Kaj me vodi k temu, da pišem o literaturi, svojem osebnem srečanju s knjigo, tem doživetju, da ga ubesedim in vanj vrtam? Odgovor je po mojem zelo preprost: iz besedila, ki ubeseduje soočenje človeškega bitja z literarnim delom, lahko nekaj zraste nekaj več, v njem se zgodi nekaj, kar ima svojo lastno dimenzijo, lastno lepoto.

Tu in tam bi se našel kak zagovornik, ki sploh ni ambiciozni pisatelj, pač pa je čisto pravi kritik in izključno kritik. Nima torej nobene slabo prikrite eksterne motivacije za to, da zagovarja kritiško prizanesljivost do literarnih del morda širokega duha, a nemara šibke izvedbe. S tem esejem zato skušam razumeti, kaj poganja ne prav redko prepričanje, da mora biti kritika do nekih specifičnih ambicij v literarnem (in širše, umetnostnem) polju prizanesljiva, jim celo naklonjena.

Dandanes smo priča opazni spremembi, povezani s kritičnim mišljenjem, in sicer v obliki široko razširjene uporabe družbenih omrežij. Ali je, kar se tiče širjenja dobre literature, bolje napisati dolgo, prodorno recenzijo, esej o knjigi, in jo objaviti v prestižni literarni reviji, ki ni prisotna na spletu, in imeti sedem ali osem bralcev (skupina, ki vključuje avtorja knjige in njegovega založnika), ali pa skenirati platico knjige in jo objaviti na svoji Facebook strani z besedilom pod sliko, ki pravi »Ta knjiga je sijajna!« in dobiti 75 »všečkov«?

Preden si kdo ustvari napačen vtis o slovenski kritiki, naj navedem nekaj posamičnih primerov dovolj zgovornih kritiških praks, ki jim včasih še vedno podleže tudi moje lastno pisanje. Zato namen tega teksta ni kazanje s prstom, temveč predvsem opozarjanje na to, da so včasih najbolj samoumevne in dobrohotne kritiške odločitve lahko – izključevalne.

Kritiku pripada naloga varovanja tistih vrednot, ki so bile v središču minule humanistične tradicije, ter iskanja oblik in možnosti za njihovo trajnost v sodobnosti. Te vrednote se nahajajo v marginalnem položaju, ki ga moramo bolj kot zatočišče ali izgnanstvo razumeti kot položaj, iz katerega lahko sprejmemo tisto »lahno znamenje«, tisto »komaj zaznavno napetnost«, preko katere se, po besedah Ludwiga Hohla, zgodi »ustvarjalna prenova«. Ko bo kritik odstopil od gotovosti, ki so jih ideologije in interpretativna orodja ponujala v prejšnjih desetletjih (marksizem, psihoanaliza, semiotika, strukturalizem, tematska kritika in mnogo drugih smeri in tokov), se bo moral, brez zavetja in ogrodij, karseda odpreti tistemu, kar ga približuje tej notranji nalogi, ki je nujna za izkušnjo lepote.

Kritika zagotovo ne bi smela pristati v sferi elitizma. Kritika seveda ne sme a priori zavračati kakršnihkoli literarnih smeri ali umetniških praks ter dajati prednosti le tistim, za katere meni, da so sposobne izpolniti le najvišje estetske ideale. Po drugi strani pa ne sme nekritično aplavdirati kakršnemukoli umetniškemu izrazu ali smeri le zato, ker je nova, manjša ali ker se trudi ujeti trenutne težave sodobnega sveta.

V dobi, ko se krčijo strani in minute, posvečene kulturi, število izdanih knjig pa ne pada, ko založbe več stavijo na všečke kot literarne kritike, več na influenserje kot na strokovne bralce, bolj kot kadarkoli potrebujemo literarno kritiko kot vrednotenje med »dobrim in slabim«, to je med knjigo, ki je vredna naše pozornosti, in knjigo, ki je morda ni.

Zato bi si sam želel, da bi kritiki dopustili kolegom, da razvijejo lasten način pisanja, ne pa od njih zahtevali literarnovedne, sociološke-filozofske, poetične ali kako drugače zamejene kritike, temveč le – tako kot pri vsakem literarnem delu – kvalitetno in vznemirljivo branje.

Ali naj kritika pripomore k slišnosti nerazumljenih pesnikov, ali naj še naprej favorizira tiste, ki redno posodabljajo Facebook profil?

Kritika spominja na ruševine podrtega mostu. Bregova, ki ju je povezoval – bralce in avtorje – sta izginila. Prezir, tarnanje in vnaprej izoblikovane sodbe – ali naj s pisanjem kritike sploh še nadaljujemo? Timo Brandt, Franca Mancinelli, John Taylor in Božena Správcová o stanju literrne kritike in nujnosti, da se z njenimi težavami soočimo iz oči v oči.