Miti naši vsakdanji ali Zakaj brati zgodovinska dela

Muanis Sinanović

Globalno narašča ekonomska neenakost, ki jo učinki pandemije očitno še krepijo. Ponekod so cele generacije odrasle v vojni in drugod se krepi apartheid. Še vedno vztrajajo koncentracijska taborišča, mnoge države pa se nahajajo v permanentni politični krizi. Medtem pa se med najpremožnejšimi sloji sveta na družbenih omrežjih bijejo dobre stare kulturne vojne, ki naj enkrat za vselej odločijo o Dobrem in Pravičnem.

Te vojne so v veliki meri utemeljene na arbitrarnih zgodovinskih prelomnicah, na katerih se gradijo različni miti. V splošnem lahko rečemo, da se spopadata dva tabora, liberalni in konservativni. Z liberalnim ne mislimo privržencev liberalizma kot politične filozofije, ki so jo osnovali izjemni eruditi, kakršen je bil John Stuart Mill. Prej spontano ideologijo polizobraženih srednjih razredov. Hannah Arendt v Izvorih totalitarizma začrta konceptualno ločnico med drhaljo in množicami. Če drhali pripadajo brezpravne ali razlaščene skupine, so množice integrirane v pravni red ter glavni tok kulture in pripadajo srednjemu razredu. Izgubljene v atomiziranem množičnem življenju, iščejo pripadnost, da jih osvobodi samote, zato so dovzetne za fašistično propagando.

Današnje množice so, vsaj v nekaterih delih sveta, večinoma fakultetno izobražene. To je posledica ekonomskega razvoja, ki tako v industriji kot v storitvenih dejavnostih zahteva bolj usposobljeno delovno silo. Vendar je ta izobrazba usmerjena k usposabljanju, ne pa pridobivanju intelektualne širine. S tem dobimo poseben sloj polizobražencev, ki tudi bijejo kulturne vojne. Problem polizobražencev je, da zaradi dosežene izobrazbe menijo, da dejansko razumejo družbene in zgodovinske procese, da so resnično razgledani, in ne sprevidijo omejenosti ter specializiranosti svojega znanja. S tem dobimo preštevilne specialiste, ki se imajo za velike intelektualce.

Močno zdravilo za kulturne vojne je dejansko branje zgodovinskih del. Ta so v naših krajih precej dostopna. Vse, kar potrebujemo, je knjižnična izkaznica in nekaj prostega časa; zavedam pa se, da je tega vedno manj in da si ga nekateri ne morejo privoščiti. A tisti, ki dneve preživijo v prepiranju na družbenih omrežjih, si ga očitno lahko. Slovenska prevodna humanistika je na razmeroma zavidljivi ravni: prevedena so številna ključna dela sodobne zgodovine, politične teorije, zgodovinske antropologije in sorodnih ved.

Rad bi opisal samo nekaj mitov, ki sem se jih znebil ob nedavnem branju knjig. Omenjam takšne, ki so praktično za vsakogar, ki je v zadnjih desetletjih odrasel v naši deželi, povsem samoumevni, kot taki pa utemeljujejo celoto političnih diskurzov.

Trenutno s precejšnjim zanimanjem berem klasiko Ob zatonu dneva: Noč v minulih časih zgodovinarja A. Rogerja Ekircha. Knjiga se ukvarja z nočnimi navadami od zgodnje moderne dobe do nastopa industrijske. Del je posvečen seksualnemu obnašanju. Prepričan sem, da je večina ljudi mnenja, da so ljudje začeli seksati približno po letu 1968, predtem pa sta vladala vsesplošna seksualna represija in strogo ločevanje spolov. A branje omenjenega poglavja nas postavi v drugačno perspektivo: vidimo, da so ljudje tudi denimo v 17. stoletju »na veliko« prešuštvovali, bili promiskuitetni, občevali tudi na javnih mestih, na primer v pivnicah. Prepričani smo, da so se pari v Evropi spoznavali na drugačne načine kot danes. Vendar so starši fantom dovolili, da noč preživijo v dekletovi spalnici, v pogovoru in tudi v poljubljanju, otipavanju. Kar se pravzaprav ne razlikuje posebej od današnjih praks v teh prostorih. Dogajanja leta 1968 so bila odziv na novi konservativizem petdesetih let, ne pa na nekakšno transzgodovinsko pojavnost. Takoj ko se znebimo tega mita, vidimo, da obe strani izgubita tla pod nogami. Liberalci prepričanje, da stojijo na unikatni strani zgodovine v poteku linearnega napredka, konservativci pa, da obstaja nekakšna čista, neoporečna preteklost, ki jo je mogoče ubraniti.

Podobno je s homoseksualnostjo. Prelomno delo Kultura dvoumnosti: drugačna zgodovina islama nemškega zgodovinskega antropologa Thomasa Bauerja izpričuje, da so bili homoseksualni odnosi v deželah tako imenovanega islamskega sveta – tj. arabskega in otomanskega – vsesplošno razširjeni in tolerirani. Privlačnost med moškimi je bila razumljena kot »naravno« stanje in opevale so jo tudi verske avtoritete. Avtor to naveže na evropsko zgodovino. Kadar danes ob branju pisem, ki so si jih izmenjali slavni ljudje preteklih dob, razmišljamo o tem, ali so bili v homoseksualnem razmerju, delamo napako. Takšno vprašanje zanje ne bi bilo smiselno, saj kategorija homoseksualcev v teh časih sploh ni obstajala. Obstoj privlačnosti med ljudmi istega spola je bil razumljen kot nekaj povsem običajnega, ne pa kot poseben tip človeške seksualnosti. To gre v prid ugotovitvam Michela Foucaulta v Zgodovini seksualnosti, po katerih kategorija homoseksualca nastane v 19. stoletju, ki postane obsedeno z znanstvenim preučevanjem in reguliranjem seksualnosti. V nasprotju z liberalnim mitom ni tradicija tista, ki bi izrazito stigmatizirala homoseksualnost, temveč prav scientistična modernost. Seveda ne moremo govoriti, da je predmoderna uradno odobravala akt sodomije – vendar skupaj s homoseksualnostjo kot takšno postane osrednji moralni problem šele pozneje.

Delo Breme črnega človeka Basila Davidsona razblinja mite o Afriki. Na desni se pogosto pojavlja prepričanje, da gre za kontinent, kjer živijo ljudje, nezmožni suverenega upravljanja z lastnim življenjem. Na nasprotni strani pa, da je njihov problem premalo zahodnih receptov, premalo razvita nacionalna država. V nasprotju s tem avtor prikaže drugačno podobo: v obdobju pred kolonizacijo so različna območja v Afriki poznala razvite oblike družbene organizacije, ki so ustrezale njihovim potrebam. Seveda ni šlo za idealne družbe, takšne nikjer ne obstajajo niti danes. To spodbija desne mite o nezgodovinskosti Afrike, ki so tudi temelj klišejev o kolonizaciji kot prinašalki napredka. Vpeljava nacionalne države v postkolonialnem obdobju tradicionalne oblike družbenega življenja razbije, arbitrarno zarisane državne meje pa prekinejo uveljavljene trgovske poti ali pa jih ljudje preprosto ignorirajo, kar pomeni, da davkarije in administracije ne morejo ustrezno delovati. V nastalem kaosu pride do tekme vseh proti vsem in nepotističnega tribalizma, ki ni stvar lokalnih tradicij, temveč je nov pojav. Delitev na plemena so si pravzaprav večinoma izmislili kolonizatorji. Tako, v nasprotju z mnenjem liberalnega Zahoda, rešitev ni v povečevanju državne administracije in množenju institucij nacionalne države, temveč prej v ponovnem odkritju in oživitvi starih družbenih modelov.

Kadar se srečamo z oblastjo ali idejami, ki nam niso všeč, pogosto rečemo, da so nazadnjaške in da nas tisti, ki jih zagovarjajo, želijo »vrniti v srednji vek«. Temu površno opredeljenemu zgodovinskemu obdobju dodajamo pridevnik »mračni«. Tako mora biti, če želimo utemeljiti idejo linearnega napredka zgodovine, ki seveda ni edina možna. Če naj živimo v razsvetljeni dobi, mora biti staro obdobje mračno. Eden glavnih kriterijev, zaradi katerih srednji vek določamo kot mračen, je sežiganje čarovnic. Vendar v Zatonu dneva beremo, da je bilo preganjanja čarovnic v srednjem veku zanemarljivo malo. Pripisana so jim bila manjša zlobna dela, kot je zlom noge ali povzročitev impotence. Množično, zlovešče preganjanje zaradi pripisanih težkih zločinov se je začelo v 17. stoletju, v času razpadanja starih idej, ko so ljudje iskali dežurnega krivca. Družbeni kaos pa ni posledica ujetosti v magične ideje o svetu, temveč med drugim ravno njihove izgube. In odpravljanja magičnega mišljenja se, če sledimo filozofu Charlesu Taylorju, ni lotila znanost, temveč prav Cerkev, ki je skozi srednji vek tolerirala sobivanje krščanskega nauka z ljudskimi magičnimi idejami, dokler se na pragu modernosti ni lotila prečiščevanja.

Ni naključje, da začetek novega veka postavljamo v leto 1492 in ga povezujemo s tako imenovanim odkritjem Amerike (kot bi Amerika ne bila odkrita že prej, začenši s staroselci, ki so jo poseljevali). Želja, da bi obdobje srednjega veka prikazali kot mračno, je povezana z željo, da bi brutalni kolonialni projekt pokazali kot razsvetljen. Zasužnjevanje in pobijanje ljudstev po vsem svetu je tako razumljeno kot razsvetljevanje. Mislim, da ni daleč dan, ko bo ta delitev in njena umestitev v šolske učbenike prevprašana.

Zgodovina ne ustreza našim ljudskim predstavam o njej. In tudi tisti, ki jih imamo za intelektualce, delijo dotične ljudske predstave. Pretekli čas je posebej dojemljiv za prisvajanje in mitologizacijo, saj je v človekovi naravi želja, da bi svoje ideje upravičeval z jasno in čisto verigo preteklih. Če liberalci menijo, da ima zgodovina poseben cilj, jim lahko rečemo, da se mu gotovo ne približujemo po liniji, ki vodi k vedno večjemu napredku. In če konservativci delovanje zgodovine povezujejo s Previdnostjo, potem jih lahko opozorimo na njihov napuh; neskončno inteligentna Previdnost se najbrž ne bi prikazala na takšen način, da bi jo lahko razbral in razumel smrtnik ter jo stlačil v enostavne sheme.

Ali to pomeni, da se moramo odpovedati univerzalnim zgodovinam, ki želijo odkriti zakone, po katerih nastajajo in propadajo civilizacije skozi stoletja? Menim, da ne. Če za primer vzamemo dva klasična filozofa, ki postavljata model univerzalne zgodovine, Oswalda Spenglerja in Ibn Halduna, opazimo, da njun ciklični potek opredeljuje majhno število dejavnikov: razmerje med urbanim in ruralnim, tip ekonomije in moč notranjih prepričanj ljudstev. Pri teoretikih svetovnih sistemov, ki izhajajo iz marksizma, je teh dejavnikov še manj, pravzaprav stavijo predvsem na ekonomijo. Tovrsten pogled z velike oddaljenosti in proučevanje dob na podlagi maloštevilnih dejavnikov pa nam ne povesta dosti o tem, kaj se dogaja na vsakdanji ravni, kakšni diskurzi vladajo v posameznem obdobju na posamezni lokaciji v okvirih posameznega področja življenja, kakšne besedne igre usmerjajo pravne ureditve in ideologije. Pri Spenglerju in Haldunu gre za prototeoretske, precej poetične posplošitve, ki jih kot take tudi jemljemo, pri teoretikih svetovnih sistemov pa za znanstveno obdelavo številnih podatkov, iz katerih lahko abstrahiramo nekatere geopolitične zakonitosti na osnovi ekonomskih tokov. Nobene od teh filozofij oziroma teorij ne jemljemo kot podlago za zgodovinske mite, ki naj vodijo naše dnevnopolitične intrige in kulturne boje na družbenih omrežjih.

 

O avtorju. Muanis Sinanović je rojen leta 1989 v Novem mestu. Izdal je 3 pesniške zbirke, nedavno pa še balkanofuturistični roman Anastrofa, izšel je tudi dvojezični izbor avtorjeve poezije. Objavlja v bolj izpostavljenih domačih in regionalnih časopisih, njegova poezija je bila uvrščena v nekaj antologij. Dela v redakciji za kulturo in humanistiko in … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Hoditi in pisati

    Muanis Sinanović

    Obstajajo tri osnovne rekreativne dejavnosti, takšne, ki so v največji meri dostopne večini posameznikov, ki so kar najbolj vpete v vsakdanje življenje, ne prinašajo socialnih obveznosti in se jih je mogoče lotiti kadarkoli. To so tek, hoja in vadba z uporom, se pravi trening moči.

  • Umetniška država

    Janez Strehovec

    Na Slovenskem smo v zadnjem letu sodobniki opazne aktivnosti civilne družbe, ki postaja pomemben politični dejavnik, za ustanove družbene moči celo bolj nadležen in oster od strankarske opozicije, kar so pokazali dogodki ob izpraznitvi in rušenju skvoterskega Roga 19. januarja 2021.

  • Valuta ljubezni

    Lucina Kathmann

    Kot številne pisateljice sem tudi jaz mama hčeram. Ampak moj primer je drugačen od primerov večine mater, saj sem vse hčere dobila naenkrat. Neke grozne noči pred 22 leti je moja najboljša prijateljica, ki je bila že vdova, umrla pri porodu, popolnoma nepričakovano, in podedovala sem njenih pet hčera in sina, tudi hčerko, pri porodu katere je umrla.

Izdelava: Pika vejica