LUD Literatura

Kritiška situacija na Madžarskem

prispevek s 5. mednarodnega kritiškega simpozija – Umetnost kritike: Refleksija umetnosti v družbi

Natália Kovács

Zdi se, da gre pri krčenju prostora, namenjenega kritiki, v revijah, časopisih in televiziji, in hkratni rasti kritike na spletu, tako v pisni kot v avdiovizualni obliki, za mednarodni pojav. Kot vsaka sprememba v življenju in zgodovini se to po eni strani zdi kot izguba, zveni žalostno, in ko gre za samega kritika, to predstavlja osebno in finančno težavo. Po drugi strani se zdi, da gre za zmago in zveni precej obetavno: zdi se, da postaja kritika bolj demokratična in priljubljena – in kot rezultat se integrira v družbo. Verjamem, da je več kot jasno: kritično razmišljanje je v družbi potrebno in želeno. Medtem ko se danes pogosto pojavljajo vprašanja, kot so: »Ali je strokovna kritika potrebna?«, »Ali je mogoče preživeti kot poklicni kritik?«, »Kakšna je vloga kritikov v trenutnih okoliščinah?«, »Ali strokovni kritik še uživa kakšno spoštovanje, ko lahko dobesedno vsakdo deli svoje poglede in mnenja?«.

Če govorimo o Madžarski, zlahka priznamo, da zgolj kot kritik ni mogoče preživeti, razlog pa je preprost: noben medij ne potrebuje kritika za polni delovni čas, saj si ne more privoščiti zaposlenega, ki ni večstranski. Poleg tega so kritike plačane precej simbolično, zaradi česar je tudi težko biti samostojni podjetnik. Povprečna cena za kritiko je okoli 15.000 forintov, nekaj manj kot 50 evrov. Ena oseba preprosto ne more napisati dovolj kritik. Po mojem mnenju ni smiselno kljubovati okoliščinam, bolje je, da se kritiki prilagodijo pričakovanjem. Vidim dva možna načina prilagajanja in oba načina sta težka: eden je imeti zaposlitev s polnim delovnim časom in hkrati pisati kritike, drugi pa je ustvariti finančno in infrastrukturno ozadje za kritike, ki so pripravljeni delati na sodoben način, ali recimo, postati sodobni kritiki. Kaj mislim s sodobnim kritikom?

 

Sodobni kritik

Internet nam daje občutek prostora, svobode in demokracije – vsakdo lahko deli svoje mnenje, napiše ali pove svojo kritiko, kar se pogosto imenuje demokratično, vendar mislim, da je prej kaotično. Za demokratičnim sistemom je vedno hierarhična struktura in odsotnost hierarhije vodi v kaos. Demokracija v kontekstu spremljanja medijev bi pomenila priložnost, da potrošnik izbere med različnimi – hierarhično strukturiranimi – mediji, ki zagotavljajo strokovni minimum in prevzamejo odgovornost za vse, kar je objavljeno. Ta (demokratični) sistem je virtualni prostor interneta dekonstruiral in še vedno se učimo o posledicah tega ter o možnostih, kako zgraditi novo in dobro delujočo strukturo. To so okoliščine tako za kritike kot tudi za vse druge novinarje, ki potrebujejo zapletene in nove odgovore na različna porajajoča se vprašanja.

V preteklosti so imeli uredniki moč odločati, kdo bi lahko postal kritik, zdaj to lahko postane kdorkoli. Ampak obstaja ena stvar, ki se ni spremenila: še vedno je občinstvo tisto, ki odloči, komu bo sledilo; prej ali slej dober kritik postane zaupanja vredna osebnost, kajti ljudje se naučijo, da se na njega ali njo lahko zanesejo, ker običajno piše ali govori razumno. Zato verjamem, da je v sedanjih okoliščinah še vedno zaupanje tisto, ki bi moralo biti in je lahko podlaga za kritika, vendar je način za izgradnjo zaupanja drugačen, kot je nekoč bil – je veliko bolj povezan z vidnostjo, vendar ne nujno v smislu površinskosti, temveč preglednosti.

Sodobnega kritika si predstavljam kot živega; ne kot mrtvega avtorja, ki se skriva za svojimi besedili. Sodobni kritiki so javne osebnosti; njihova javna osebnost pa vključuje njihove članke, strokovne nastope, npr. na konferencah, televizijskih programih, in velika aktivnost na socialnih medijih. Poleg pisanja in/ali snemanja publikacij uporabljajo več (socialnih) medijskih površin, da zgradijo svojo javno osebnost. Delijo svoje mnenje o več umetniških, socialnih ali političnih temah, pokažejo, kaj berejo in gledajo, katere galerije obiščejo itd. Ko kritik torej postane viden, gre v bistvu za personalizacijo okusa. Poleg tega je sodobni kritik odprt za razpravo, ne le s svojimi kolegi, temveč tudi z občinstvom, da bi vsa mnenja, strast in jezo, ki jih lahko zelo pogosto vidimo v komentarjih, usmeril v koristno debato in razpravo. Na ta način kritik postane koordinator – nekdo, ki je strokovno podkovan in pomaga ustvariti bolj zdrav način komuniciranja.

Takoj ko kritik postane viden, postane tudi bolj človeški. Izgubi to zastrašujočo in snobovsko držo, domnevno prepričanje o lastni superiornosti. Torej, ta kritik postane nekdo, s katerim lahko razpravljaš – nekdo, ki ni avtoriteta, temveč del demokratičnega sistema. Položaj, v katerem se nahaja, in perspektiva, s katere govori, je jasna; njegove veze so odprte za javnost in njegova osebnost je znana in zanesljiva. Bolj enostavno: lahko mu zaupate.

 

Zmes kritike in politike

Vendar pa ko govorim o Madžarski, možnosti za ustvarjanje teh boljših pogojev ne vidim kmalu. Ko govorimo o spremenjenih pogojih, se na žalost ne moremo izogniti vsakdanji politiki – saj je oboje precej povezano. Predstavila vam bom dva primera, ki kažeta to povezavo.

Prostor se oža, ne le za kritiko, temveč tudi za svobodno novinarstvo, saj smo na začetku deklariranega politično motiviranega »kulturkampfa«, v katerem bo vlada verjetno »zamenjala« kritike, tako da bo povedala, kaj je dobro v umetnosti in kaj je ne – in celo: kaj je umetnost in kaj ni. Čeprav njihova merila niso estetsko opredeljena: ne razlikujejo med dobrimi in slabimi artefakti, temveč med dobrimi in slabimi umetniki. Dober umetnik je »madžarski«, »krščanski«, »konservativen«; in nasprotno od dobrega je: »liberalen«. V tem smislu vlada postaja tudi eden od tekmecev kritikov.

Pojasniti, kako se je v zadnjih nekaj letih zmanjšal prostor svobodnih medijev in kako se je vzpostavil prostor za propagando, bi bila druga obsežna tema, zato sledi le kratek povzetek: vedno večji del madžarskih medijev je v rokah vladi prijaznih investitorjev in nastavljencev, katerih vloga je posredovanje vladnih »sporočil«. Primer tega je dnevni časopis Magyar Idők (Hungarian Times), ustanovljen leta 2015, ki se nagiba k medijskemu linčanju ljudi in tako sproži, da se ta linč razširi v vse propagandne medije, vključno z drugimi tiskanimi in spletnimi revijami, mestnimi glasili, občinskimi glasili, brezplačnimi revijami, ki jih dobite v metroju, televizijskimi in radijskimi postajami.

Lani je bil v gledališču Erkel, ki je del Madžarske narodne opere, izveden muzikal Billy Elliot Stephena Daldryja. V muzikalu je predstavljena zgodba enajstletnega fanta, ki postane profesionalni baletni plesalec. Postavljena je v čas rudarske stavke v severovzhodni Angliji med letoma 1984 in 1985. Fant se mora soočiti s stereotipom, da je vsak moški baletni plesalec gej, čeprav sam ni. Kasneje ugotovi, da je njegov najboljši prijatelj res gej in mu izkaže precejšno podporo. To poletje je bila v Magyar Idők objavljena kritika izvedbe. Članek je trdil, da na področju kulture ni nobene spremembe režima, politična desnica pa ne bi smela propagirati homoseksualnosti. Prav tako je trdil, da bi moral vodja zavoda prepovedati izvedbo tega muzikala ali pa vsaj izpustiti nekatere prizore, ki preveč odkrito propagirajo homoseksualnost. Po objavljenem članku je vodja zavoda objavil razlago v odprtem pismu, se opravičil in obljubil, da bo v naslednji sezoni nekoliko previdnejši.

Na začetku novembra lani je bil v istem časopisu objavljen niz člankov z naslovom: »Čigava kulturna diktatura?« Celotna serija temelji na ideji o razliki med levičarsko in desničarsko umetnostjo – in trdi, da so levičarji, liberalci še vedno na oblasti – in se na podlagi političnih prepričanj odločajo, kaj sme biti del kanona. Novinar, ki piše serijo, naredi sezname ljudi, ki bi smeli dobiti državno podporo, in tistih, ki je ne bi smeli, ali koga bi morali in koga ne bi smeli predvajati na radiu itd. S tem, da govori o umetnikih kot o političnih akterjih, popolnoma zabriše mejo med politiko in umetnostjo. Po njegovem članku se mora zdaj posloviti tudi direktor Literarnega muzeja v Budimpešti.

Te zgodbe so v resnici zanimive zaradi dejstva, da naklada tega časopisa ni javna; ne vemo, koliko izvodov natisnejo, ampak po govoricah sodeč najbrž največ dva do tri tisoč – in ko o nečem pišejo, ima to še vedno svoje posledice.

 

Kritiški aspekt gibanja #metoo

Drugi primer, ki ga želim predstaviti, se tiče največjega lanskoletnega kritičnega gibanja, #metoo, ki je na Madžarskem večinoma pretresel gledališče.

Prva oseba, ki je govorila o svoji #metoo zgodbi, je bila Lilla Sárosdi, igralka, nekdanja članica gledališča Krétakör, ki je trenutno samostojna umetnica. Pred približno enim letom je delila kratek »selfie« video na Facebooku, v katerem je trdila, da je bila pred dvajsetimi leti spolno nadlegovana s strani slavnega in spoštovanega režiserja ter njegovega prijatelja. Sprva ni želela povedati imena, a je čez nekaj časa razkrila, da gre za 75-letnega moškega, ki je užival spoštovanje za svoje delo, bil znan kot kavalir, režiser pri gledališču Vígszínház (največje gledališče na Madžarskem in eno od najbolj znanih in cenjenih). Sprva je vse obtožbe zavrnil, kasneje pa so se oglasile še druge žrtve in izkazalo se je celo, da je bil zaradi spolnega nadlegovanja dve leti prej odpuščen z nekega kanadskega projekta. Zato je kasneje moral priznati svoja dejanja in bil je odpuščen iz gledališča.

To je zgodba na kratko, precej podobna kot povsod drugje. To, kar je z vidika kritike zanimivo, je način, na katerega so se odzvale različne skupine. Država je bila razdeljena: tako gledališki strokovnjaki kot javnost. Seveda smo lahko videli klasične vzorce: izkazalo se je, da so vsi v gledaliških krogih vedeli vsaj za nekaj govoric o tem; veliko jih je bilo, ki so zanikali ali niso hoteli verjeti; mnogi so podprli igralko in mnogi so jo krivili. Medtem pa so propagandni mediji takoj začeli kritizirati umetniško produkcijo igralke in trdili, da to, s čimer se ukvarja, ni zares umetnost in da ona ni nedolžna ženska. Objavljali so članke z naslovi, kot je: »Lilla Sárosdi ni spolno ranljiva.« / Pesti Srácok / Dokaz njene »perverznosti« je bil video posnetek o njej v predstavi.

Leta 2015 je nastopila v predstavi svojega moža, režiserja Árpáda Schillinga, direktorja gledališča Kértakör. Naslov predstave je bil Lúzer (Zguba) in govorila je o režiserju, ki stalno protestira proti vladi, in njegovi ženi, ki ga podpira. Očitno je predstava temeljila na njunem življenju. Sárosdi je imela v predstavi prizor, v katerem je sedela na kavču med dvema moškima, ju spolno zadovoljevala, medtem pa rekla, da je to življenje igralke, to je tisto, kar igra pomeni, in popolnoma v redu je tako, kot je. Po njeni #metoo izpovedi smo vsi izvedeli, da je bil tudi ta prizor biografski. Predstava je bila posneta in kot vsa druga njuna dela naložena na njuni spletni strani. »Marljivi novinarji« propagandnih medijev so našli videoposnetek in delili samo ta kratki prizor, ki – seveda – izven konteksta nima smisla in je težek v svoji vulgarnosti. In seveda ga je bilo zelo enostavno uporabiti proti njej, da so razburili ljudi, ki so ji pisali grozne komentarje in pisma.

In vendar je po drugi strani ta tema razdelila tudi Društvo gledaliških kritikov. Imamo kritiško nagrado, ki jo podeljujemo vsak september za najboljše lanskoletne predstave, igralce, scenografe itd. Imamo več kategorij in vsako leto podelimo tudi posebno nagrado. Letos je imel nekdo idejo, da bi lahko posebno nagrado podelili Lilli Sárosdi. To je povzročilo veliko razpravo znotraj združenja in na koncu smo ustanovili novo nagrado, imenovano »Nagrada za hrabrost«. Torej smo v bistvu kot strokovna organizacija naredili politično potezo, medtem ko je bila na političnem prizorišču Sárosdi izvlečena na t. i. strokovni podlagi. Tako se na Madžarskem dandanes kategorije mešajo in iz dneva v dan jih je težje ločiti.

Prevod: Kristijan Radikovič

O avtorju. Natália Kovács (1989) je madžarska literarna kritičarka, kulturna novinarka in doktorska študentka kreativnega pisanja. Kot kritičarka v številnih literarnih revijah in spletnih portalih pokriva različna področja, od literature, performansa, gledališča do plesa, hkrati pa deluje tudi kot urednica.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Literarna kritika danes: o srečevanjih med nostalgijo, vegetiranjem in mimikrijo

    Martina Potisk

    Razlogi, zakaj prihaja do nezadržnega neodobravanja ali vsaj nespoštovanja kritiškega ustvarjanja, se nahajajo v samorazgradnji, permanentni destabilizaciji in skorajda nepremostljivi kakofoniji kritiškega vrednotenja.

  • Na ostrem rezilu medkulturnega stika

    Klemen Kordež

    Naj to besedilo služi tudi kot poziv financerjem dogodka, da bi tudi v prihodnje po Evropi širil besedo o slovenski literaturi na edini način, ki se za to zdi primeren: z omogočanjem pretoka idej in znanja med ljudmi, ki so na tak ali drugačen način svoje življenje posvetili književnosti.

  • Kdaj bo kritika stopila na Luno?

    Veronika Šoster

    Morda pa je »kriza kritike« tudi to, da je po eni strani užaljena, da ni bolj dostopna, brana in upoštevana, po drugi pa hoče za vsako ceno ostati v svojem mehurčku?

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.