Življenje skrbi in branja

»Vsi delijo sladke, medle pohvale; vlada univerzalno, četudi nekoliko lobotomizirano, sprejemanje. Vsaka knjiga ›izpolnjuje potrebo‹, vsaki se je treba ›zahvaliti za nekaj‹ in ji opravičiti ›manjše napake v sicer odličnem delu‹.« Tako je v eseju »Zaton knjižnega recenziranja« iz leta 1959 stanje literarne kritike v Ameriki ocenila Elizabeth Hardwick. Iz današnje perspektive je težko oceniti točnost te ocene – uredništvo revije v notici na koncu članka doda, da bodo pisma »z drugačnimi ocenami recenziranja v Ameriki objavljena v naslednji številki«. A četudi pretirava, Hardwick predstavi bistro analizo tega sprejemajočega impulza, ki se zagotovo vsaj kdaj zbudi v vsakem literarnem kritiku. Marljivi kritiki literarnih prilog New York Timesa in Herald Tribuna (to sta njeni glavni tarči) knjige vidijo kot še en predmet novinarskega poročanja, o katerem morajo obvestiti svoje bralce, pa naj gre za »zgodovinsko delo uglednega akademika, zbirko puhlic iz Pentagona, pesniško zbirko, delo z radikalnimi idejami ali delo s konservativnimi idejami«. Kar takšnemu recenziranju manjka, po Hardwick, sta pristno zanimanje za knjige, ki bi presegalo preprost razmislek o tem, kaj bi morda zanimalo bralce, in stilistična ambicija.

Pisanje Elizabeth Hardwick odlikuje oboje – globoka predanost literaturi in stilska dovršenost. Je avtorica treh romanov – ravnokar prevedene Nespečne noči (prev. Pia Prezelj, LUD Šerpa, 2025) so njen zadnji –, številnih kratih zgodb, zbirk esejev in biografije pisatelja Hermana Melvilla. Ob tem je redno pisala tudi kritiške prispevke, najprej za The Partisan Reviw, kasneje pa predvsem za The New York Review of Books, ki ga je leta 1963 tudi pomagala ustanoviti. Čeprav morda ni tako občudovana kot Joan Didion ali Susan Sontag, njeni nekoliko mlajši pisateljski sopotnici, je Hardwick s svojim delom bistveno zaznamovala ameriško književnost 20. stoletja. To kaže tudi nedavno povečano zanimanje zanjo: samo v zadnjih nekaj letih so izšle njena biografija (A Splendid Intelligence: The Life of Elizabeth Hardwick avtorice Cathy Curtis, izdana leta 2017), zbirka korespondence z možem, pesnikom Robertom Lowellom (2019), in dve zbirki esejev, nekoliko nedomiselno naslovljeni Zbrani eseji (2017) in Nezbrani eseji (2022).

Za nekoga, ki se je večino svojega življenja preživljal s pisanjem v New Yorku, ima Hardwick morda nepričakovano biografijo. Rodila se je leta 1916 v Lexingtonu v Kentuckyju kot osma od 11 otrok. Njen oče je bil vodovodar in inštalater, mati pa gospodinja. Lexington njenega otroška je bil segregiran, kot je Hardwick leta 1998 povedala novinarju Hitonu Alsu, je »odraščala pod apartheidom. V cerkvah, straniščih in avtobusih – nikoli nisem imela nobenega temnopoltega sošolca.« Ob tem pa se na Jugu nikoli ni počutila kot doma – kot pravi pripovedovalka Nespečnih noči, je spadala med »uvožene, tiste pokvečene in pomešane kose, ki ležijo v omari med ujemajočimi se kompleti porcelana.« Šolnina za doktorski študij angleške književnosti na Columbii v New Yorku tako ne bi mogla priti prehitro.

Po prvih nekaj letih iskanja v New Yorku, ko je živela z znancem iz otroštva in občasnim publicistom jazzovske pevke Billie Holiday, opustila doktorski študij in izdala svoj prvi roman, se je poročila s pesnikom Robertom Lowellom. Poroka je bistveno zaznamovala njeno nadaljnje življenje. Hardwick je Lowella občudovala – v nekem intervjuju je »kvaliteto njegovega uma« opisala kot »najbolj navdušujočo«, kar jih je poznala –, hkrati pa je v zakonu prevzela večino gospodinjskega, skrbstvenega in administrativnega dela. Poleg tega je Lowell trpel za manično depresijo, zaradi katere je bil večkrat hospitaliziran, prvič kmalu po njuni poroki. Leta 1970 se je Lowell preselil v Anglijo; slediti bi mu morala tudi Hardwick, a je mož tam začel razmerje s pisateljico Caroline Blackwood, ki je naslednje leto privedla do ločitve.

Zakonske težave Hardwick in Lowella bi verjetno ostale pozabljene čenče neke newyorške družbe, če se ne bi na nenavaden in za Hardwick posebej boleč način zapisale v literarno zgodovino. Lowell je leta 1973 izdal pesniško zbirko Delfin, v katero je brez soglasja umestil odlomke iz pisem bivše žene, ki jih je hkrati prilagodil svojim potrebam. Kljub njegovemu zagotovilu, da se »ne bo počutila izdane ali izkoriščene«, je izid zbirke Hardwick seveda globoko prizadel – med drugim tudi zato, ker se ji je kot kritičarki zbirka zdela precej slaba.

Kot v spremni besedi ugotavlja že prevajalka Pia Prezelj, lahko Nespečne noči, ki so prvič izšle leta 1979, razumemo kot avtoričin poskus, da bi ponovno prevzela nadzor nad zgodbo svojega življenja, ki ji je bil vzet z izidom Delfina. Pripovedovalka romana se imenuje Elizabeth, epizode življenja, ki ga opisuje, pa tesno sledijo življenju avtorice. A bi bilo takšno branje reduktivno – Noči ponujajo veliko več kot rahlo prikrito avtobiografijo. Roman v ohlapno povezanih fragmentih naslika kraje, kjer je pripovedovalka živela, in osebe, ki jih je spoznala. Pripoved je zgolj nakazana – selitev z Juga v New York, življenje v hotelu Schuyler v nekakšni platonski zvezi s prijateljem, poroka, življenje v Amsterdamu, Chicagu, Mainu, ločitev. Namesto pripovedi v ospredje stopijo liki, ki so tako osvobojeni svoje vloge v zgodbi in navezanosti na Elizabeth ter se posledično pokažejo kot osebe.

Tako spoznamo nezvestega amsterdamskega zdravnika, ki ga preseneti lastno pešanje – njegove »nove pridobitve in vznemirljivi pretresi« so »izginili nenadoma, a tako tiho in naravno, da je za to izvedel zadnji«. Pa J.-ja, Elizabetinega cimra, ki je imel »neomajno potrebo, da si po večerji skrtači svoje popolne zobe«, zaradi katere »nobene zapeljive možnosti, ki se pojavi nenadno, ni mogel sprejeti brez zgoščenega nelagodja uma«. Sošolko s Columbie, hčer služkinje, katere »celotno življenje je bilo zaznamovano z njeno bivalno usodo; njena briljantnost je bila nepopustljiva in bila je zagrenjena, divja od jeze in žalibog, od mrke zavisti.« In dekle iz Lexingtona, ki je »postalo prostitutka, brez očitne ekonomske nuje. A ne razsojajte o potrebi.«

Na ta način Hardwick raziskuje življenjske lege, ki se zdijo vsakdanje, a se slabo umeščajo v pripovedi, ki si jih običajno pripovedujemo o naših življenjih. Druga dimenzija, na katero je posebej pozorna, je način, kako ljudi zaznamujejo kraji, kjer so rojeni in kjer se odločijo živeti. »Ni res, da ni važno, kje živiš, da si v Hartfordu ali Dallasu zgolj takšen, kot si. Prav tako ni res, da so vsi naravno vezani na lastne regije. […] Madež kraja se te drži ne kot rojstna pravica, temveč kot nekaj umetnega, drobec kozmetike.«

Roman Nespečne noči lahko v nekem smislu razumemo kot predhodnika sodobnega vala metafikcije – formalno drznih romanov, ki brišejo mejo med protagonistovo in avtorjevo biografijo. Hkrati pa je izrazito samosvoj – vijugajoč, neposreden v svojih pridevnikih in sodbah, brezkompromisen v svojem preiskujočem pogledu. Nujen dodatek k ameriški književnosti 20. stoletja, ki je dostopna v slovenskem prevodu.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.