Slovaška književnost je v slovenskem kulturnem prostoru še vedno precej uborno zastopana, vendar pa situacijo izboljšujejo nekateri nadobudni prevajalci, med njimi Andrej Pleterski, ki je tokrat uredil antologijo slovaške kratke zgodbe.

V pesniški antologiji Slepomišnice kljub naslovu ni veliko slepomišenja. Izbrane pesmi namreč združuje izredno pomembno področje otrokovih pravic. Otroške (tudi morebitne odrasle) bralce jemlje nadvse resno in poleg klasičnih otroških tem, povezanih z igro, šolo, odraščanjem, brezskrbnostjo, svobodo ipd., razkriva tudi resnejše teme, kot so vojna, lakota, osamljenost, smrt.

Zakon narave se bere kot fragmentarna meditacija malega človeka, ki se nepričakovano znajde na meji med življenjem in smrtjo. Ambiciozen roman, ki od bralca zahteva tudi dobršno mero avtorefleksije.

Kot običajno, je nekoliko zagonetno tudi vprašanje, komu je antologija namenjena – otrokom ali njihovim staršem? Obojim, seveda. Upoštevajoč pesmi same predvsem otrokom, ampak tudi odrasle so (i)zbrani verzi zmožni lopniti po glavi, jim nastaviti zrcalo ali ponuditi razgled, jih vznemiriti, razveseliti ali užalostiti.

Zbirka dvajsetih zgodb Sosed pod stropom je zbirka posebnežev in čudaštev, zato seveda niti malo ne preseneča, da je končala v knjižni zbirki Čudaške prigode, kamor paše kot marmelada v krof.

Iris Hanika se v večkrat nagrajenem romanu Bistvo vsega ustavi na »kljukast[em] križišč[u], na katerem se je zagozdilo naše [nemško] ljudstvo, med korakanjem skozi zgodovino /…/« in išče pot naprej. Iz zornega kota protagonista, bivšega nacista Hansa Frambacha, ki je nadvse priročno zaposlen na Zavodu za upravljanje preteklosti, reflektiramo faze občutka gnusa do samega sebe, krivde zaradi preživetja, vseskozi trajajoče melanholije, ki se nazadnje izteče v spoznanje o totalni nesmiselnosti trpljenja. Roman je spisan kot ena sama dolga refleksija obsesivno kompulzivnega človeka, ki sePreberi