Kolikor slabše, toliko boljše

1

 

Czesław Miłosz je, ko je govoril o poklicnih pomanjkljivostih pisateljskih kolegov – pri tem tudi o precej iracionalni gonji za lakomnim grižljajem slave ter smešnosti naključij, ki jo spremljajo –, primerjal literaturo s  »turnirjem grbavcev«. Temu okolju, predvsem pa neukrotljivim  »ambicijam članov te bratovščine«, je pripisoval cel kup komičnih plati. To je – kot je ugotavljal – zborovanje (pre)krasnih oseb, katerih malenkostnost s podvojeno silo pride na plano takrat, ko se začne bitka za slavo in priznanje. Miłosz je to identifikacijo uporno začenjal pri sebi. Pobeg od samokritike in samoobtoževanj ni bil možen, saj se je turnirja – z velikim uspehom – več desetletij sam udeleževal ter ga simbolno ovenčal leta 1980, ko je v Stockholmu prevzel Nobelovo nagrado s področja literature za celoten ustvarjalni opus (»ki z brezkompromisno pronicljivostjo opisuje ogroženo eksistenco v svetu, polnem silnih konfliktov«).

Če bi konstatacijo avtorja Himne o biseru – ki z vsako zaporedno podelitvijo vse bolj rdeči od sramu – prenesli v diskurz o literarnih nagradah, podeljevanih na Poljskem, bi bil njen pomen zagotovo bolj pesimističen. Fetišiziranje literarnih nagrad je v zadnjih letih postala naša nova posvetna tradicija, vse to pa v skladu z aforističnim pravilom: kolikor slabše, toliko boljše. In čeprav kontroverznosti v povezavi z razglasitvami odločitev nikoli ni manjkalo (zadošča se spomniti denimo Nobelove nagrade za literaturo za Boba Dylana), se seznam očitkov ves čas širi, česar popoln primer predstavljajo članki, objavljeni v poljskih medijih (ali pa paroksizmi izjav, zabeleženih prav na pogovorih ali konferencah, ki spremljajo podeljevanje nagrad). Konstatacija je praviloma takšna: priznanja, ki izkazujejo čast pisateljem ali najboljšim knjigam, obstajajo zato, da jih skritiziramo. Žirija zelo pogosto podleže zvenu avtorjevega priimka, diktaturi povprečnosti, marketinškim potrebam knjigarn in trgovcev, pa tudi osebnim ali političnim simpatijam. 

 

 

2

 

Povzel bom nekaj stališč, da se lahko kasneje premaknem do izpostavljanja inkriminacij. Ob odgovarjanju na vrsto vprašanj, pri tem o vlogi in pomenu literarnih nagrad, njihovem vplivu na podobo sodobne poljske literature kot tudi knjižnem trgu in literaturi kot takšni – bom problematiko skušal zaobjeti večstransko. Predstavljene refleksije so skupek izkušenj, ki jih utemeljujejo tri perspektive: avtorja, »obsojenega« na turnir grbavcev, literarnega kritika ter žiranta literarne nagrade Gryfia (ki se jo podeljuje zgolj poljskim pisateljicam, podobno kot britanska Women’s Prize for Fiction ali nemška Roswitha-Preis), ki ima vpliv na obliko tega turnirja in pozna njegove zunanje mehanizme, kot tudi novinarja in publicista, ki se ukvarja s tematikami, povezanimi s kulturo, še posebej z literaturo in knjižnim trgom, torej tudi tega turnirja. Mislim, da mi ta  »trodimenzionalnost« dovoljuje predstavitev uravnoteženega stališča. Pri čemer ta konstrukt in vanj vpisana ocena nista nujno aksiomatična in si tudi ne zamišljata, da imata do tega pravico. Vse, v kar smo lahko prepričani – kot je govoril Zygmunt Bauman – je torej negotovost. 

 

 

3

 

Na začetku naj omenim najpomembnejše teze, ki se pojavljajo v kritičnih tekstih. Krzysztof Cieślik je na straneh dnevnika Rzeczpospolita nekaj mesecev nazaj oznanjal, da danes  »priznanj, ki bi tvorila hierarhijo in bi imela resničen vpliv na knjižni trg, pravzaprav ni. Kmalu bodo literarne nagrade na Poljskem zanimale le še nagrajence.« Po njegovi oceni že tako slabotno kondicijo najpomembnejših nagrad – o katerih bom spregovoril v nadaljevanju – iz leta v leto slabijo neprimerne odločitve žirij, manko jasnih kriterijev, politične in prijateljske navezave, padec pomembnosti glavnih medijev za knjižni trg in cirkulacijo, ter pojavitev konkurenčnih nagrad. Vse to – ugotavlja Cieślik – pomeni, da so nagrade prenehale na kakršenkoli način vplivati na prodajo knjig,  »poljsko literarno življenje pa odseva to, kar se dogaja na politični sceni – je močno razdeljeno in dominirano s strani različnih skupin«. Frakcijski boji znotraj lastnih skupin le še pridodajo barvitost že tako izraziti razpoki. 

Zlovešči profetizem se nemara še bolj poglobi po branju teksta Sylwie Miłkowske, ki je prepričana, da je »literarnih nagrad že toliko, da za vodilne pisatelje nominacija za katero od njih ni več razlog za hvalo«. Turnir grbavcev – s čimer se je težko ne strinjati – postaja predvidljiv, vključuje pa avtorje, ki so vsaj toliko zakoreninjeni v zavesti bralcev kot v medijskem in tržnem prostoru. Sistem literarnih nagrad, ki za seboj pušča veliko želja, literarno življenje usmerja v dogodke, ki spodrivajo poznavalsko branje. Neločljivi elementi »literarne sezone« na Poljskem – meni Miłkowska – tako niso le knjižni sejmi ali festivali, temveč tudi vsakoletne etape podeljevanja glavnih nagrad. »Večini ne zadoščata dva glasna dogodka (nominacija in razglasitev zmagovalca), zato nominacijo razdelijo na dva dela (polfinale in finale, daljši seznam in krajši seznam)«.

Avra pričakovanja in umetno vzdrževanega zanimanja za dotični dogodek se razpoči kot milni mehurček – tudi takrat, ko postane jasno, kdo odloča o izboru (precej pogosto neprimernega) nagrajenca in zakaj. Maciej Melecki piše, da na Poljskem nagrajevane knjige, še posebej pesniške, v sebi nosijo »šlahtno preprostost«. Naj najprej dodam, da bi moral ključ, po katerem se žiranti odločajo (v njegovem tekstu je govora o vroclavski pesniški nagradi Silesius oz. literarni nagradi Gdynia) vzbujati grozo in ne radost, sama velepomembna obrazložitev pa prej predstavlja željo po znižanju kvalitete od takšnih gremijev nagrajenih knjig. 

Cilj takšne strategije je po Meleckem »lansirati in razširiti literaturo, po kateri bi lahko posegel povprečno izobražen Poljak, literaturo, ki koga takšnega ne bi odgnala s preveliko mero hermetizma, razumljeno na srednjem nivoju intelektualne percepcije, ki temelji na intelektualni zadržanosti ter iskrenem tako imenovanem prenosu. Te nagrade tako želijo storiti vse, da bi k literaturi privabile kar največje število ljudi, a da bi se to zgodilo, mora biti ta literatura preprosta za sprejem, sporočevalna v jeziku ter napolnjena s precej prebavljivo vsebino«. 

Podeljujočih gremijev, »ki utrjujejo pot bralskim množicam«, ne sestavljajo kritiki, »temveč pravzaprav žiranti«, ki – pravi Melecki – imajo z bralci sklenjeno krhko pogodbo, katere dominanta ni presoja del, oplemenitenih s kakšnim neponarejenim poetičnim idiomom, temveč favoriziranje del srednje kvalitete, ki jih ni težko osvojiti. Razsodba tako ne stoji v vsaj približnem nasprotju z okusom bralcev, temveč mu laska. Nadrejeni cilj je tako želja po pridobivanju simpatij pri bralcih z napotitvijo na naslove, ki so – na kratko in zadržano – malo zahtevni ali neizvirni. 

Melecki omeni tudi izjavo Józefa Robakowskega – brez dvoma identično v reviji Zeszyty večkrat predstavljenemu mnenju Emila Ciorana –,ki trdi, da avtorja najhitreje ugonobi  »javno sprejetje in priznanje«, ta pa predstavlja slabo, a vseeno nekakšno tolažbo za tiste, ki se ne umeščajo v splošno sprejetih okvirih in tako nimajo možnosti za kakršnokoli prepoznanje. Poanta teksta Meleckega je takšna: želiš, da bi te nagrajevali in da bi te oblegale množice bralcev? Piši kar najbolj preprosto. 

 

 

4

 

Tri kritična mnenja (izbrana izmed mnogih) na precej oster način nasprotujejo zaključkom, ki so se pojavili v poljskem javnem mnenju, pa čeprav še pred desetletjem, ko se je govorilo o pomembni vlogi ponovno obujenih in že podeljevanih literarnih nagrad. Dorota Degen je prepričevala, da natečaji in nagrade (tudi tisti z regionalnim dosegom ali – kot iz pesmi Andrzeja Burse – malomestni) predstavljajo »obliko pozitivnega tekmovanja, overjanja pisateljske srenje«. Vodijo tudi h koristnim spremembam v založniški ponudbi ter k njeni večji raznolikosti. »Nagrade označujejo skupine vodilnih v branži (pri pomoči danes splošno izvajanih rankingov in seznamov prodajnih uspešnic, ki povsem živo reagirajo na nagrajence najpomembnejših priznanj).« Seveda je pomembno opozorilo, ki ga Degen poudari, to, da nagrade ne gre vedno enačiti z objektivno oceno literarne, umetniške ali znanstvene vrednosti teh del. »Nagrade niso le indikatorji splošne ocene, temveč tudi komercialnega uspeha, podprtega z uspešnim delovanjem s strani marketinga«. Pravilniki tekmovanj so precizirali okvire pisateljskega in založniškega uspeha. »Ustvarjalcem, znanim širšemu krogu bralcev, nagrade predstavljajo potrditev njihovega položaja v literarnem okolju. So tudi dober vzorec in merilo za mlade ustvarjalce. Avtorjem prvencev ponudijo možnost, da zares zaživijo, pridobijo bralce in dosežejo uspeh«. 

Agnieszka Wolny-Hamkało je argumentirala, da nagrade tvorijo kanone in določajo trende in so obenem »vrsta maziljenja in verjetno edini način, da se po naravi medijsko neprepoznavni pisatelji predstavijo, da v tiskovnih agencijah, na televiziji in v časopisih vsaj za trenutek kraljujejo nagrajeni pisatelji, in ne politiki, športniki ali serijski morilci«. Avtorica je mnenja, da »nagrade vplivajo na razvoj knjižnega trga ter pisatelje razveseljujejo«. Vsako mesto bi želelo imeti kakšno, tista, ki jo imajo (Vroclav, Gdynia, Varšava) pa njen prestiž gradijo z visoko denarno vsoto, rezervirano za nagrajenca. Ob omembi najpomembnejših poljskih nagrad je kot pomembne izpostavila tudi tiste očitno manjšega ranga: »Veliko jih je – nekatera tekmovanja propadejo, a na njihovem mestu nastanejo nova: za vejico kopra ali kakšno barvito lovoriko. In prav je tako. Saj je vsak praznik literature potreben in svetel praznik«. 

 

 

5

 

Uspeh in denar, predvsem v literaturi, sta običajno sprejeta sumničavo. Od kod ta dihotomija in stopnjujoč se skepticizem? Kaj se je zgodilo v obdobju zadnjega desetletja, da se glasovi, ki sem si jih omenil nazadnje, zdijo že močno neaktualni in ne odgovarjajo dejanskemu stanju? Kot da smo padli v past pretiranega kritičarjenja ali pa so vsi mehanizmi, ki so do pred kratkim regulirali knjižni trg in tvorili nekakšno literarno hierarhijo na Poljskem, nenadoma podlegli nepopravljivi okvari? Pravila in temelji (morda že od začetka slabo zasnovani) dodeljevanja konkretnih nagrad se niso spremenili, menjavajo se le sestave žirij. Okoliščine njihovega podeljevanja so različne, a število knjig in potencialnih kandidatov se z vsakim letom povečuje. Bi bil manko nagrad boljša rešitev od njihovega presežka? Če je tako slabo, se zdi poglavitno po shakespearsko vprašati: podeljevati ali ne podeljevati?

Vrnimo se še enkrat k začetnemu fragmentu: »priznanj, ki bi tvorila hierarhijo in bi imela resničen vpliv na knjižni trg, pravzaprav ni. Kmalu bodo literarne nagrade na Poljskem zanimale le še nagrajence«. Strinjam se. Konstatacija Krzysztofa Cieślika zveni zlovešče le na prvi pogled, saj zares diagnosticira izhodno situacijo, takšno, s kakršno smo in gotovo še bomo več let imeli opravka. Zanimanje za literarne nagrade pri nas nikoli ni bilo pretirano in ni navduševalo množic. Verjetno bi, če bi danes naredili anketo in povprečnega Poljaka vprašali, kdo je v lanskem letu dobil nagrado Booker, kdo je dobil Gouncourtovo ali Cervantesovo nagrado, iskanje pravega odgovora predstavljalo velik problem. Prav tako bi bilo pretirano trditi, da bi bila razglasitev odločitve kdaj poseben dogodek za osebe izven tako imenovane branže (čeprav bi teksti, ki so jim posvečeni na straneh ustanovitelja – Gazete Wyborcze ali Polityke –, lahko prikazovali takšno sliko). Morda so odzvanjale s širšim odmevom, saj so tešile lakoto po zahodnih standardih ter evropskih pričakovanjih od prejšnjega sistema podcenjenih pisateljev. 

Danes ne obstaja en kanon (razumem ga podobno kot Paul Lauter, kot »nabor literarnih del oziroma pomembnih filozofskih, političnih ali verskih tekstov, ki so jim posamični zgodovinski prenosi dali posebno težo v družbi«), a jih je več. Ti, ki bi lahko ustrezali pripomnjeni definiciji, podlegajo stalnim deformacijam in spremembam, do te stopnje, da je težko reči, da bi bil njihov korpus nedotakljiv in stabilen. Dela, ki so na Poljskem nastala v 21. stoletju, celo nagrajena dela, prehajajo v kanon naključno (podobno hitro iz njega tudi izginejo) in če je tako, potem te tekste in v njih zapisane vzorce vpijamo brez refleksije. Mesta na seznamu domačih branj v šolah, ki naj bi bil potrditev nekakšne hierarhije, ne garantira niti Nobelova nagrada (dokaz tega je glasna diskusija, ki se tiče izbrisa na začetku tega teksta omenjenega Miłosza s seznama domačega branja). 

Predpostavka, da so nekoč nagrade oblikovale trg ter nanj zares vplivale, danes pa da takšnega pomena nimajo, ni dovolj argumentirana. Cieślik piše, da je bila »v 90-ih letih in na začetku novega stoletja nagrada Nike vseeno brez dvoma izjemno pomembna, kar se je povezovalo tudi z njeno višino (sto tisoč zlotov; Nike v tem oziru dolgo ni imela konkurence) ter z medijskim prebojem: noben vsepoljski dnevnik ni vročal »svoje« nagrade in gala dogodek nobene druge literarne nagrade se ni prikazoval na javni televiziji v najbolj gledanem času. Biti nagrajenec Nike je torej pomenilo prestiž (za nekatere pisatelje tudi napredovanje v prvo ligo), denar, pa tudi očiten dvig prodaje knjig (torej še enkrat: denar)«. 

Poceni zamera? Ja in ne. O promocijski moči Nike – kar potrjujejo tudi raziskave knjižnega trga, ki jih je pred leti izvedel Łukasz Gołębiewski – niso pričali televizijski prenosi z gala podelitve, temveč položaji na seznamih nagrajenih prodajnih uspešnic kot tudi tistih, ki so bile za nagrado zgolj nominirane. Tovrstna »moč« je izhajala iz prepričanja oziroma zaupanja, da je nekdo, ki prejme sto tisoč zlotov, napisal genialno knjigo (povedano po domače: za kar nihče ne bi plačal toliko denarja). Avtorjev »prestiž« in komercialni – prodajni uspeh določenega naslova sta izhajala iz medijsko ustvarjenega zanimanja, ki je – kar je pomembno in k čemur se bom še vrnil – naletelo na dovzeten teren, kar pomeni, da je bilo usmerjeno ter vplivalo neposredno na osebe, ki jih literatura ali širše kultura (takrat še neomadeževana s poceni masovnostjo) zanima. Slabe odločitve so se overjale šele po letih, v trenutkih nagrajevanja knjige novega lavreata ali pa takrat, ko je bilo mogoče diagnosticirati njegovo mesto v sodobni poljski literaturi. 

Pravzaprav po letu 1989, v novi politični in tržni resničnosti, literarna nagrada Nike ni imela finančne ali medijske konkurence. Od začetka (leta 1997) je imela trgovski karakter, s čimer je – podobno kot na novo oblikujoči se knjižni trg – odgovarjala na potrebe prostotrgovinske ekonomije. Kar se tiče prestiža, ni bila vodilna. Ves čas je tekmovala z nagrado Paszport Polityki, predvsem pa z nagrado s precej daljšo tradicijo in stabilnim renomejem, ki jo od leta 1962 podeljuje Fundacija Kościelskih (tu ne gre za denar, saj je ta v primerjavi z drugimi nagradami majhen). Nagrajenci te nagrade – poimenovane tudi poljska Nobelova nagrada za avtorje pred dopolnjenim 40. letom – so bili med drugimi Sławomir Mrożek, Zbigniew Herbert, Stanisław Barańczak, Ewa Lipska in Adam Zagajewski. Pri tem je težko najti avtorja, ki bi njeno prejetje zavrnil ali pa bi izražal nestrinjanje s tem, da bi bil nominiranec, s takšnimi pripetljaji pa smo imeli opravka tako v primeru nagrade Paszport Polityki kot pri nominaciji za nagrado Nike oz. Literarni nagradi Gryfia. Pesnik Marcin Świetlicki paszporta ni prevzel, leta 2014 je namreč protestiral odločitvi žirije z argumentom, da ne želi, da bi se njegova knjiga potegovala za nagrado, »ki jo podeljuje Gazeta Wyborcza«. Drug primer: Olga Tokarczuk je organizatorje nagrade Gryfia prosila, da bi njeno ime izbrisali iz krajšega seznama nominirancev, prepričana, da »je sam koncept kapiteljske nagrade odstop od prvotnih idej ustanoviteljic nagrade in zanikanje drugih feminističnih idej, katerih izpostavljanje ter utrjevanje je bilo namen njenih ustanoviteljic«. Čeprav je bila odločitev Tokarczuk bolj dejanje pripadnosti določeni kliki in ne resnična grožnja razvrednotenja pomena same nagrade, so pisateljičino odločitev spoštovali. Kot vidimo, smo torej prišli v čas, ko se avtorji »turnirja grbavcev« ne želijo več udeleževati, iz njegovih posamičnih etap pa se izločajo sami.

Vrnimo se k denarnim nagradam. Nagrade – tiste najpomembnejše in najbolj cenjene – imajo danes na Poljskem podoben proračun. Sto tisoč zlotov, ki jih dobi nagrajenec Nike, je, če preračunamo (seveda odvisno od tečaja) malo manj od 25 tisoč evrov. Kako se pri tem izkažejo druge? Pesniška nagrada Silesius – ki nagrajuje najpomembnejša dela in ustvarjalce poljske poezije in je vsako leto podeljevana v treh kategorijah – znaša: za umetniški opus 100 tisoč zlotov, za knjigo leta 50 tisoč zlotov, za prvenec leta pa 20 tisoč zlotov. Literarna nagrada Gdynia, s formulo vzporednega nagrajevanja pesnikov, prozaistov, esejistov in prevajalcev, nagrajencu iz vsake kategorije zagotavlja 50 tisoč zlotov. Literarna nagrada glavnega mesta Varšave, je podeljevana v petih kategorijah: proza, poezija, literarna dela za otroke in mlade, pa tudi za položaj »varšavskega ustvarjalca« (gre za podelitev naslova »varšavskega ustvarjalca«, ki je namenjen znanim pisateljem, povezanim z Varšavo). Vložek vseh nagrad znaša 200 tisoč zlotov – po 20 tisoč za posamične nagrajence, v kategoriji »otroške literature« tudi za ilustratorja. Varšavski ustvarjalec dobi 100 tisoč zlotov. 

Nekoliko višje zneske dosegajo nagrade mednarodnega karakterja. Nagrada Wisławe Szymborske znaša 200 tisoč zlotov, pri tem 100 tisoč zlotov za poljskega avtorja, 50 tisoč zlotov za tujega avtorja ter 50 tisoč za njegovega prevajalca. Srednjeevropska literarna nagrada angelus zagotavlja ček z vsoto 150 tisoč zlotov, nagrada pa se podeljuje pisateljem iz ene izmed 21 držav srednje Evrope: Albanije, Avstrije, Belorusije, Bosne in Hercegovine, Bolgarije, Češke, Estonije, Hrvaške, Latvije, Litve, Makedonije, Madžarske, Moldavije, Nemčije, Poljske, Rusije, Romunije, Srbije, Slovaške, Slovenije in Ukrajine. Za primerjavo: Nagroda Wielkiego Kalibru [»nagrada velikega kalibra«] znaša 25 tisoč zlotov, literarna nagrada Gryfia pa 30 tisoč (letos so vsoto prvič znižali s 50 tisoč zlotov). 

 

 

6

 

Za veliko poklicnih pisateljev je prejetje nagrade še vedno – poleg honorarjev za literarne večere, prodajo pravic za prevode, avansov za popotnico novi knjigi ali udeležbo na literarnih festivalih – pomembna finančna injekcija. Iz mojih opazovanj tako izhaja, da mnogo njih nenavadno resno jemlje že samo nominacijo, in to ne zato, ker bi pričakovali spodoben priliv na osebni račun. Vsem je namreč jasno, da je to popolna priložnost za promocijo lastne knjige in vstopa – prav na valu  »spektakularnega dogodka« – v medijski obtok, česar marketinška dejavnost v takem obsegu ne zagotavlja. Brez pomena ni niti – tu govorim predvsem za avtorje prvencev oz. avtorje, ki začenjajo svojo pustolovščino z literaturo – zadovoljstvo, kakršno daje takšna oblika odlikovanja oziroma možnosti konkuriranja pisateljem z ustaljenim renomejem. 

Opazimo tudi, da tisti, ki danes briljirajo na seznamih prodajnih uspešnic in ki lahko mirno živijo od »pisanja«, praviloma niso v krogu, ki bi prejemal nagrade, in obratno: tisti, ki imajo možnost za prejetje prestižne nagrade, najverjetneje nimajo možnosti obstoja na trgu in doseganja komercialnega uspeha. To seveda ni nujno pravilo. Izjeme, ki ga potrjujejo – kot denimo Olga Tokarczuk ali Jerzy Pilch – so na dolgi rok predstavniki manjšine. Roman Księgi Jakubowe (Jakobove knjige) se je v letu po izidu prodal v nakladi sto tisoč izvodov, kar je bila zagotovo žetev avtorici podeljene nagrade Nike (kar nezadovoljnežem navkljub pomeni, da ima nagrada svojo moč izpostavljenosti, če je izbor posrečen). To je svojevrsten nenavaden primer, saj gre, če knjiga kraljuje na policah, običajno za popularno literaturo. 

Ne zdi se, da bi šlo krivdo za takšno stanje reči naprtiti žirijam in njihovim odločitvam. Seveda ima Cieślik precej prav, ko v kontekstu Nike piše, da je »po konservativnih lovorikah za slabše knjige priznanih avtorjev (Beguni Olge Tokarczuk, Traktat o luščenju fižola Wiesława Myśliwskega) prišel čas za politično korektne odločitve (Naš razred Tadeusza Słobodzianka), za nerazumljive (Książka twarzy [Knjiga obrazov] Marka Bieńczyka, Zajeździmy kobyłę historii [Zajahajmo kobilo zgodovine] Karola Modzelewskega) in nenavadne, kakršna je lanskoletna nagrada za grafomansko knjigo Bronke Nowicke Nakarmić kamień (Nahraniti kamen)«. Če odmislimo Cieślikovo bistveno napako (Tokarczuk je Nikeprejela leta 2015 za Jakobove knjige, Beguni pa so leta 2008 zmagali po mnenju bralcev), poleg popolne kapiteljske kompromitacije izbor nagrajenca ni preprosta naloga in težko je določiti avtorja, ki bi odgovarjal pričakovanjem vseh. Prijavljenih knjig je na stotine, prva overitev pa so pogosto prav avtorjev priimek in dotakratni dosežki. Tu pa se vendarle vrnemo do zaključka Meleckega, da promocija del srednje kakovosti nikomur ne koristi. 

Včasih je iskanje skupnega mnenja nemogoče. Prav ima Hamkało, ki piše, da je »rezultat glasovanja kompromis, ki nastane na osnovi sporov glede estetike, poetike in resnice«. Le na videz se morda zdi, »da bi lahko nekdo, ki spremlja literaturo in literarne nagrade na Poljskem, ki bere vse, kar mu pride pod roko, in ki se ne spozna le na leposlovje, temveč tudi na kritiko – z veliko mero verjetnosti predvidel, koga izmed nominiranih bo določena žirija izbrala; ali bo zmagala klasicistična, formalno zrela zbirka poezije, ali pa progresivna, rizična pesnitev. A skoraj vsako leto nas vedeževalke zapeljejo, predvidevanja pa se izkažejo za zgrešena«. 

 

 

7

 

Glavni problem niso število priznanih nagrad, višina honorarjev ali vrsta prej pripomnjenih obdolžitev. V letu 2016 63% Poljakov ni prebralo nobene knjige, če pa so brali, je bila to najpogosteje knjiga 50 odtenkov sive ali Dekle na vlaku. Dobra, sodobna literatura zanima le marginalno število bralcev. 

Do leta 2020 se bo celoten knjižni trg na Poljskem zmanjšal za 8–10 odstotkov. Glede na podatke Poljske agencije za knjigo je bil ta že leta 2015 vreden le nekaj nad 650 milijonov dolarjev. Krči se tudi sama branža. Iz raziskav, ki jih je izvedel Inštitut za knjigo, je razvidno, da je bilo v polovici leta 2014 registriranih več kot 40 tisoč založniških subjektov, aktivnih založb (ki v enem letu izdajo nekaj knjig) pa ni delovalo več kot 2500. Obenem je koncentracija na trgu precej velika. Delež 300 največjih založb branže znaša skoraj 98%. Velika konkurenca na knjižnem trgu je povzročila tudi, da so se v središču zanimanja založnikov znašle dejavnosti, nagnjene k marketinški orientaciji. Nihče se posebej ne trudi s poskusi promocije ali prodaje t.i. ambiciozne literature. Prodajalci in knjigarnarji se trudijo z »brendi« in razstavljanjem nagrajenih knjig (v upanju, da bodo koga premamile), a dobro vedo, da se stolpci vzpenjajo le še popularnim delom slabe literarne kakovosti, med katerimi vodijo biografije zvezdnikov, kuharske knjige ali v platnice vezani blogerski zapisi. 

Morda pa nagradam pripisujemo drugačen pomen, kot bi jim ga morali v resnici? Morda pričakujemo nemogoče? Živimo v dobi evolucijskega knjižnega trga, katerega izjemno slaba kondicija slabi še splošno znan upad branja na Poljskem, ki mu sledi kupovanje kakršnihkoli kompaktnih tiskovin (z izjemo od hierarhičnih specialistov ustvarjenih ali pa preprosto kupljenih mest na seznamih prodajnih uspešnic ter umeščanj na police s promocijami). Največja dela svetovne literature so se že zdavnaj prenehala obravnavati kot obvezni nosilci kulture. 19% Poljakov doma nima niti ene knjige.

Miłosz je v Dolini Isse zapisal:  »Nikoli ne vemo, kako si pomagati s tem krikom, ki odmeva v nas samih.« Torej naj se zgodi brez krika. Želel bi reči: tiše nad to krsto. Tisti, ki berejo, morajo hierarhijo in kanon ustvariti sami. Tega za nas ne bodo storili niti učitelji, akademiki niti kritiki ali sodobni mediji. Nagrade, mimo kopice sestavnih napak in spremljajočih kritik, naj ostanejo – tudi če naj bi zanimale le potencialne nagrajence, tako kot  »turnir grbavcev«. Vedno prinese kakšno veselje. Konec koncev živimo na Poljskem, kjer več ljudi piše, kot bere …

 

Prevedla Petra Meterc