Zgodovina tujstva

Stefan Hertmans, Tujka. Prevod: Staša Pavlović. Ljubljana: Beletrina, 2019 (Zbirka Beletrina)

Ana Lorger

Stefan Hertmans, flamski pisatelj, ki je v naš prostor stopil z romanom Vojna in terpentin, je v času svojega počitnikovanja v Monieuxu poslušal domačine, ki so v svojem kraju širili govorice o izgubljenem zakladu in porušeni sinagogi, uničeni po nasilnem obračunu križarjev. Ker so avtorju te pripovedke vzbudile pozornost, je začel raziskovati njihov izvor. Pot ga je pripeljala do dokumenta z imenom MNYW 1096, pisma, ki dokazuje obstoj proselitinje Hamoutal iz Rouena. Ta naj bi po poroki z rabinom Davidom zbežala pred svojimi starši v Narbonne, od tam pa Monieux in nato vse do Kaira. Pred skoraj petdesetimi leti je ameriški zgodovinar in orientalist Norman Golb v Kairu to pismo našel in ga prevedel. Dokument istočasno priča o judovskem pogromu v mestu Monieux v času križarskih vojn v 11. stoletju. Vsa ta zgodovinska dejstva predstavljajo temelj zgodbe romana Tujka, ki je v našem prostoru izšel leta 2019 pri založbi Beletrina.

Ti zgodovinski, morda na trenutke celo suhoparni podatki, so pomembni za globlje razumevanje romana, ki se sicer začne kot romantična ljubezenska zgodba. Naključno srečanje med Vigdis Adelais, dekletom normanskega in vikinškega porekla, in Davidom, sinom vrhovnega rabina iz Narbonna, porodi neustavljivo in strastno ljubezen. Čeprav se čas, v katerem se spoznata, še trudi biti strpen in dopušča soobstoj različnih verskih skupnosti, je poroka med Vigdis in Davidom nemogoča. A ljubimca ne moreta več živeti drug brez drugega, zato pobegneta do Davidovih staršev v Monieux, kjer se Vigdis spreobrne in dobi ime Hamoutal. Rodijo se jima trije otroci, piše se leto 1095, ko mislita, da bosta od zdaj naprej lahko živela v miru. Roman pa se na tej točki prelomi, saj prav to leto papež Urban II. pozove na prvo križarsko vojno. David je umorjen, njuna otroka ugrabljena, Hamoutal pa se sama z novorojenim bitjem in priporočilnim pismom, zdaj imenovanim MNYW 1096, ki poziva judovsko skupnost, naj poskrbijo zanjo, odpravi proti jugu. Njen cilj je Jeruzalem.

Naivni bralec ali bralka bi Tujko sprva kar hitro lahko označila za ljubezenski roman, vse dokler na polovici ne najde fotografije resničnega dokumenta. Tretjeosebni pripovedovalec nadaljuje Hamoutalino težko pot begunke, ženske, katere pogansko telo v sebi nosi judovsko in krščansko zgodovino ter tako postane simbol upora proti medsebojnemu verskemu sovraštvu. Če je Zemlja z Urbanom II. prelita s krvjo nasilja, je Hamoutalino telo enost, ki simbolizira absurdnost tuzemskega boja verskih skupnosti.

Pot mladoporočencev na začetku romana, kakor tudi Hamoutalino samotno pot, ves čas prekinja oziroma dopolnjuje prvoosebna pripoved moškega, verjetno zgodovinarja, morda pisatelja ali zgolj radovedneža, ki hodi po njenih stopinjah. A to počne s tisočletno časovno razpoko. Zdi se, kakor da se prvoosebni pripovedovalec skozi proces raziskovanja potaplja v Hamoutaline misli in tako suhoparne dokumente transformira v notranje občutje te izjemne ženske. Pripovedovalec s tem, ko stopa po njenih stopinjah, ko se giblje na istih krajih kot se je gibala ona, čez časovno razpoko zgradi most. Čeprav so ti kraji sedaj prepredeni z izpušnimi plini, plastiko, tehnologijo in presežkom blaga, se njuni poti vseskozi stikata in tako rušita časovne meje.

Avtor, ki spregovori v imenu prvoosebnega pripovedovalca, ta pa nato podoživlja Hamoutalino pot, nikjer eksplicitno ne ponuja povezav s sodobnimi migracijami, ki se dogajajo po svetu. Pripovedovalec sicer mimogrede le omeni utopljence na grški obali in subtilnega bralca ali bralko hitro napoti k aktualizaciji te zgodovinske tematike. A Hertmans ne želi moralizirati in grajati. Pusti, da spregovori Hamoutal, izgnanka in begunka, pisatelj, ki s pisanjem romana ponavlja njeno pot, pa prav s tem posredno opozarja na nasilje in agonijo prebežnikov dandanes. Edina referenčna točka na trenutno begunsko krizo je pravzaprav dialog preteklosti s sodobnostjo.

V času in prostoru, kjer se znajdemo s Hamoutal seveda še ni zarisanih nacionalnih mej, se pa formira nasilje drugačne vrste. To je verska nestrpnost in megalomanskost imperijev oziroma njegovih voditeljev. Zato je Hamoutalino doživljanje in njena izkoreninjenost iz rojstnega kraja simbol emancipacije od vsakdanjih pravil. Stefana Hertmansa je zanimalo, kako je ta begunka občutila svojo vero, ko pa je bila ves čas na preseku med judovstvom in krščanstvom, nato pa se je znašla še v islamskem svetu. »Zjutraj moli v kapelici in krščanskega Boga prosi, naj pozabi, da zdaj pripada judovskemu Bogu. A globoko v sebi ve, da vedno nagovarja istega Boga.« Njena edinstvena situacija tako združuje tisto, kar se v času vojne zdi nezdružljivo.

Tretjeosebni pripovedovalec sicer opisuje Hamoutalina čustva, a se nikoli ne prepusti toku njenih misli. Ostaja na varnem območju distance in Hamoutalino doživljanje opisuje s previdnostjo, tako da osebna zgodba preganjane ženske, begunke, ki je na svoji poti posiljena, pretepena, ustrahovana, nikoli ne seže (pre)globoko v njeno notranjost. Tudi časovna distanca in zgodovinski podatki ves čas onemogočajo, da bi se potopili v Hamoutalina občutja. Hertmansov roman, ki slogovno zelo podrobno, včasih skorajda že preveč baročno popiše pretekli svet, je baza zgodovinskih dejstev in hkrati osebna zgodba preganjane ženske. Slednja je na ta način dovolj individualna, da omogoča nastanek edinstvene romaneskne pripovedi, hkrati pa dovolj zgodovinska, da se v njeni partikularnosti lahko zrcali univerzalnost.

Vsekakor je roman pomemben za evropski literarni prostor prav zato, ker se ne podreja vsiljevanju neke zunanje politične ideje, ki bi lahko ogrozila njegovo umetniško avtonomijo, hkrati pa mu uspe zavzeti zelo jasno pozicijo v današnjem svetu: migracije so vedno obstajale in so del naše družbe, zato je nujno, da jih sprejmemo in razumemo, še preden si dopustimo zdrs v pregloboko humanitarno katastrofo.

O avtorju. Ana Lorger, rojena v Ljubljani, je nekoč prebrala stavek, ki pravi, da »razpoka nastane tam, kjer jezik zadene ob meso in tega ne more razbliniti v tekst.« Zato ves čas prehaja med izražanjem in molčanjem.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Poustvarjanje kompleksne mreže dejstev

    Martin Justin

    Stalinove krave je verjetno tematsko najbolj kompleksen izmed treh v slovenščino prevedenih romanov Sofi Oksanen. Kar seveda ne pomeni, da je kateri od njih zares preprost.

  • Razkošen preplet zgodovine in sodobnosti

    Jasna Lasja

    Perzijski matematik, astronom, filozof, pisatelj, pesnik in mistik Omar Hajam, čigar obstoj zgodovina uokvirja z letnicama 1048 in 1131, velja v Evropi poleg Hafisa za najbolj cenjenega perzijskega lirika.

  • V iskanju (izgubljenega) raja

    Zarja Vršič

    Pesmi čilskega pesnika Raúla Zurite so lani v prevodu Janine Kos prvič izšle v slovenščini, izdaja pa je kar ambiciozna: izbrana dela iz osmih zbirk med obdobjem dobrih štiridesetih let s kratkim tekstom o avtorjevem življenju in delu na koncu knjige.

Izdelava: Pika vejica