Fetišiziranje literarnih nagrad je v zadnjih letih postala naša nova posvetna tradicija, v skladu z aforističnim pravilom: kolikor slabše, toliko boljše. Toda kako množica literarnih nagrad vpliva na dojemanje in pozicioniranje literature? Nemara bi tudi glede nagrad veljalo še eno pravilo: manj je več.

V letošnjem izboru za Veronikino nagrado prav nobena zbirka ne dosega najvišjih zahtev, nobene ne moremo označiti za presežek v slovenski poeziji, posebej pa nobena bralcu ne ponuja zgoščene in resnično izpiljene pesniške besede.

Besede so pomembne. Njihovega pomena se – hiteči skozi vsakdanjik – premalo zavedamo. Potem se nenadoma zgodi tisti čarobni trenutek, zaradi katerega se nam naježijo dlake.

Kresnikovi finalisti so napisani z mislijo na kresnika. Na isti malomeščanski način so dolgočasni, kar se še posebej jasno vidi, če si jih ogledamo v medsebojni konstelaciji, vzpostavljeni z nominacijami.

V zadnjem času narašča zanimanje za t.i. živalske študije oz. človeško-živalske študije, kar gre razumeti kot povsem naraven razvoj misli, če razumemo nečloveške živali kot osebe (!), ki se tako ali drugače umeščajo v našo družbo kot individuumi z lastno psihologijo in socialna bitja. Kakor preostali Drugi so zatirane, reificirane in predvsem – nimajo glasu.Preberi

Zadnjega v seriji pogovornih večerov Od prve do zadnje strani, ki jih v knjigarni Konzorcij moderira Majda Kne, bi naj zaznamovali slovenski naslovi žanrske literature. Že sam naslov dogodka – Od prve do zadnje strani: slovenski žanr –, ki skuša takole na horuk zajeti nepregledno množico naslovov, očitno pripoznava žanrsko literaturo predvsem kot nekaj marginalnega, na kar je opozoril tudi gost večera Miran Hladnik, ko je v šali predlagal alternativno poimenovanje: zapostavljena literatura.Preberi

Slovenska literatura se izven prostora, po katerem lomasti nekaj entuziastov, ne pojavlja posebej pogosto. Še največ se o njej v širšem javnem prostoru pogovarjamo, ko beseda nanese na pouk slovenščine v osnovnih in srednjih šolah (s tem pa na domače branje, izbiro literarnih del za maturo in Cankarjevo tekmovanje), kjer pridemo do zaključka, da je depresivna, dolgočasna in da so jo pisali pijanci. – Roko na srce, kaj bolje se ne godi niti literaturi vobče. Če ste bili pozorni, ste na družabnih omrežjih mogoče zasledili pogovore dijakov in dijakinj, kiPreberi

I

Oster veter brije po širokih avenijah. Kdor si kape ali kapuce ne potegne čez ušesa, ga veter oklofuta, da potem, ko končno stopi z ulice, v zaprt prostor, najprej žari in potem v telesu še dolgo ohlaja ostanke ledenega ognja. Na umazanih in lepljivih ulicah tu in tam ležijo sive zaplate snega. Nebo je brez globine. Čeprav bodo dekleta to odločno zanikala, se tudi v Moskvi začenja zima. Preberi

Kot je v zvezi z Vivaldijevo glasbo zapisal Italijan Tiziano Scarpa v svojem Stabat Mater (2008), »se še vedno najdejo ljudje, ki imajo Antonija Vivaldija za frivolnega umetnika, s čimer ohranjajo najbolj obrabljene klišeje o Benetkah in 18. stoletju«. Svoj komentar je nato razširil s pripombo: »V literaturi kot tudi v marsikateri drugi domeni so pomembni avtorji in dela zanemarjeni zato, ker jih določeni ljudje ne jemljejo resno«.Preberi

John Taylor je Američan, ki, tako kot mnoga odmevna literarna imena iz bližnje in bolj oddaljene zgodovine, biva v prostovoljnem eksilu v Franciji. Taylor svoje literarne talente udejanja predvsem skozi poezijo, prozo (kratke zgodbe), piše tudi literarnoteoretična dela in analize, ki jemljejo v precep zlasti francosko literaturo in znotraj nje avtorje, ki niso nujno prodrli v kanonske sezname predpisanega bralnega čtiva. Vendar pa Taylor v raziskavah občasno zaobjame tudi širši geografski prostor. Malo popotovanje po evropski poeziji je nadaljevanje njegove knjige Into the Heart of European PoetryPreberi