Seks, potovanja, prasci in neuresničene želje
Kliči me po imenu. Izbor iz krajše proze slovenskih avtoric. Ur. Silvija Borovnik. Ljubljana: Študentska založba, 2013.
Tim Uršič
Izbor iz krajše proze slovenskih avtoric je naslov pridobil iz zgodbe Tako si moj Erice Johnson Debeljak. Nemogoče se je ne strinjati s sporočilom, povzetim v spremni študiji, da je človekovo ime izraz njegove identitete; 10 strani dolga »črtica« (morda bi bilo v prihodnje za spremno študijo potrebno bolje naštudirati ustaljeno klasifikacijo kratke proze) to misel posredno opredeli mnogo natančneje kot analiza Silvije Borovnik. Zavijemo pa z očmi, ko preberemo, da Erica Johnson Debeljak z besedami protagonistke Beatrice: »Danes sem mesarja prosila […] ›Bi me lahko, prosim, klicali po imenu?‹« izraža svoj upor in odločno zahteva: Kliči me po imenu. Opustimo paradoksalno misel, da je ravno priimek, ki ga ženska prevzame po soprogu, edini, čeprav minimalni izraz svobode v imenu katerega koli človeka. Vseeno moramo začutiti, da disonanca med prošnjo in zahtevo, ki jo je zaznala Silvija Borovnik, sporoča vse drugo kot površno branje. Celo moški, verjeli ali ne, nismo imuni na vprašanje: »Čigavi pa ste?« Upal bi si trditi, da Beatrice, ko mimoidočemu starcu zaupa svoje ime, kot ga izgovarja njen mož, Be-a-tri-če, s tem jasno ponazori, kako je za občutek pripadnosti na tujem ozemlju nujno žrtvovati del svoje predhodne identitete. Zgodbo berem bolj kot izpoved tujca, ne sufražetke.
Izbiri naslova pričujoče zbirke pa vseeno ne smemo oporekati. Kot omenjeno, ga lahko razumemo kot izraz programa knjige. Kot sugerira podnaslov, ne gre za antologijo, temveč za izbor. Če želi vsebina izenačiti izrazno moč leposlovja obeh spolov, kar ji s posamičnimi zgodbami tudi dejansko uspe, pa je ustvarjanje hierarhije v lastni bazi nespretna poteza. Pa ne ker bi bila hierarhija nesmiselna oz. nemogoča sama po sebi, temveč ker moramo dolgoročno zreti proti spoju naborov avtoric in avtorjev. Tak cilj je izven dosega ene same knjige, zato se zdi načeloma prav, da se pri založbi niso odločili za cvetnik, ki odloča o najboljših in bi bil prej korak nazaj, ampak za izbornik, ki zaokrožuje konkretne misli in ideje. Avtorice, ki za to knjigo niso bile izbrane, se ne bi smele obremenjevati z mislimi, da so prešibke v pisnem izražanju, temveč bi morale razumeti, da gre pri takšnih izborih za neko »našo stvar«.
V Kliči me po imenu ni pravljic, ni humoresk, ni satir, ni blazno resnih zapisov, ni znanstvene fantastike, ni neznanstvene fantastike, ni trde pornografije … pa vse našteto obstaja tudi v kratkoprozni obliki. Trditev z začetka spremne besede, da gre za nabor zgodb, »ki so v razvoj slovenske kratke proze prispevale tematske, motivne in jezikovno-slogovne novosti, obenem pa […] kako odsevajo čas oziroma zgodovinsko obdobje, v katerem so nastala«, tako beremo kot slabo šalo. Ker nam je zavoljo dostojanstva jasno, da zbirka nima namena ločevati med visoko in nizko literaturo, saj bi bilo to le korak stran od v spremni študiji omenjene Pregljeve izjave, parafrazirane: »Nisem prijatelj žensk, ki pišejo neresno literaturo. Celo tistih ne, ki jo pišejo resno,« moramo princip izbiranja Silvije Borovnik razumeti kot slabo krinko programa knjige, ki stigmatizirano nizko pisarijo imanentno izpušča. Od kod vsa ta protislovja?
Zakaj le realizem in postmodernizem in zgolj prefinjena oblika detektivke in potopis in nobenih sposobnih moških likov? Zakaj v 11 od 38 zgodb ženski lik (običajno sam) potuje v tujino, v drugo življenje oz. je tam že nastanjen (Južno morje, Bosna, Srbija, Trst, iz mesta na kmete, Krakov, Praga, Ouagadougou, Firence, iz Beograda z vlakom in iz Berlina v Ljubljano)? Zakaj le, če ne kot izraz svetovljanstva ženskega spola, ki ga ne more izraziti nobena pravljica? Preštejemo lahko vsaj 12 soprogov oz. moških, ki izkoriščajo svojo avtoriteto in zmožnost nadzora nad ženskami (vsaj 12 po maksimalni strpnosti do oznake kreten), vsaj 25 mučenic z neuresničenimi željami oz. občutkom represije (vsaj za 25 žensk bo bralec rekel, da so uboge), ki ga humoreska sploh ne pozna in vsaj 8 ljubimcev oz. občutij poželenja (odvisno, kaj štejemo za prepovedan sadež), kar je znak, da so ženske sposobne same izbrati primerno ljubezensko razmerje. Erotični naboj, duh eksotike in nadrejeni prasci so tako izraziti in pogosti pojavi, da bi predrznež namignil, kako je le dovršeno obvladovanje jezika edina razlika med naborom zgodb v zbirki in v spremni študiji tako kritizirano »žensko literaturo«.
Protislovja so plod konceptualne zagate pričujoče zbirke kratke proze. Zgodbe so same po sebi kvalitetna dela, nekatera s pridihom genialnosti, z unikatno pisavo in s snovjo, ki slovensko literaturo povzdigne na nivo svetovne. Če je kdaj kdo podvomil, kateri spol je zares močnejši, bo ob branju te knjige razbil vse predsodke in prikimal z našobljenimi ustnicami v znak občudovanja. Nekatere zgodbe štrlijo iz nabora, ker so ali resnično bizarne, resnično kratke (povprečna dolžina zgodb je med 10 in 15 strani, najbolj pa izstopa uredničin Lisjak, ki obsega slabih 10 % knjige) ali pa se ne ukvarjajo s tremi izmed tipičnih slovenskih tem: življenjem na kmetih, 2. svetovna vojna oz. buržoazna melanholijo; kar naredi knjigo v razgibano pokrajino, ki ponuja drugačen pogled na življenje, kot smo ga vajeni iz že izdelanega kanona Bralne značke.
Prav zares ni nobenega razloga, da poskuša zakriti svoje uporniško bistvo. Izbor iz emancipirane krajše proze slovenskih avtoric. Kaj je narobe s tem? Ni ravno uredničina odločitev za avtorice (ki dosegajo nivo visoke literature po merilih, ki jo je začrtala »moška kratka proza«) hkrati tudi ločitev od avtoric, ki bi lahko razširile spekter žanrov, stilov, poetik in snovi znotraj kratke proze slovenskih pisateljic? Če bi nekdo, ki slovenske literature ne pozna, vzel v roke Kliči me po imenu in bi ga naravni občutek za pretiravanje zapustil, bi si mislil, da v Sloveniji še danes kurimo in tunkamo Švarckoblerice: »Gotovo so avtorice v slovenščini napisale še kaj drugega?« So, a to s tem izborom nima nič. So na založbi sploh pomislili na vse avtorice, ki so zaradi neupoštevanja v tem izboru postale izbrisane? Morda. Je mogoče, da je urednica želela v kupu sicer dobro poznanih in nagrajenih literarnih imen enega skriti in ga postaviti na isti uveljavljeni nivo? Morda. Z vidika koncepta ponuja ta izbor nemalo vprašanj.
Izvor vseh dihotomij te zbirke ostaja v njenem lastnem konceptu. Kratka proza v tej knjigi ima grozno pomanjkljivost, ki je opazna šele, ko je imamo dovolj na kupu. Skeptiki so se ob oznanilu Kliči me po imenu spraševali, koliko je izbor ženske kratke proze sploh smiseln, češ, je res skupni spol dovolj za homogeno vsebino? Knjiga jim odgovarja posredno. Seveda ne. Svojo vsebino je morala izbrati iz ožjega nabora. Iz tako ozkega namreč, da ne moremo prezreti dejstva, kako zelo je upor teh zgodb prav toliko determiniran s spolno dominiranostjo, inferiornostjo in zatiranjem, kolikor so to tudi predsodki, proti katerim se upira. Morda bi prav vključitev tistih izpuščenih žanrov, idej in nizkih nivojev pisanja prekinila patetiko ponavljajočega seksa, potovanj, prascev in neuresničenih želja, ki na trenutke iz nas izvabi naveličan vzdih.
Tekst je nastal na Literaturini kritiški delavnici.
Pogovor o tekstu
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.
Hm, ti teksti z delavnic so pa dokaj predvidljivi: očitno so tam z združenimi močmi ugotovili oz. se naučili, da je “Ne kliči me po imenu” slaba antologija, “Na pol” pa genialen roman. In potem je pač vsak udeleženec poiskal primerne argumente in to ubesedil na svoj način … Težko si je sicer predstavljati, da bi tako podobne generalne ocene knjig nastajale same od sebe – še člani raznih komisij za podeljevanje nagrad imajo navadno bolj raznolika mnenja.