavil urednik spleta, siva miš, za katero ne vem več, kako ji je bilo ime, in vprašal, če bi jim nemara »pustila kopijo razdelave koncepta portala«. Noro. Je pa Državljanska odgovornost, četudi je obstajala zgolj nekaj mesecev, dosegla številne bralce, kljub temu, da je vse nastajalo na podlagi prostovoljstva – članki so beležili tudi med 1000–2000 Facebook sharov, kar je obenem številka, ki predstavlja zgolj dnevno število obiskovalcev spletnih Pogledov, če se vrnem k njim. Popolnoma brez sredstev smo Poglede – ki so delovali s skoraj 10.000 evri na posamezno številko in izjemno marketinško podporo Dela – peljali scat. Boste rekli, ah, ujela si pravi trenutek, ko so se začele vstaje. Že, že, ampak ta trenutek je bilo treba predvideti in mu obenem najti ustrezen koncept. Nekaj, kar bi uspelo tudi snovalcem Pogledov, če se ne bi – skupaj s svojimi redkimi bralci – sprehajali zgolj od Opere do Drame in od tam do Cankarjevega doma. Nekdo, ki se giblje v takšnem slonokoščenem stolpu kulture, ki je na ta način zaprt in omejen, ne more pričakovati, da bo ujel tisto bralsko publiko, ki je njegovo popolno nasprotje, torej odprta do novega, širokih obzorij in radovednega duha.

»Pogledov ne kupujem, ker je v njih premalo reči, ki bi me zanimale, da bi bili vredni svojega denarja,« mi je nekoč dejal pisateljski kolega. Lahko sem mu, sama celo občasna sodelavka Pogledov, le pritrdila. Kdo jih bo kupoval, če se ne zdijo dovolj zanimivi niti tistim, ki se s kulturo ukvarjamo? Pa ne zato, ker bi bili kulturniki tako neuki in nevredni svojega poklica. Vsaj zase lahko trdim – podobno pa bi gotovo izjavila večina kulturnikov –, da članke s področja kulture in družboslovja berem ves čas. Le da se ne nahajajo v Pogledih. Iskati jih moram, žal, predvsem po tujih časopisih.

Spomnim se tudi, da sem nekdanjega urednika nekoč ob kavi prepričevala, da bi Pogledi morali vsebovati več urbane, žive kulture, pri čemer je ta zgolj zamahnil z roko rekoč, da »urbano kulturo pokriva že Mladina«. Za hip sem pomislila, da se heca. Če si medij, ki dobiva izdatna sredstva, da bi reflektiral kulturo, moraš upoštevati vso kulturo, sploh njen najbolj vitalni in živi del, obrobje, ki rojeva novo. Kot bralka želim vedeti, kaj je novega, obetavnega, nekaj, kar bo trende šele postavilo! Predstavite mi nekaj, česar še ne poznam! Najbolj varno se je sprehajati zgolj po kanonu, najbolj varno, a tudi najbolj pogubno. Toda očitno jim je to ob naročnikih, ki jih je predstavljala »starejša, dobro izobražena in finančno preskrbljena publika«, torej takšna, kot so bili nekdanji uredniki sami, ustrezalo.

»Izdajatelj je lahko kdorkoli, ampak – bodimo resni. Časopis vendarle potrebuje resnega izdajatelja,« je dejal Grilc. Naprotno, časopis, namenjen kulturi, potrebuje izdajatelja, ki bi bil vsaj za malo neresen, igriv, živ, drzen, pripravljen eksperimentirati, raziskovati tuje prakse, stopati v neznano, predvsem pa bi moral biti povezan s sedanjostjo, če že ne naravnan na prihodnost. Zakaj se pri nas o kulturi tradicionalno govori le na tri načine, to je prevzvišeno, prazno in dolgočasno?  Kultura je sama po sebi živa tvorba in to je tisto, kar je treba zasledovati – njen živi, vitalni del. Izumljati nove pristope, ki bi jo kot tako ujeli. Ne pa furati klasikov v klasičnih dolgoveznih žanrih in ob tem še arogantno vihati nos, denimo nad portali, ki da se ne morejo primerjati s Pogledi, kot je dejala Ženja, saj naj bi bili ti usmerjeni »bolj nišno in generacijsko«. Čakajte, a stari izobraženci niso nišna in generacijska publika? Kot bi hotela reči, koga briga, kaj delajo tisti nepomembni mladi, mi smo resni in spremljamo resno umetnost in naša publika je resna! Se pardoniram, ampak – Pogledi so si zaslužili, da jih njihova nesposobnost uvida, da najbolj ugledni bralci niso obenem tudi najbolj pomembni bralci in da najbolj preverjene teme niso obenem najbolj relevantne teme, pokoplje.

V redu. Naj se za hip ustavim. Najbrž tudi drugačna uredniška politika, ki jo je aktualni in za omizjem manjkajoči urednik navsezadnje nakazoval, kljub vsemu ne bi spremenila usode Pogledov. Najbrž bi ne glede na vse potonili, saj dejansko ne gre za finančno vzdržen model in je naš trg, naj smo še tako inovativni, vendarle majhen. Toda spoznanje, ki se tu ponuja – ob vedenju, da vendarle še premoremo institucije, ki medije financirajo –, je širše od usode tega časopisa. Po debati na radiu, tako zelo značilni za slovensko kulturniško srenjo, ki krivce vedno vidi v nekom drugem, in nikoli, nikoli v tem, na kakšen način kulturo živi in naprej posreduje sama, ne gre računati, da bi kdo, ki ima moč vpliva, sprevidel, da problem ni v koncu Pogledov. Problem je predvsem v tem, da niti v začetkih – in novi začetki gotovo še pridejo – ni prave Vizije. Največ, na kar lahko računamo, je, da bomo čez čas dobili časopis, ki se bo zgledoval po Pogledih, ki so se zgledovali po Razgledih.