Nekaj kratkega, nekaj sladkega

Slovaška književnost je v slovenskem kulturnem prostoru še vedno precej uborno zastopana, vendar pa situacijo izboljšujejo nekateri nadobudni prevajalci, med njimi Andrej Pleterski, ki je tokrat uredil antologijo slovaške kratke zgodbe. V svojem izčrpnem predgovoru pojasni logiko za izborom, razgrne kriterije za uvrstitev ali izločitev, oriše časovni okvir in nasploh zelo jasno in sistematično utemelji svoje odločitve. Knjiga Zgodbe iz Slovaške zajema čas od prelomnega leta 1989 do leta 2016, vanjo je uvrščenih 25 zgodb prav toliko avtoric in avtorjev. Zgodbe so razvrščene glede na datum knjižne (oziroma v primeru 90-ih let, revialne) objave, zato lahko spremljamo, kako se je razvijal duh časa, težje pa si predstavljamo razvoj posameznih generacij avtoric in avtorjev. Vendar pa za to poskrbi strokovna spremna študija, v kateri Dana Hučková do potankosti razdela kratko zgodbo v okviru slovaške literature. Najprej predstavi njeno zgodovino, potem pa se osredotoči na posamezne generacije, pri čemer poudarja tako skupne značilnosti kot posebnosti. Ovrednoti in opiše sloge mnogih avtorjev in avtoric, tudi nekaterih, ki se v antologij niso uvrstili, ter tako zariše širši literarnozgodovinski kontekst.

Ker je knjiga »rezultat sedemletnega namenskega prebiranja in odbiranja«, kakor zapiše Pleterski, sploh ne preseneti, da so vse zgodbe kvalitetne. Urednik je v izbor uspešno vključil raznovrstne žanre in sloge, kar pa ne priča le o njegovi kompetentnosti, ampak tudi o visokem nivoju slovaške kratke proze, o njeni raznolikosti in razvejanosti. Bloody Mary Karola D. Horvátha se spogleduje z grozljivko, saj se ob polni luni v baru pojavi čuden gost s strašljivo zgodbico o nekoliko bolj krvavem koktejlu, Michal Hvorecký z Berlin ponudi pravi triler o neverjetni manekenki in njenem skrivnostnem nasmešku, Ján Johanides pa s Strahom pred prostori detektivsko zagonetko à la Sherlock Holmes. La família de Gómez Václava Pankovčína je polna magičnega realizma, Ivana Dobrakovová se v psihološki drami Živeti s Petrom poigrava z motivom norosti in resnice v maniri Kluba golih pesti, Márius Kopcsay pa s Podčlovekom sega v znanstveno fantastiko in distopijo. Še vedno pa prevladuje nežanrsko pisanje, v katerem blesti nagrajeni avtor mlajše generacije, Ján Púček (1987), kar dokazuje tudi njegovo Sadno drevo, pa seveda prvaki starejše generacije (npr. Peter Pišťanek, Dušan Mitana, Dušan Dušek, Alta Vášova).

V knjigi srečamo tudi veliko različnih slogovnih in pripovednih postopkov, na čelu s slavnim Dušanom Duškom in njegovo otroško perspektivo v Pokovki in sladoledu. Tu je še Jana Bodnárová in Pesek. Sipanje s sanjavim slogom, polnim halucinacij, prividov in slutenj, pa Rudolf Sloboda s postmodernističnim pristopom nagovarjanja bralca in (navideznega) sprotnega prilagajanja teksta v zgodbi O človeku, ki je hotel postati starec. Izstopajoča prvina je humor, ki je v slovaški literaturi tudi sicer prav udobno nastanjen. Avtorji in avtorice ubirajo različne poti, da izvabijo nasmešek, pa naj bo s ciničnim družbenim komentarjem, jedko parodijo, posrečeno karakterizacijo ali situacijsko komiko, konec koncev pa dokazujejo, da se ni treba vedno jemati tako smrtno resno, četudi hočeš povedati kaj smrtno resnega. Večina zgodb je umeščena v slovaški družbeni in kulturni prostor, pogosto se pojavljajo tudi slovaške realije: tradicionalne jedi, zgodovinske osebnosti, prejšnja denarna valuta … Manj splošno znane so nevsiljivo razložene v prevajalčevi opombi.

Zgodbe iz Slovaške vključujejo pisano druščino velikih in tistih, ki bodo veliki še postali, v slovenski literarni prostor pa po dveh dosedanjih antologijah (vileniška Sto let slovaške književnosti iz leta 2000 in Pozitivci: sodobne slovaške humoreske iz leta 2012) vnaša reprezentativno podobo sodobne slovaške kratke proze. Za tiste bolj radovedne bi bila dobrodošla le še letnica objave pri posamezni zgodbi, sicer pa ni izboru ob vsej strokovnosti in korektni razgrnitvi kart na začetku prav ničesar oporekati. Pozitivno je tudi dejstvo, da je predstavljena tudi najmlajša generacija – za Soňo Urikovo (1988) je to celo prva antologijska uvrstitev –, iz prebranega pa lahko mirne vesti zaključimo, da so slovaški prozaisti suvereno udejanjili koncept kratkega in sladkega.