LUD Literatura

Književne tolpe ali združba dolgočasnežev?

Josip Novakovich

Prodajne uspešnice poskrbijo same zase – velika imena žanrske literature in njihovi sledilci, kakor sta Stephen King in John Le Carre … preprosto prodajajo knjige. Vendar obstaja mnogo drugih dobrih knjig, ki bi jih bilo treba prebrati, a kako doseči, da bodo tudi zares prebrane? V Angliji, v ZDA in v nekaterih drugih državah lahko literarne recenzije v večjih časnikih, kakor sta Guardian in New York Times, zagotovijo zgledno bralstvo za knjige, ki si to zaslužijo, toda ne vedno. Nagrade čisto zares nekoliko pomagajo. V Rusiji sem se pogovarjal z urednikom založbe Amphora Books, ki mi je rekel: »A veš kaj? Ne bom več objavljal naključno izbranih tujih knjig. Od zdaj naprej bom objavljal zgolj knjige, ki so že prestale test, knjige, ki so dobile velike nagrade, kot sta denimo pulitzerjeva ali booker.« In čeprav sem se tega otepal, sem iz morja knjig vsake toliko v roke vzel kakšno nagrajeno. A kljub temu sem se včasih spraševal, kaj se je zgodilo žiriji, da je ta in ta knjiga prejela nagrado? Je imel_a avtor_ica v žiriji prijatelje_ice? Je šlo za režirano podelitev? Je mar založba koga podkupila?

Politika in zakonodaja se vmešata v vse. In tako sta nekaj desetletij booker ter pulitzer romala pretežno v roke belih moških, pa se nihče ni pritoževal. Vsaj do nedavnega, ko so žirije postale predmet temeljite kritike in preiskave. Statistike so pokazale, da je del narave mnogih nagrad tudi to, da se jih podeljuje belim moškim. In morda se je v zadnjih letih prav zaradi tega booker podeljeval večinoma avtorjem_icam manjšinske književnosti. (Pravzaprav sta nam zadnji dve podelitvi dali resnično dobri knjigi. In leta 1954 je Ralph Ellison prejel ameriško državno književno nagrado za čudovit roman Nevidni človek.) Medtem pa se Nobelova nagrada zdi še kar odporna na vsakovrstne pritiske – veliko ljudi jo dojema kot reakcionarno nagrado. V 70-ih letih prejšnjega stoletja je bila nedvoumno protikomunistična, kar se je izkazalo z izbiro Solženicina in še nekaterih drugih. In ni bila dovolj globalna. Še vedno ni. Azija in Afrika sta zapostavljeni.

Osrednja težava z Nobelovo nagrado se zdi, da največkrat roma v roke geriatričnih avtorjev_ic, katerih kariere so že končane. Bi morala romati v roke mladim? Če bi se to dogajalo, bi bilo tovrstno potezo mogoče razumeti kot uveljavljanje starizma z diskriminacijo starejših. Tolstoj je živel še pet let po tem, ko so podelili prvo Nobelovo nagrado za literaturo, in vendar so ga izpustili. A je to sploh pomembno? Zdi se, da mu je šlo čisto dobro tudi brez nagrade, a slednja nemudoma izgubi nekaj verodostojnosti, ko spoznaš, da jo je namesto njega prejel Proudhon.

Ameriška državna književna nagrada – no, zgodovinske krivice se popravljajo in to nagrado dandanes prejme veliko avtorjev_ic manjšinskih književnosti. To je nekaj, kar se meni osebno zdi precej znano iz starega jugoslovanskega sistema – enakopravna zastopanost vseh republik ter izvolitev vseh predsednikov_ic in drugih funkcionarjev_k ›po ključu‹. Predpostavka, da so vse skupine enako dobre in da jih je treba predstaviti enakovredno, ne bi bila smiselna, če bi govorili denimo o šahu ali tenisu. Zakaj Kitajska nima prvaka_inje v tenisu? Zakaj ga_je nima Indija? Mar ne bi bil že skrajni čas, da izberimo indijskega_o teniško_ega igralca ali igralko za zmago v Wimbledonu? No, tako pa to ne deluje. Toda književnost je postala spolitizirana in tako zdaj potrebujemo enakopravnost tudi pri nagradah. Vendar pa obstaja neka razlika. Vsaka skupina potrebuje svoj glas, vsaka skupina mora biti slišana, torej je ideja povsem na mestu.

V splošnem pa so nagrade podobne metanju kock. Bil sem član nekaj žirij in tako sem lahko na lastne oči videl, kakšno vlogo igrajo različni okusi in modne zapovedi, pa tudi, kako imajo ljudje s prijatelji_cami boljše možnosti kot tisti brez njih. In kako moda naposled prevlada. Po drugi strani pa National Endowment for the Arts [neodvisen ameriški urad, ki umetnikom_cam za posebne dosežke nudi denarno podporo, op. prev.], za katerega sem v Washingtonu delal kot ocenjevalec, goji dobro prakso, saj morajo biti vsi rokopisi oddani anonimno. In tako se zgodi, da neznani avtorji_ice prejmejo podporo 25.000 dolarjev za svoje delo glede na to, kako zanimiv je njihov rokopis in ne zaradi tega, ker bi šlo za znanega avtorja ali avtorico ali takega oz. tako z dobrimi poznanstvi. (Seveda pa lahko v spletni iskalnik vpišemo naslov ter incipit besedila in tako je mogoče z lahkoto, če so bile zgodbe ali poglavja romana že objavljene, ugotoviti, kdo je avtor_ica besedila – anonimnost je v času medmrežja namreč težko doseči.)

Težava, ob katero trčimo pri velikih nagradah, kakor so booker, pulitzer in druge, je snobovstvo. Veliko bogatih ljudi postane del podelitve nagrade, kar ima za posledico gala zabavo. Tako sem bil denimo na svečani zaključni slovesnosti podelitve bookerja poseden med Bianco Jagger ter nekega Lorda in Lady, katerih imen se ne spomnim. V sobi je bilo tudi veliko iluminatov. Zabava je bila dobra, tudi potne stroške so mi povrnili, čeravno sem moral na zabavo leteti iz Izraela, samo da bi lahko bil prisoten. Pod črto, a je bilo vredno? Ne. Kakor Viktor Pelevin bi lahko tudi jaz ostal doma. In ker bogataši_nje namesto literature podpirajo dobrodelne dejavnosti, je za našo mizo pogovor tekel o odstranjevanju pehotnih min v Bosni in Slavoniji. Poleg tega je bilo v ožjem izboru za nagrado Man Booker International le pičlo število pisk_cev žanrske literature – kriminalk, znanstvene fantastike in tako dalje. (Razen če Margaret Atwood pripišemo oznako avtorice znanstvenofantastične proze, čeprav je v prvi vrsti nežanrska pisateljica). In tako so se v finalnem izboru znašle predvsem knjige, ki jih ne moremo označiti kot žanrske. Šele nedolgo nazaj so nominacij bile deležne knjige, ki so jih izdale manjše založbe; sicer gre v prvi vrsti za domeno velikih založniških hiš. V resnici mi je član žirije povedal, da je težava z nominacijo moje knjige leta 2013 izhajala iz tega, da na nove kupce ne čaka več dovolj izvodov, žirija pa se drži načela, da se ne osredotočajo na knjige, ki niso več v tisku. Z drugimi besedami: zanimajo jih knjige z aktivnim tržnim življenjem, knjige, ki so na policah knjigarn, in iskali so avtorje_ice, katerih knjige dosegajo visoke naklade, da bi zadostili tistemu delu imena nagrade, ki govori o Internacionalnosti. V tem pogledu gre za konservativno in potrošniško usmerjeno nagrado, ki podpira velike založbe in velike avtorje_ice.

Seveda so nekateri romani Johna Le Carreja boljši od knjig, ki jih je bookerjeva žirija izpostavila in slavila. Na seznamu le stežka najdemo leposlovje, ki bi bilo divje eksperimentalno. In tako je največjega upoštevanja deležna sredina, ki se nahaja med poloma eksperimentalne na eni in izrazito komercialne žanrske literature na drugi strani. In na neki način so nagrade uspele oglaševati književne žanre in v nekih ozirih, še posebej v ZDA, pripomogle k vzniku dolgočasne in nenevarne književnosti, ki nastaja v krogih študentov in študentk umetnostnih smeri.

Dostojevski ni živel v času podeljevanja nagrad, toda njegovi najboljši romani bi lahko bili opredeljeni kot žanrski. Bratje Karamazovi so zastavljeni kot kriminalka. Njegovega dela ob podeljevanju literarnih nagrad dandanes najbrž ne bi upoštevali. In kar se tiče znanstvene fantastike … da, obstaja še ena nagrada, Asimovova, toda iz neznanih razlogov njeni_e prejemniki_ce ne dobivajo nagrad, ki so preprosto namenjene leposlovju.

Saj vem, da gre več ali manj za posploševanje. Ne nazadnje je Marlon James prejel nagrado booker za eksperimentalno kriminalko, knjigo, ki je izšla pri majhni založbi in bila pred izdajo zavrnjena petdesetkrat, preden je naposled le izšla. Obstaja ogromno dobrih knjig, ki jih opazijo in nagradijo, a še mnogo več tistih, ki tega niso deležne. A že sama ideja, da je neka knjiga, čeprav gre za stvar okusa, označena za najboljšo, s tem pa vse druge kot ›ne tako zelo dobre‹, je nekaj najbolj morečega za druge avtorje_ice in na neki način tudi za bralstvo.

Kot mlademu bralcu mi je veliko pomenilo odkrivati knjige, za katere se je zdelo, da jih ni bral nihče drug. Zdaj pa je modno iskati karseda temeljito preverjene knjige. Ne zaupam žirijam in književnim tolpam, ki podpirajo druga drugo. Zdi se, da je okoli vsake večje nagrade v ZDA in okoli nagrade booker najti razmeroma majhen krog ljudi, ki pišejo po klasičnih paradigmah in ki se poznajo med seboj, medtem ko imajo bolj puščavniški_e posamezniki_ce brez poznanstev, ki izdajajo knjige nemodnih žanrov, bolj majhne možnosti, če sploh kakšne. Nekatere nagrade imajo name enak učinek kot cesarjeva nova oblačila. Da, pisatelj_ica je vpliven_na in neke vrste cesar_ica in zato vedno znova in znova pripoznan_a, vendar pa ni nujno, da je njena ali njegova knjiga tudi dovolj zanimiva za branje. Imen ne bom omenjal. Bilo pa bi dobro ustanoviti nagrado za avtsajderje, čeprav bi to bila težka naloga.

Nagrade, ki zaživijo kot kričeča reklama, lahko pomagajo pri prodaji knjige. Vsaj za nekaj časa, na dolgi rok pa jih razumem kot kontraproduktivne. Kot je o neki knjigi povedal moj prijatelj: videl sem, da je prejela ameriško državno književno nagrado in da je bila o njej spisana zelo pohvalna kritika v New York Times, vendar pa se je meni zdela tako zelo dolgočasna, da se bom držal samo še žanrske literature. Nikoli več. Nagrade morda izgubljajo na verodostojnosti. Ne nazadnje, kaj lahko rečemo o Nobelovi nagradi, ki izpostavi besedila popularne glasbe? Seveda, gre za zelo kul besedila in za umetnost in morda, kdo bi vedel, se je komite samo želel znebiti podobe, ki ga je prikazovala kot gručico dolgočasnih starih Švedov in Švedinj, ter tako pokazati, da so tudi oni_e v stiku s časom.

 

Prevedel Aljaž Krivec

O avtorju. Josip Novakovich se je pri dvajsetih letih preselil s Hrvaške v ZDA. Objavil je ducat knjig, med drugim roman April Fool’s Day (preveden v deset jezikov), pet zbirk kratke proze (Infidelities, Yolk, Salvation and Other Disasters, Heritage of Smoke in Tumbleweed), tri esejistične zbirke in dve knjigi kritik. Njegovo delo je bilo pripoznano v antologiji Best American Poetry ter z nagradama … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nepredstavljivi luksuz jezika

    Primož Sturman

    Slofest pod geslom Roj dogodkov v srcu mesta je prefinjena marketinška, pa tudi neke vrste politična poteza slovenskih organizacij – Slovenci so namreč med tržaškimi narodnimi skupnostmi edini, ki si lahko privoščijo tak luksuz: tri dneve kulturnega dogajanja v maternem jeziku.

  • Kolikor slabše, toliko boljše

    Konrad Wojtyła

    Fetišiziranje literarnih nagrad je v zadnjih letih postala naša nova posvetna tradicija, v skladu z aforističnim pravilom: kolikor slabše, toliko boljše. Toda kako množica literarnih nagrad vpliva na dojemanje in pozicioniranje literature? Nemara bi tudi glede nagrad veljalo še eno pravilo: manj je več.

  • Malomeščanski roman

    Vid Bešter

    Kresnikovi finalisti so napisani z mislijo na kresnika. Na isti malomeščanski način so dolgočasni, kar se še posebej jasno vidi, če si jih ogledamo v medsebojni konstelaciji, vzpostavljeni z nominacijami.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.