Vse te ptice

Monika Herceg (1990) je hrvaška pesnica, dramatičarka, pisateljica, urednica in aktivistka. V slovenskem prevodu Nine Dragičević lahko po novem beremo njeno tretjo pesniško zbirko, Čas pred jezikom, za katero je prejela nagrado Zvonka Milkovića. Njeno pisanje je prevedeno v več kot dvajset jezikov in velja za enega najodmevnejših sodobnih hrvaških literarnih glasov, leta 2024 pa je prejela nagrado SEP za mlade avtorje, ki se podeljuje v okviru Mednarodnega literarnega festivala Vilenica. Že iz naslova zbirke je jasno, da gre za kompleksno in enigmatično poezijo, saj se poezija ustvarja prav z jezikom, besedami, tu pa naj bi se podali v čas pred jezikom, torej v čas pred možnostjo izražanja na način, ki je za nas zdaj tako zelo naraven, vsakdanji. Če torej poskušamo zapopasti izražanje pred jezikom, se moramo z avtorico potopiti globoko, skozi tri etape oziroma cikle. Ti pa niso naslovljeni po času ali besedah, temveč po pticah: »Čas pred pticami«, »Nepazljive ptice« in »Podnajemnika v isti ptici«. So ptice simbol za glas, besedo? Morda za govor? Za misel? Ali za kaj drugega? Zbirka ne ponuja lahkih odgovorov, temveč zahteva intenzivno predanost in zbranost, pa tudi ponovna branja, ob katerih se začnejo pomeni počasi razpirati kot ptičja krila v letu.

»Čas pred pticami« je sestavljen iz pesmi-izrekov. Vsaka namreč v naslovu nosi »Izrek o«, pa naj gre za samoto, molk, ljudi, zrak, vodo, telo, ogenj itd. Izrek ali teorem je trditev oziroma nedokazano načelo, ki je bilo ali bo dokazano, in prav dokazovanje izrekov je glavna dejavnost matematike. Seveda bi lahko uporabo besede »izrek« razumeli čisto simbolno, prosto svoje teoretske osnove, a ne v kontekstu zbirke, ki zahteva tako resen angažma. Tudi drugi in tretji del sta namreč zasnovana znanstveno, pri čemer imamo v drugem delu hipoteze, v tretjem pa izjave. Hipoteze ali domneve so možne razlage nekega pojava, pri čemer se s poskusi preverjena hipoteza spremeni v teorijo, lahko pa se jo tudi zavrne, dopolni ali nadomesti. Izjave pa so smiselni povedni stavki in predstavljajo osnovo vsake matematične teorije, lahko so pravilne ali nepravilne, delimo pa jih na aksiome, teoreme in definicije. Že ob tej vzpostavitvi osnovnih pojmov se izkaže, da je zbirka sestavljena premišljeno, saj zahteva poznavanje implikacij, ki jih prinašajo poimenovanja pesmi, še vedno pa ni strogo formalistična, saj že znotraj razdelitve ne upošteva nekega jasnega zaporedja ali hierarhije uporabljenih pojmov, ampak daje vedeti, da gre za pesmi-izjave, pesmi-hipoteze, pesmi-izreke, da je torej čas pred jezikom približno ulovljiv, le če delujeta oba principa – znanstveni in ustvarjalni (tudi dobesedno: tisti, ki stvari ustvarja iz nič).

Ptice delujejo kot vezivo zbirke, vzpostavljajo se sproti, vendar ne kot jasen koncept. Že tako gre v pesništvu oziroma literaturi za pomensko obremenjen in večplasten simbol, ki se spreminja glede na kontekst (poleg splošnega izraza se pogosto pojavljajo tudi posamezne vrste ptic, kot sta na primer krokar in oponašalec). Prva pesem zbirke se začne prav z njimi: »Ptice vedo, kako zamejiti obseg hladnote / in kaj se od njihove trdote pričakuje. / Času dajo prednost pred vsemi drugimi odgovori.« Ptice torej nastopajo kot nosilke pesniškega sporočila, kot izrek, ki bo sčasoma dokazan. So pa tudi hvaležno prazno mesto, na katero se lahko nalepijo različne pomenske nianse, od svobode in prvinskosti do ljubezni, smrti, duhovnosti, modrosti. »Preden so bile ptice, so bili poskusi, da nežnosti rečeš / ulica, planina ali ocean«, in res se v pesmih počasi izrisuje tudi želja po bližini, prepoznavanju, sprejemanju – ljubezni. Lahko se ji odpremo, kot se »rebra zate / odpro kot cvet rože muholovke«, lahko se ji izmikamo, nanjo naletimo, lahko se približa previdno, »kot radoveden otrok [psom], stegujoč roko, da jo povohajo«, lahko se nas začasno naveliča, lahko se ji neuspešno upiramo. Predvsem pa nas lahko pripelje domov (ustvari dom): »Ne skrbi, to, kar ostaja tam zadaj, je le / hipno nerazumna nevihta, / ki se včasih prikaže na obzorju; / način, kako ljubiš, bo vedno tisto, / okrog česar bo raslo tvoje meso.« Ljubezen ni dojeta le kot odnos med dvema, temveč kot počelo, kot skupnostno stanje, ki presega, kot presegajo ptice, ki se iz višav posmehujejo in čudijo, »kako nam ni jasno, da je prva lekcija letenja / ne vprašati, koliko metrov je do tal, / niti kaj sploh so tla«. Lekcije iz letenja, ljubljenja, iskanja jezika ali časa pred jezikom, vse to se ves čas prebuja med verzi, vznika in pljuska naokrog, neulovljivo, a vseprisotno.

Ključno je tudi to, da je poezija sestavljena po eni strani iz arhetipov in temeljnih gibal sveta okrog nas, kot so ogenj, voda, zrak, čas, svetloba, po drugi pa iz čustev in vsega, kar ustvarjajo in porajajo (ljubezen, zaupanje, dotik, negotovost, telo, bolečina, nespečnost, molk, iskrenost, beg). Ta dvojnost, ki se kaže že v principu znanost – umetnost, ni zares dvojnost, saj bi lahko poiskali tudi druge načine klasifikacije podob, je pa vseeno nekaj, kar se svetlika v ozadju zbirke. O pesniški veščini priča tudi to, da kljub pogosti uporabi splošnejših izrazov pesmi nikoli ne zapadejo klišejem ali splošni, pusti in dolgočasni nedoločnosti, medlosti, kar je velik dosežek. Zagotovo je tako zaradi pomenskega ozadja, iz katerega zajema pesnica, saj se zdi, da ji je vse jasno in da poskuša v čas pred jezikom vpeljati tudi nas (»Vse naše je od ognja, / ukradeno od sonca«). Prav zaradi tega nadiha arhetipskosti, teoretskosti in izrekanja verzi niso le verzi, pesmi pa niso le pesmi, temveč vedno znova zablestijo kot kompleksne (in tudi izzivalne) pesmi-izreki, pesmi-hipoteze, pesmi-izjave. Pravzaprav gre za pred-izjave, saj se mnogo pesmi začne z besedo »preden«, torej z zavedanjem o času pred obstojem nečesa drugega, in z noro svobodo, ki jo tak čas daje ustvarjalki (kaj je bilo pred pticami, pred bolečino?). Pri vsem pa seveda vsa ta širna odprtost tudi škodi, saj je preprosto strašljiva – kako sploh dojeti zbirko, ki jemlje znanstvene koncepte, ki temelji na ponovitvah, poglobitvah, če pa je ob tem tako zelo neobremenjena s temi istimi koncepti, s strukturo, z doslednostjo? Vse osnove so že povedane, pa tudi niso, morda so bile povedane že v času pred jezikom, do katerega pa ne moremo – ali pač?

Prav zaradi vsega povedanega dá zbirka na koncu občutek nedoločnosti in prevelike arbitrarnosti, saj je pesmi težko logično povezovati z naslovi, z umestitvijo, med seboj. Vedno bolj se zdi, da hočejo prhutati kjerkoli, pri tem pa zbirka izgublja začetno napetost in se vse bolj preliva v čas po jeziku. Glede na zastavljeno zgodbo bi bilo bolj smiselno, če bi se zgodil bolj radikalen razpad ali popolna abstrakcija, ki bi posegla po nečem še ne doživetem in tako zares dokončno upravičila naslov. Kot celota gre namreč za poezijo, ki je tako zelo odprta in mnogopomenska, da jo je nemogoče (in pravzaprav nesmiselno) preveč razlagati, saj ji tako otežujemo dihanje. V svojem bistvu je osvobojena, še preden bi bila nesvobodna, prav tako kot ptice, ki preletavajo vsa ta iskanja in hotenja. In ki jih ne zanima, ali so se spremenile v simbol, saj to nanje nima vpliva. Poezija Monike Herceg se ne ustavlja pri splošnih resnicah, domislicah, ugotovitvah, temveč se sooča z mislijo, da bi lahko postali kot ptice, če bi znali odgovoriti na vprašanja, ki jih nihče ne zastavlja. Če bi lahko prenesli odgovore, ki jih nihče ne pozna. Če bi se lahko pretopili v čas pred jezikom in se mu prepustili, da nas nosi. Čas pred jezikom je kot s tisoč ključavnicami zaklenjeno gnezdece, v katero moramo vstopati spoštljivo in zmerno, ves čas zavedajoč se, da vstopamo v skrivnost, da bomo zdaj zdaj iniciirani – le da ne vemo, v kaj. Ko sprejmemo nevednost, sprejmemo ptice in morda prav zares poletimo.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.