Sploh ni tako slabo, kadar so razmere takšne, da si lahko samo prijetno presenečen, kajti v vsesplošni apatiji in pesimizmu se je z obzorja skoraj povsem razblinilo upanje v spremembe in sploh pripravljenost, da se jih uresniči. Iz množice razpršenih posameznikov in kolektivov se je izoblikovala povezana in pregledna skupina, katere zamisli bodo podlaga kulturne strategije, temeljnega dokumenta kandidature.

Ne predstavljam si, da bi nekdo poklical kostumografa, ga angažiral in mu rekel, da bo delo dobil plačano, če bo film na koncu všeč komisiji. Scenaristi smo, po drugi strani, ves čas pri tem. Pišemo in delamo, delamo in pišemo na zalogo, za komisijo. Lahko umrem z več zanimivimi zgodbami, pa tega nihče niti opazil ne bo.

Vsi od ministra prek uradnikov in funkcionarjev pa do nevladnikov, zaposlenih birokratov in umetnikov v javnih zavodih ter vse do zadnjega samozaposlenega v kulturi o potrebi po spremembah govorijo zato, da bi prikrili, da so na okope pripravljeni oditi edino za lastne položaje.

A bi denimo zažig zastave v okviru protesta proti socialni, begunski, tajkunski itd. politiki države pomenil isto kot recimo zažig zastave, ki bi ga izvedli_e denimo posamezniki_ce neke poljubne države, s katero bi se znašli v vojni? A ne bi enkrat govorili o kritiki politike, spet drugič pa bi se prav mogoče znašli sredi nekakšnega nacionalističnega dejanja?

Trend pretežno zasebnega financiranja literature je zastrašujoč zato, ker ne skrbi več za ustvarjanje in vzdrževanje javnega prostora dialoga. Namesto tega se kompleksnejše pisanje čedalje bolj zapira v slonokoščene stolpe in univerzitetne mehurčke, kjer bo dostopno samo še tistim, ki si bodo to lahko privoščili.

Dinko Kreho je publicist, moderator literarnih dogodkov in esejist, s katerim smo se srečali že na lanskoletnem kritiškem simpoziju Umetnost kritike, ki se je odvil v Ljubljani, počasi pa začenja tudi kritiško oz. publicistično sodelovanje s spletnim medijem www.ludliteratura.si.

O komunikacijskih šumih, ki zaznamujejo slovensko kulturno politiko. Komentar javnega razmisleka Anagram svobode: kultura, srečanja vseh dosedanjih ministrov in ministric za kulturo o prihodnosti kulture v organizaciji Društva slovenskih pisateljev.

»Največjih svetovnih zločinov ne povzročijo tisti, ki kršijo pravila, 
pač pa tisti, ki pravila upoštevajo.«
Banksy, Wall and Piece

Da me jebeš, jih ne razumem. Vseh teh pridnih državljanov in pridnih uslužbencev, ki se najbolje počutijo, če jim nekdo natanko pove, kaj smejo in česa ne, kaj je dovoljeno in kaj ni, kaj se od njih pričakuje (čim manj, tem bolje), ne razumem vseh teh pasivnih posameznikov, ki dneve preživljajo v vegetaciji pred TV-ekrani, ki poleti s svojim vegetiranjem nadaljujejo ob hrvaški obali,Preberi

V ledenem vetru, ki je očitno napovedoval nepredvideni aprilski sneg, s katerim so bila naslednji dan štiristo kilometrov južneje prekrita domača tla, smo stali na ulici in čakali, da se začne. Da se začne otvoritveni dogodek v nizu predstavitev slovenske literature Apropos Slowenien na Dunaju v organizaciji Jaka in Skice. A čeprav so se nastopajoči v stari slovenski maniri še zamujali s klepetanjem, z izmenjavo kontaktov in komplimentov ali zvijali svoje cigarete – še dobro, da je bilo kajenje v knjigarni prepovedano –, se je dogodek v bistvu že začel: v notranjosti se je razlegala glasba po izbiri slovenskega didžeja in v kozarcih smo imeli brezplačno butično slovensko pivo. Preberi

Ko te nekdo predstavi kot scenarista ali ko se nekje predstaviš kot scenarist, se ljudje hitro nasmehnejo in te, tudi če jim film ne predstavlja resne življenjske preokupacije, brez zadržkov vprašajo, ali si wanna-be scenarist in ali je kdo že dejansko posnel kakšno stvar, ki si jo napisal. Ljudje dobro vedo, za kaj gre, vedo tudi to, da izrazito velikih stvari nisi spravil skupaj (v življenju še niso slišali za »slovenskega scenarista«), še manj pa ti je uspelo zasnovati kaj zares dobrega – slovenskega filma in nadaljevank se ravno ne držijo superlativi.Preberi