Nemške slavnostne podelitve literarnih nagrad, na katerih se presenečenje nad nagrajenci hlini z vehementnostjo Goethejevega kipa v Weimarju, so zabavne vsaj toliko kot predhodno javno špekuliranje, v katerem mediji kar tekmujejo z radikalnostjo in domiselnostjo prognoz, ki hočejo biti simptomatične in splošne. Kljub temu pa leipziška književna nagrada, ki jo je sedemčlanska strokovna žirija letos v treh kategorijah podelila že desetič, pri posvečenih bralcih uživa status bolj iskrenega in manj marketinško zlorabljenega priznanja za književna dela v primerjavi s frankfurtsko nagrado »Deutscher Buchpreis«. Najbolj atraktivno in odmevno leipziško odlikovanje za izvirnoPreberi

Čeprav smo na dnevih knjige v Mariboru, ki so potekali med 14. in 18. aprilom, zaznali manjše število stojnic kot prejšnja leta (strošek enotedenskega najema stojnice je bil 250 evrov, kar marsikateri založbi predstavlja prevelik finančni izdatek), so organizatorji prireditve naredili vse za to, da bi izpeljali kar se da bogat program kulturnih prireditev. Veliko težav jim je za začetek povzročilo vreme, ki je z orkanskim vetrom poskrbelo za »naravno selekcijo« na področju postavljanja stojnic in razstavljenih knjig. Ali so se pri tem obdržali lePreberi

Pomladni čas je odprl novo sezono knjižnega sejmarjenja, evropska kazalka je zadnje tedne namreč usmerjala v Leipzig, Pariz in Bologno. Po »službeni dolžnosti« sem ponovno obiskala leipziški knjižni sejem, ki se s sloganom »Leipzig bere« rad ponaša s tradicijo izrazito literarnega, s tem pa manj po(p)slovnega srečanja avtorjev, založnikov, prevajalcev in stripovskih figur. Ker se »bratvurštli« precej diskretno držijo stranic razstavnih hal, leipziški toplogredni knjižni paradiž pod stekleno kupolo še vedno vzbuja videz profesionalnega, zahtevnejšemu bralcu prijaznega sejma, ki pa se v zadnjemPreberi

Sobotno vreme je bilo pariškim knjigožerom še kako naklonjeno: dež, sivina, oblaki, dež in še enkrat dež. Kljub temu ali pa morda ravno zato pa se je pred vhodom v prvi paviljon ogromnega večnamenskega razstavišča na Porte de Versailles že ob 9h zjutraj začela zbirati gruča nestrpnežev. Ta je bila sicer manjša od množice, ki se je drenjala pred vhodom na fitnes sejem ali turistični sejem, ki sta istočasno potekala na drugem koncu razstavišča, a recimo, da je obetala naraščajoče proporce. Knjižni birokratiPreberi

Slovenski dnevi knjige so se začeli tako, kot se spodobi: slabo. Pa ne le zaradi dežja. Res, na dan otvoritve je bilo nebo še posebej sivo in gotovo je s svojo temačnostjo spodbodlo zapečkarske preroke k še bolj temnim napovedim o koncu knjige, branja, bralstva, papirja in kdo ve česa še vsega. Napredek je pred vrati in v tem ne vidim nobenega problema, kvečjemu prijetno osvežitev, saj je sprememba platforme vendarle zgolj in samo sprememba platforme, ne pa bralnega aktaPreberi

Tivoli, zbirališče avtobusov, pet petnajst zjutraj. Lahko bi šlo za končni izlet, če ne bi bila Ljubljana pod snegom in če ne bi bile namesto kopalk in žepnine za pico in sladoled obvezna oprema kapa in rokavice. Torej zimska šola v naravi? Tudi ne. Pač pa avtobusni izlet v Bologno, na knjižni sejem otroških knjig. Ampak okoliščine so me vseeno gladko spomnile prav na šolo, ker se kasneje, razen na čisto drugih koncih sveta, zaradi naklonjenosti bolj individualnim prevoznim sredstvom nisem udeleževalaPreberi

Ta članek se ne more začeti drugače kot trapasto. Objemam te, knjižni sejem, poljubljam te, in ne pustim, da te preletavajo policijski helikopterji, ne dovolim, da bralce mlatijo s pendreki in po njih razpršujejo solzivec! Ker danes bodo spet protesti. Upam, da bodo glasni in kričeči in upam, da bo padla vlada! In če bo treba, za njo lahko tudi naslednja! In spet! V imenu knjižnega sejma! Znašel sem se namreč v absurdnem položaju, da sem nekaj tuhtal za članek o pravkar minulem 28. slovenskemPreberi

Kar takoj moram priznati, da nisva bila nikoli prijatelja. Prej na različnih bregovih. A naj grem postopoma. Lahko bi rekel, da sem postal založnik pri osemnajstih, seveda samozaložnik. Bila je druga polovica sedemdesetih in v knjigarne je bilo mogoče raznesti knjige, da so jih vzeli v komisijo … in zagotovo so zadržali bistveno manjši rabat kot danes. V osemdesetih se mi je zdelo, da moram svoje knjige nekako izdajati pri resnih založbah. Kmalu sem ugotovil, da je založniški svet izključno svet moških, in toPreberi

Kadar govorimo o knjigi, smo vedno bolj pogosto prisiljeni v premislek o njenih osnovnih značilnostih in izhodiščnih določilih, ti pa so tem bolj nejasni in izmuzljivi, kolikor bolj o njih govorimo. Zato je bistveno, da ob govoru o knjigi najprej sploh preverimo obojestransko razumljivost in združljivost kodov; povedano z znamenito Carverjevo sintagmo (izposodil si jo je tudi Murakami), se je očitno treba vprašati, o čem sploh govorimo, ko govorimo o knjigi. In ker je ne nazadnje zares vsakdanje govoriti o knjigah, je vprašanje o knjigi slišati toliko bolj nenavadno.Preberi

V okviru slovenskega knjižnega sejma v Ljubljani se je v Veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma prejšnji teden od srede do nedelje zvrstila serija pogovorov o knjižnih sejmih po svetu. Stand-up komik in prevajalec fantazijske in otroške literature Boštjan Gorenc – Pižama je v svoji značilni sproščeni maniri kramljal z gosti, ki so tako z vidika založnikov kot tudi ljubiteljev literature delili svoje vtise s teh množično obiskanih knjižnih dogodkov. Brane Mozetič nam je pripovedoval o arabskem svetu, natančneje o knjižnih sejmih v Abu Dhabiju, Alžiru in Kairu, Polona Glavan o Sankt Peterburgu, Barbara Pogačnik o dogajanju na Salon du livre v Parizu, Andrej Blatnik o Indiji, Aleš Šteger pa o sejmih v Guadalajari in Buenos Airesu.Preberi