Uspešnice letošnjega poletja

Besede so pomembne. Njihovega pomena se – hiteči skozi vsakdanjik – premalo zavedamo. Potem se nenadoma zgodi tisti čarobni trenutek, zaradi katerega se nam naježijo dlake. Trenutek, ko nas beseda – podobno kot Prousta njegove magdalenice – popelje nazaj v daljno preteklost.

Zame je lahko taka beseda že del verza v popevki, odlomek iz vrhunskega literarnonovinarskega zapisa v reviji, kot je New Yorker, ali poglavje v literarni oziroma prodajni uspešnici, ki ji še raje zaničljivo rečejo tudi šund. 

Za hec imam na profilu na tviterju zapisano številko 13. Ta ni povezana z vraževerjem. Trinajstica označuje starost. Rada se spominjam občutkov, ki sem jih doživljala takrat. Če ste morda pozabili, kako je biti star trinajst let, preberite Thirteen. To so tista leta, kot pravi Thomas French, ko zjutraj odpreš oči in se vprašaš, ali jo boš videl. In ko tuhtaš, ali bo pri osvajanju njenega srca pomagalo, če nastopiš na koncertu šolskega benda Pink Dinos. 

To so leta, ko čakaš, da se bo začelo tvoje pravo življenje.

Zdaj ga živim, a še vedno rada podoživljam vznemirjenje tistih poletij. In to mi uspe, denimo, vsakič, ko slišim verz iz pesmi Alba Chiara Vasca Rossija: Sei fresca come l’aria, sei chiara come l’alba. Vsako poletje ima svoj hit, a hit mojih poletij so bile pesmi Vasca Rossija in Scialpija, madžarskih pevcev bluesa, kot je Deák Bill Gyula, in Đorđa Balaševića. Ko danes gledam neke nove klince, ki odraščajo na bregu Tise, kjer sem nekaj poletij pozneje – tik preden je vojna med nas zarezala meje in se je morala tovarišija z bregov reke Tise v enem dnevu razseliti na vse konce sveta – doživljala svojo prvo pravo ljubezen, se me minljivost dotakne bolj, kot bi se me, če bi prebrala tisoč filozofskih knjig. 

Takšna je lahko moč uglasbene poezije.

Maria Popova, Bolgarka, ki je emigrirala v ZDA in tam zagnala portal Brain Pickings, je v eseju o popevki skupine The Beatles Yellow Submarine mojstrsko popisala, kako lahko ena sama pesem postane ključna gonilna sila v zgodbi neke družine. Jaz bi težko izbrala eno pesem, veliko laže bi naštela pesmi za različne priložnosti in prelomnice. (Če boste kdaj v zadregi, kako slikovito prikazati osamljenost, pomislite na obraz, ki ga je Eleanor Rigby hranila v steklenem kozarcu ob vhodnih vratih. Le komu je bil namenjen?)

Visoka poezija mi po drugi strani nikoli ni bila blizu. Resda sem se zaljubila v Poejevo Annabel Lee, a me je kmalu še bolj navdušila verzija Šerbedžije; podobno me je prevzela njegova interpretacija Čekaj me Konstantina Simonova, ki sem jo prvič slišala v filmu Les Uns et les Autres. Še najraje od vseh kanoniziranih pesmi imam morda Bubbles Carla Sandburga; v treh verzih o smislu življenja povedo več kot cela knjižna zbirka. 

V književnosti sem pač vedno imela raje zgodbe. Te so od nekdaj med nami. Pripovedovali smo si jih že davno pred izumom tiska. Z njimi so se prihodnje generacije učile modrosti; prek njih so se informacije prenašale iz roda v rod. Zgodb danes ne podajajo zgolj romanopisci. Pripovedujejo jih tudi novinarji in pevci; nekateri med njimi so taki mojstri besede, da profesorji novinarstva njihova besedila uporabljajo pri poučevanju novinarskih veščin. Ne povedati, pokaži.

Zato sem bila vesela, da je Nobelovo nagrado književnost lani dobil kantavtor Bob Dylan, predlani pa novinarka Svetlana Aleksijevič, ki je že pred leti pojasnjevala, da se je literatura umaknila resničnosti in da umetnost marsičesa ni uspela razumeti. V Černobilski molitvi je tako zapisala: »Zaobjeti si prizadevam življenje duše. Življenje navadnega dne navadnih ljudi. Tu je namreč vse neobičajno. […] Kolikokrat je umetnost že ponavljala apokalipso, eksperimentirala z najrazličnejšimi tehnikami konca sveta, toda danes nam je popolnoma jasno, da je življenje še veliko bolj fantastično.«

Obe Nobelovi sta v mojih očeh priznanje, da je lahko beseda vredna in spoštovana v vseh svojih pojavnih oblikah in da ni le ena – ki jo, roko na srce, pogosto razume zelo malo ljudi – edina, prava in zveličavna. 

In prav zato sem bila navdušena, ko je letos kresnika za svojo Figo dobil Goran Vojnović. 

Literarnim uspešnicam marsikdo očita plehkost: manjkalo naj bi jim prefinjenosti stila in okusa. Podobno so dejali za Vojnovićeve Čefurje. A čez Čefurje je bilo slišati veliko besed – tudi ali morda ravno zato, ker so bili literarna in še bolj prodajna uspešnica.

Po podelitvi Vojnovićevega prvega kresnika je oče kresnika, nekdanji predsednik Društva slovenskih pisateljev Vlado Žabot, v intervjuju za Delo denimo izjavil: »Bojim pa se, da iz resnih romanesknih besedil kresnikova žirija po svoje hoče prehajati v scenaristična besedila. To je izjemen tekst za dober film, vendar literarnost, ki je specifika literarnega početja, roman nekako zaobide ali jo celo ignorira. To so vse tiste sestavine in globine jaza, kot tok zavesti, do katerih ne more seči noben drug ustvarjalni način razen literature. Strinjam se, da prinaša nekaj novega, ne verjamem pa, da prinaša literarno kvaliteto. Verjamem, da prinaša kvaliteto, ki razširja duha in percepcijo Slovencev osvežuje ali plemeniti, a ko gre za diferentio specifico literature same, ne vem, ali je tako zelo močan, da presega druge.«

Zaradi naklonjenosti žanrski literaturi oziroma literarnim uspešnicam (ne pa visoki in pogosto hermetični književnosti) se mi je že večkrat zgodilo, da sem morala upravičevati svoj bralni izbor. (Letos sem denimo navijala za kriminalko Jezero Tadeja Goloba in za deli, ki se nista uvrstili med prvih pet finalistov – Tunel Tine Batista Napotnik in Hišo Ivane Djilas). 

Toda žanrska literatura zna pritegniti mnogo bralcev, pa čeprav po kakovosti ne dosega visoke književnosti. In literarne uspešnice bržkone ne spreminjajo življenja, ga pa naredijo bolj udobnega.

Kaj je potemtakem merilo za kakovost besede? Eno naj bi bil čas; skozi stoletja naj bi na knjižnih policah ostala samo dela vrhunskih piscev resne literature. Toda kdo še danes prebira Pamelo Samuela Richardsona, ki sodi med klasična dela angleške književnosti in velja za prvi romantični ljubezenski roman?

Umetnost naj bi bila odrešenik človeštva, sredstvo, ki povezuje fizični in duhovni svet. Zame je tudi sredstvo navdiha. Dobra knjiga me lahko pripravi, da se odpravim v fizični svet njenih junakov. Brez Maeve Binchy ne bi obiskala Irske, brez Utte Danelle ne bi preživela dveh poletij na Syltu in nekaj jesenskih dni ob Bodenskem jezeru.

Lepo je, če te roman popelje v kraj, ki ga ne poznaš. Še lepše je, če te resničnost preseneti in telo ter duša začutita, da sta prišla domov.

Najboljše zgodbe v knjižnem, glasbenem ali novinarskem ovoju spodnesejo tla pod nogami. Osupnejo. Očarajo. Uročijo. Toda takih ni veliko. In ne uroči vsakega isto delo. Zatorej dopustim vsakemu, da bere in posluša, kar mu je blizu. Veselim se z vsakim, ki za svoje trdo delo prejme nagrado. Veliko je dobrih knjig, ki ne najdejo poti do bralca. Želim si, da bi za tiste, ki bi mi popestrile proste trenutke letošnjega poletja, izvedela pravočasno; denimo zdaj, ko odhajam na morje. Do takrat si bom pomagala s prebiranjem novinarskih zgodb v New Yorkerju in poslušanjem Despacita. Ja, tudi ta pesem, hit letošnjega poletja, mi je všeč! Kdo ve, morda se mi bodo čez trideset let zaradi nje ježile dlake.