LUD Literatura

Jezik skrivnega bratstva

Izbor iz zbirke Brezdomec Ivan in njegove pesmi (Sandorf, 2023)

Tatjana Gromača

Poskusa

Ko bi lahko našla jezik, nerazumljiv
Stkan iz zvokov in barv, iz prizorov, sestavljenih v sozvočju
In hkrati osvobojenih medsebojne poveznosti
Kakršno vsiljuje strogost izurjenega uma
Bi me to veselilo.
Vendar sem za ta znanja in darove prikajšana
Ne vem, kako naj v pesem spustim leoparda in fontano,
Fincijeve eseje
srednjeveško cerkveno slikarstvo
Ničesar zadosti učenega, ničesar zadosti razigranega
Niti nerazumljivega
Ravno nasprotno, razumljivost, v katero sama dvomim, čeprav
me ne odbija vedno
Izteka iz mojih prstov, srečnih, hvaležnih, da se
končno dogaja nekaj, karkoli,
Kar, vsaj od daleč, spominja na skrivnost

 

Pred glasnih hrumenjem slapa

Sedaj grem, pomlajujem se iz osame,
Med številnimi ljudmi iščem obraz
Ki ne bo ponujal izumetničenosti
Skritih računov
Zavisti.
V gotovih situacijah
Ne prihaja do pogostih presenečenj
Tiste pa, ki se cepijo ali spodnašajo tla pod nogami
Iz človeka na plano povlečejo to,
Česar v sebi ni poznal od prej.
Tako sebi postajamo bolj zanimivi,
Kvaliteta izbora in oblikovanja pa
gradi osebnost, nesposobno, da se pogleda od zunaj.
Torej, ne začasne rešitve
Temveč trajne, sem rekla, ko sem poslušala glas ptice
In se za trenutek zdrznila, ne brez strahu,
Pred glasnim hrumenjem slapa

 

Bleščeče

Oh, kakšen bleščeč dan
Nebo žari v veličastnem sijaju, ki ga je vžgalo sonce
Oblaki na njem se belikajo lahkotni, obljubljajo novo
čednost
Vse, kar je bilo včeraj temno in ugaslo, je nenadoma izginilo
Tako se spet ponavljajo tek stvari, da brezno spodnese
upanje v nekaj novega
Ki se pne na prestol
Človek pa zaneseno zre v svoji pravici do kratkotrajne
radosti bivanja
Živahen kot dete, naiven, že vnaprej usmiljenja vreden
Zaradi lahkotne in sebične pozabe lastne in tuje bolečine

 

Tukaj

Tukaj so se ljudje, kot kaže, dobro naučili,
Kako zamolčati in iti preko nezaželjenih reči
Kako prikrajati resnice
Dejstvom ne gledati v oči temveč v zobe
In tehtati, katero bo ugriznilo manj močno
Prilagodljivost je mati vsega
Če se pokrižaš z dvema ali tremi prsti, je velika razlika
Ki te lahko stane glave ali življenja
Nobena od teh reči ni razumljena kot težava
Nekakšna oblika brezvretenčarstva, nekarakternosti
Vera v nič, razen v preživetje
Upogibanje, kakorkoli zapiha veter
Življenja preživeta brez posebnih idealov
Pogonsko gorivo zavist, opravljanje, sovraštvo in hudobija
Ni znanje moč, temveč denar in nasilje
Učenje je za bebce.

 

Opoldanske grmade

Klicanje oddaljenih krajev z zaprtimi očmi
Mrmranje besed
Kakor v polsnu
Prikazovanja, kolone svetnikov in kraljev, mestnih palač in
dvorcev
Lastovic, ki v krogih preletavajo dolino v tem ali
onem stoletju
Znanem po nekem okrutnem vladarju
V tej ali oni pokrajini
Ki krotko prenaša glasove cerkvenih očetov ali novoprispelih
gospodarjev
Katerih konji v silnem galopu vstopajo v vasi
Nekje s Severa prihajao
Nihče se ne spomni natančno, iz katerega kraljestva
Razpenjajo svetle šotore v vrstah ob rekah
Kjer na vrvi visi truplo odrtega zajca
Kurijo ognje, kotalijo sode
Polnijo želodce, tolste mehove
Sredi noči ob blaznih krikih žensk
Za katere ni mogoče reči, če so klici na pomoč ali
sladostrast
Ob mrmranju podivjane množice
Ob zori postavljajo vislice, pripravljajo grmado
Ki jo bodo vsesplošnem odobravanju množice prižgali
Nekje opoldne

 

Na nasipu, ob izviru zdravilne vode

Kako stlačiti kaos v eno samo molekulo
Ki ne bo niti oporekala
Niti obteževala ponosa ob sklepanju?
Tam, kjer se vlečejo suvereni zaključki
Najobičajneje zablesti sramotna točka napake
Ki se na koncu izpostavlja kot največja gotovost.
Toda, ljubljeni, kdo bo pozabil večnost gibanja
Večnost sprehodov ob nasipu
In stare železniške proge
Po kateri so vlaki nekoč odvažali olivno olje in vino
Od tod proti Trstu?
Kdo bo pozabil ležanje v travi ob izviru zdravilne
vode z Novembrom Gustava Flauberta v roki, nekega
davnega poletnega popoldneva?
Zvonik neke cerkve trosi svoje zvonove, kakor da jih poganja
Nedoumljivo močna roka kakšnega velikana
Ki hoče reči
Ne sprašuj se, ne prizadevaj si za spoznanja
Samo prepusti se obstoju, izostri čutila
Napravi jih bolj živa, kot to dopušča tok življenja,
Zakrili z rokami, oddaljuj se od tal
Na krhkih, neobstoječih nitih, ki jih v tebi tke
Ta jezik skrivnega bratstva, poezija

 

Pesmi je iz hrvaščine prevedel Kristian Koželj

O avtorju. Tatjana Gromača (Sisak, 1971) je diplomirala iz primerjalne književnosti in filozofije na Filozofski fakulteti v Zagrebu. Med leti 2000 in 2017 je kot novinarka, poročevalka in kolumnistka s poudarkom na kulturi in umetnosti delala za Feral Tribune in Novi list (Reka). Od leta 2017 deluje kot samostojna književnica in kritičarka. … →

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Lov na mestne srne

    Aleksa Krstić

    drug drugemu ugašava čike v dlani / tekmujeva kdo je lahko dlje tiho

  • Le rogljič in človek

    Ana Kalin

    Vrata se zapirajo, / priprejo moj rasizem / in razprejo prepad strahu.

  • Kljub vsemu živeti

    Neža Vilhelm

    Stopila sem izza zidu / in preživela.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.