Totalitarizem – analitično orodje ali ideološko orožje?

Enzo Traverso .Totalitarizem. Zgodovina razprave. Prevod: Maja Breznik. Sophia, 2020

Rok Plavčak

Odraščajoči v coni prehoda in času neskončne tranzicije, smo brali individualiste, intimiste in politične disidente. Naš zavetnik je bil sveti George Orwell, naš svetovni nazor pa je formirala antropologija distopistov s celotnega političnega spektra: Huxleyjevega Krasnega novega sveta, Zamjatinovega Mi, Bradburyjevega Fahrenheita, Burgessove Peklenske pomaranče, Goldingovega Gospodarja muh, Jančarjevega Valčka, Kiševe Grobnice in seveda Solženicinovega Arhipelaga – »poskusa umetniškega raziskovanja«. Še preden smo začeli spoznavati Marxa, Kropotkina, Bakunina in druge heretične mislece, nas je domača tranzicijska kulturna klima »spontano« vzgojila v goreče antitotalitariste. Le kdo pri svoji zdravi pameti bi ne bil proti totalitarizmu in za svobodo, ki jo uničuje grozni totalitarizem? Sodobnim papirnatim borcem za svobodo, nam še ni bilo jasno, da je svoboda, ki so je imeli zagovorniki kapitalizma polna usta, svoboda potrošnje, svoboda biti izkoriščan in trošiti na prostem trgu, verovali pa smo, in to je bilo onkraj vsakega dvoma, da je naš najhujši sovrag totalitarizem. Podobno kot je Isaak Deutscher zapisal o Orwellovem romanu 1984, velja za Nachleben disidentske literature nasploh, da je »naučila milijone ljudi videti konflikt med Vzhodom in Zahodom črno-belo in jim pokazala pošast strašilo in pošast grešnega kozla za vse tegobe, ki pestijo človeštvo«. To strašilo je totalitarizem, ki smo ga po sugestivnih naukih naših »času primernih učiteljev« zmogli prepoznati v morečih portretih »komunizma«. Toda kakšen sovrag je bil pravzaprav naš totalitarizem?

Pri nas se ni veliko razmišljalo o samem konceptu totalitarizma. Ena redkih izjem je bil nedavno preminuli sociolog in teoretik Tonči Kuzmanić, ki je že v začetku devetdesetih pisal, da je domača politična zavest »[v] svoji ideološko zaslepljeni in neanalitični vnemi […] prišla namreč do tiste točke, ko so bile vse krave črne: vse je bilo totalitarizem, pa naj je šlo za stalinizem, fašizem, nacizem, socializem ali pa za prvine socialne države«. Ni se mu zdelo »odveč podčrtati, da ›totalitarizem‹, o katerem govorim, ni bil analitični pojem kot pri H. Arendt (1973) ali pri podobnih konceptualizacijah, temveč preprosta kontraideološka (zrcalna) pamfletistična drža, ki se je najpogosteje pojavljala na ravni denunciacije, in ne analitičnega prijema.« Naš antitotalitarizem je bil denunciatorski in pamfletističen, prav takšen, kot so danes dnevnopolitična govoričenja o totalitarizmu, pa čeprav v obliki evropskih resolucij.

Monografija Enza Traversa z naslovom Totalitarizem: Zgodovina razprave, ki jo je izdala založba Sophia, je daleč največji doprinos h kritičnemu premisleku koncepta totalitarizma. Študija sodi v domeno tako imenovane zgodovine idej, zato je namesto lociranja totalitarnih režimov in opisovanja njihovega razvoja, kar je sicer prisotno v ozadju študije, v središču preučevanje nastanka in razvoja samega pojma ter zgodovina njegove uporabe, tako v obči intelektualni kot v znanstveni javnosti. 

Traverso ugotavlja, da je zgodovina razpravljanja o totalitarizmu večinoma potekala v »politični kulturi izgnancev«, toda izraz se je sprva pojavil v spisih italijanskih antifašistov, z njim pa so poimenovali politiko italijanskega fašizma, ki se je grozeče vzpenjal na oblast. Izraz so hipoma posvojili sami fašisti, uradni ideolog fašizma, neohegeljanski filozof Giovanni Gentile in Mussolini sta z njim slavno povzela, da »je za fašista vse v državi; nič človeškega ali duhovnega ne obstaja in tudi nima vrednosti mimo države. V tem smislu je fašizem totalitaren.« Fašisti tako začrtajo eno temeljnih potez totalitarizma: odpravo vsakršne meje med državo in civilno družbo. 

Tekom desetletij je pojem totalitarizem doživel velike spremembe in preobrazbe. Če je najprej označeval fašistično poudarjanje totalne države in »totalno vojno« tako imenovane nemške »konservativne revolucije«, ki jo povezujemo z Ernstom Jüngerjem in Carlom Schmittom, pa so ga levi komunisti in ultralevičarski nasprotniki stalinizma začeli uporabljati po sovjetski nasilni kolektivizaciji kmetijstva. Vendar predvojni traktati ne presežejo bistveno poudarjanja »regresije v klasični absolutizem« pri liberalnih kritikih, »antihumanističnega toka brezbožne modernosti« pri katolikih, »avtoritarnega obrata monopolističnega kapitalizma« pri marksistih in »tiranskega obraza degenerirane revolucije« pri levih komunistih in anarhistih. 

Med drugo svetovno vojno so z njim oznamenovali predvsem delovanje nacističnega režima. Redki kritiki, kot so Andre Breton in nadrealisti, Orwell, Gide in Koestler ter marksistični in trockistični »newyorški intelektualci«, so s totalitarizmom opisovali nekatere vidike stalinizma: montirane moskovske procese, sovjetska taborišča, deportacije, množične usmrtitve in nasilno kolektivizacijo kmetijstva. Večina antifašistov je bila do stalinističnega režima in njegovih zločinov popustljivejša, toda ne toliko zaradi svoje ideološke slepote, kolikor zaradi dejstva, da je fašizmu uspelo osvojiti oblast ravno zaradi (neuspeha) liberalnega reda, katerega ešaloni so fašizem tolerirali, aktivno podprli ali se mu celo pridružili (npr. monarhija, buržoazija in velik del kulture v Italiji). Ker je bilo antifašistom »jasno, da v kontinentalni Evropi ne more nastati noben učinkovit odpor proti nacizmu pod vodstvom starih liberalnih strank«, so se v času najhujše fašistične grožnje odločili za toleriranje manjšega zla. 

Med vojno dobijo študije o totalitarizmu večjo analitično težo, prednjačijo kritične obravnave tretjega rajha, kakršno je leta 1942 opravil Franz Neumann v delu Behemot. Neumann je videl v nacizmu kapitalistični sistem, vendar ne v obliki »kolektivističnega birokratizma« in niti »državnega kapitalizma«, temveč ga je opisal kot »rasističen in imperialističen režim, ki se je nagibal k totalni vojni«. Namesto birokratske urejenosti in despotske zakonitosti Leviatana, kot je utelešenje tiranije pojmovala klasična politična misel, je nacistični totalitarizem bestija Behemot, ki jo opredeljujejo »nedržava, kaos, kraljestvo brezpravnosti in anarhije«. Totalitarizem predstavlja nov sistem družbene organiziranosti, ki jo omogoči šele demokratična doba, nastop množic na političnem prizorišču, dovzetnih za politično demagogijo in pripravljenih za vojaško mobilizacijo.

S porazom fašistične Italije in nacistične Nemčije ter nastopom hladne vojne se prične »zlata doba ideje totalitarizma«. V prvih desetletjih hladne vojne je ideja totalitarizma začela izgubljati svojo »kritično funkcijo v odnosu do obstoječih režimov« in pridobila »apologetsko funkcijo za zahodni red«. Iz nekdaj analitičnega koncepta za kritično preučevanje politične stvarnosti se je spremenila v ideologijo, ki je z demonizacijo sovražnika legitimirala avtoritarne in zločinske prakse zahodnih kapitalističnih držav, zlasti Združenih držav Amerike in njenih strateških partnerjev. Eden ključnih nosilcev neoliberalne paradigme, ameriški predsednik Ronald Reagan, je še leta 1983 govoril o Sovjetski zvezi kot o »zlobnem imperiju« in poglavitnem »izviru zla v modernem svetu«. Ta raba je vpoklicala svojčas pertinentne komentarje Orwella in disidentov o stalinističnih zločinih, a jih je poenostavljala in trgala iz njihovega zgodovinskega konteksta ter jih zlorabila za abrogacijo vsakršnih alternativnih oblik bolj socialnih in svobodnejših načinov družbenopolitičnega življenja. Antitotalitarizem si je tako »nadel obleko v eni sami barvi antikomunizma« in pojem totalitarizma se je »znašel pod skorajda popolnim monopolom liberalnokonservativne kulture«. Iz hladnovojnega ideološkega horizonta se je porodil koncept totalitarizma, ki je najbolj uveljavljen v anglosaksonskem svetu: »šolska shema« ameriških »močnih antikomunistov« Friedricha in Brzezinskega (Totalitarian Dictatorship and Autocracy, 1956). Po njuni poenostavljeni shematiki določajo totalitarizem: vseprežemajoča ideologija, diktatura ene, hierarhično organizirane stranke pod vodstvom karizmatičnega diktatorja, teror tajne policije, monopol nad mediji in nasiljem ter centralno planiranje. Rezultat tega shematičnega pogleda je slabovidno enačenje nacizma in »komunizma, ki popolnoma spregleda idejnost, ki je gnala vsakega od obeh režimov«, zaradi česar »nacistične genocidne prakse«, opominja Traverso, »izgubijo vse svoje značilnosti«. « Za reprezentativen primer komunizma se seveda skoraj vedno jemlje represivna politika stalinističnega ali kakšnega podobno avtoritarnega režima, medtem ko je protipol totalitarizma vselej idealizirana podoba kapitalizma.

Po letu 1968 je koncept totalitarizma doživel zaton. »S stališča Azije in Latinske Amerike je bil zahodni antitotalitarizem videti pretveza, da se legitimira imperialni in neokolonialni red, ne pa obramba svobode.« Črno-bela delitev na kapitalistični »svobodni svet« in komunistični totalitarni imperij zla je rezultirala v makartističnem preganjanju političnih oporečnikov v ZDA in podpori najbolj krvavim, zatiralskim in zločinskim režimom – samo zato, ker so bili antikomunistični. V sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja so pojem znova oživili nekateri disidenti v satelitskih državah Sovjetske zveze, da so opisali državno zatiranje sfere civilne družbe, ter tako imenovani nouveaux philosophes v Franciji, ki so totalitarizem enačili z metafizičnim Zlom. A medtem ko so se literati in intelektualci Srednje in Vzhodne Evrope navduševali nad novoodkritim pojmom totalitarizma, so ga zahodni zgodovinarji in politični teoretiki že zavrnili kot ideološko problematičnega: »Totalitarizem, koristen kot vojaško orožje, je postal ovira kot analitična kategorija.« 

Le redki misleci so znali zaobrniti pogled na gotovo in samorazvidno ter prepoznati nekatere elemente totalitarizma v »svobodnem svetu« kapitalizma, natančneje v delovanju ameriške potrošniške družbe. Tako je Herbert Marcuse v še vedno neprevedenem delu One-Dimensional Man iz leta 1964 daljnovidno zapisal, da se moderna kapitalistična družba od predmodernih »razlikuje po tem, da zna krotiti sredobežne družbene sile s Tehnologijo, ne pa s Terorjem, pri čemer se opira na dvoje: na nespodbitno učinkovitost in na višji življenjski standard«. Pertinentnost njegovih tez danes potrjujejo in nadgrajujejo v zgodovini razprave odsotni sodobni avtorji in avtorice, kot so Chris Hedges, Joe Sacco in Sheldon Wolin z oznako invertiranega totalitarizma, Shoshana Zuboff z opredelitvijo nadzorovalnega kapitalizma ter Nick Bostrom in ne nazadnje Slavoj Žižek.

Traversovo izčrpno raziskovanje zgodovine koncepta totalitarizem nadgradi tehtna spremna študija Maje Breznik in Rastka Močnika o zgodovinskem spominjanju in postsocialističnih nostalgijah ter o problematičnosti sicer realsocializmu naklonjenih sodobnih ideoloških interpretacij socializma, ki pa »v ničemer ne spodbijajo niti teze o totalitarnosti socializma«. Traverso prepričljivo ugotavlja, da je s paradigmo totalitarizma težko opisati Sovjetsko zvezo po otoplitvi pod Hruščovom in še teže njene satelitske države, ki so bile »le blede imitacije stalinizma«. Te so resda prevzele »samo ideologijo, izgovor za policijski red, ki je bil zmožen precejšnje represije, vendar, razen nekaj izjem, ni nikoli poznal pravih oblik terorja«. V nasprotju z disidentsko samoizpodbijajočo se tezo o izginotju civilnega življenja so »njihove civilne družbe – zlasti v zadnjem desetletju – […] vrele, se razvijale in se širile pod kapo države, ki jih je zatirala, ni pa jih uspela uničiti«. Ti sistemi so se končali relativno mir(oljub)no, od znotraj in od spodaj, prav dejstvo, da niso bili totalitarni, pa je tisto, kar je šele omogočilo njihovo družbeno preobrazbo. Če etablirano zgodovinopisje že težko govori o totalitarni naravi satelitov vzhodnega bloka, pa je v teoretskem smislu še posebej nevzdržno celo v progresivnih krogih uveljavljeno prepričanje, da je bila totalitarna nekdanja Socialistična federativna republika Jugoslavija, katere sistem od druge polovice šestdesetih let dalje je po besedah njenih boljših poznavalcev, Sergeja Flereta in Rudija Klanjška, najustrezneje zajeti s terminom »avtoritarna konsociacija«, za katero je značilna prisotnost velike koalicije relevantnih družbenih segmentov, ki se odločajo relativno konsenzualno in avtonomno.

 

 

Totalitarizem danes

 

Totalitarizem je nedvomno izredno sporna kategorija. Najspornejši je gotovo propagandni tip, ki je v hladni vojni rabil za razoroževanje kritik zahodnega kapitalizma in odvračanje pogleda od njegovih neprijetnih realnosti – in prav tega danes oživlja in posodablja aktualna politika postsocialističnih držav. Čeprav je reanimacija hladnovojnega konceptualnega kadavra totalitarizma najočitnejša in najbolj priljubljena aktivnost na skrajni desnici, pa se s to politično nekromantiko ukvarjajo tudi bolj liberalni akterji centra, da pričarajo apologijo svobodnega trga in tako imenovanega »neoliberalnega kapitalizma«. Nič manj prokapitalistična desnica pa žanje tudi druge plodove ideološkega manipuliranja s konceptom totalitarizma, namreč relativizacijo in rehabilitacijo nacizma ter fašizma, po katerih se sama idejno zgleduje.

Traverso večkrat utemeljeno izpostavi problematičnost površnega in poenostavljenega enačenja nacizma in sovjetskega komunizma pod pojmom totalitarizma. Ključna razlika je ta, da režima izhajata iz bistveno različnih idejnih osnov. Medtem ko je stalinizem oziroma boljševizem »teologiziral razvetljenstvo« in ga je mogoče opisati kot »vojaško različico razsvetljenskega svetovnega nazora«, so fašizmi »postavili mit proti razumu, skupnost proti individuumu, nacijo proti svetovljanstvu«. Za nacizem je tisočletni rajh v prvi vrsti »družbeni in rasni biološki laboratorij, ki se je oblikoval med vojno s koncentracijskim in genocidnim sistemom (od operacije T4 do plinskih celic v Auschwitzu)«, medtem ko je po Marxu v komunistični družbi »svoboden razvoj posameznika pogoj za svoboden razvoj vseh«.

Razlika med »totalitarizmoma«, ki postane razvidna tudi v monografiji Traversa, pa se kaže ne le kot nadvse pomembna razlika med idejnostjo stalinizma in fašizma, temveč tudi v sami implementaciji idej. Stalinizem je želel spremeniti materialno bazo družbe, kar mu je do določene mere tudi uspelo, tako fašizem kot nacizem pa sta zrasla ob podpori liberalnega kapitalističnega reda in ohranjala kontinuiteto kapitalističnega načina produkcije. Povrhu je stalinizem obravnaval svoje nasprotnike pragmatično, kot skoraj zastonjsko delovno silo, ki se jo da izkoristiti, in kot nevarne politične sovražnike, ki jih je treba onemogočiti, tačas pa je nacizem imel svoje žrtve za Untermenschen, za podljudi, ki jih je nameraval z »dokončno rešitvijo« iztrebiti od prvega do zadnjega. To razlikovanje temeljno ponazarja primerjava med njunima tipoma taborišč, Auschwitzem in Kolimo: »Taborišče Auschwitz odseva tovarno in racionalno administracijo, fordistično organizacijo dela, prisilne dispozitive in zaprt zaporniški prostor 19. stoletja, rasno antropologijo in evgeniko socialno darvinističnega porekla«, dočim taborišče »Kolima prej spominja na staro obliko suženjskega despotizma in slovanskega brezvladja«. Primerjavo pa nazorno izpričuje tudi branje Kolimskih zgodb Varlama Tihonoviča Šalamova in Noči, ki jo je predal Elie Wiesel. Če je bilo v Kolimi najhujše zlo vsiljevanje volje s strani sovražnih tovarišev – drugih internirancev –, pa je bil Auschwitz tovarna smrti, kraj, kjer se je, kot je zapisal preživelec pekla in pričevalec, pesnik Lojze Krakar, »smrt utrudila do smrti«. 

V času, ko smo utrujeni od relativizacij nacizma in fašizma, ki potekajo tudi s pomočjo ideološkega orožja totalitarizma, je Traversovo delo Totalitarizem: zgodovina razprave najboljši lek za poživitev mišljenja in politične presoje.

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

 

O avtorju. Rok Plavčak se je rodil v znamenju obada in ne verjame v biografije. Po uspešno opravljenem praktičnem pouku na Aristipovi akademiji, se je vadil pri učencu njegovega sošolca Antistena, skrivoma pa obiskoval zloglasno Schule des Verdachts. Ker je strasten pristaš avtodidaktizma, ima mnogo učiteljev in učiteljic, zaradi naklonjenosti razumu in jeziku pa veruje v antropocentrični univerzum. Je tudi kritični … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Miti naši vsakdanji ali Zakaj brati zgodovinska dela

    Muanis Sinanović

    Globalno narašča ekonomska neenakost, ki jo učinki pandemije očitno še krepijo. Ponekod so cele generacije odrasle v vojni in drugod se krepi apartheid. Še vedno vztrajajo koncentracijska taborišča, mnoge države pa se nahajajo v permanentni politični krizi. Medtem pa se med najpremožnejšimi sloji sveta na družbenih omrežjih bijejo dobre stare kulturne vojne, ki naj enkrat za vselej odločijo o Dobrem in Pravičnem.

  • Stezniki in pomaranče 

    Pia Prezelj

    Človek brez parfuma ni človek brez prihodnosti, temveč brez (skupne) preteklosti.

  • Zdaj obstajamo

    Katja Zakrajšek

    Navsezadnje je literatura človeško dejanje, ne le regionalno ali nacionalno, pravi v Sloveniji živeči Saïd Khatibi, ki je med letošnjimi nominiranci za prestižno literarno nagrado IPAF, neuradno imenovano tudi »arabski booker«.

Izdelava: Pika vejica