Urban Vovk: Če bi zdaj iskal neki zasilni skupni imenovalec, je to zagotovo samoiskateljstvo, za katerega se mi zdi, da me opredeljuje kot posameznika, kot pisca in kot bralca.

Ali res potrebujemo dogodek, ki se osredotoča na dihotomijo med umetnikom in kritikom?

V spomin na Petra Kolška tokrat še na spletu objavljamo intervju – prvi s Kolškom sploh –, kot je leta 1999 izšel v reviji Literatura, ponatisnili pa smo ga tudi že v jubilejni 150. številki intervjujev decembra leta 2003.

Tudi sama sem se torej sčasoma, po številnih negotovih prekarnih vrstah zaposlitev v t. i. starih medijih, po sili razmer napotila v razpršenost in (nišno) dostopnost, a za javno sfero precejšnjo ničnost t. i. novih medijev.

Ni enostavne najti poti v temo, ki jo želim podrobneje razviti; po navadi je treba pred vzletom pričakovati malo plezanja. Zato bom začel samo z navedbo dejstva, da gre za nemškega kritika, ki ga poznam in ki je bolj ali manj tipičen kritik.

Z izgubo kakovostne refleksije književnosti v javnem prostoru pač izgubljamo vsi – ustvarjalci, knjige in bralci. A pozitivna novica je, da drži tudi obratno! Je krog zares mogoče odčarati?

Zdi se, da gre pri krčenju prostora, namenjenega kritiki, v revijah, časopisih in televiziji, in hkratni rasti kritike na spletu, tako v pisni kot v avdiovizualni obliki, za mednarodni pojav. Kot vsaka sprememba v življenju in zgodovini se to po eni strani zdi kot izguba, zveni žalostno, in ko gre za samega kritika, to predstavlja osebno in finančno težavo.

Ustvarjalnost je bila zmeraj glas proti, izzivalo jo je tisto, kar je bilo treba spreminjati, predrugačiti, in takih izzivov je danes na pretek. Torej je danes pravzaprav zelo dober čas za kritiko.

Komu vse je danes dovoljeno, da kritiko podaja? In kako škodljivo za kritiško polje je to, da platforme za vzpostavitev javnega diskurza niso več samo mediji (ki se vse bolj selijo v internetno sfero), ampak tudi socialna omrežja, blogi, osebne spletne strani in podobno?

Po eni strani ugotavljamo, da imamo javni interes za to, da se produkcija ustvarja in posreduje, hkrati pa nimamo mehanizmov, s katerimi bi presojali kakovost. Kako je mogoča takšna diskrepanca? Zanimivo je tudi, da država vedno največ sredstev in regulativo na področju kulture usmerja ravno v posredovanje, zbiranje in hranjene kulture, ne pa tudi v ustvarjanje ali presojanje. Kritika bi morala postati razumljena kot državni podporni mehanizem, kar pomeni, da bi področje nujno moralo postati izdatneje financirano, ob tem pa bi moralo ostati tudi neodvisno.