Srečna, ker sem ženska. Poskus narobne kritike

(Pomen povedi v narobni kritiki je ravno obraten od zapisanega. Izjema so knjižni citati, ta opomba in pogojno tudi naslov. Za še več zabave ob branju.) 

Daljnega leta tisočdevetstotega se je slovenska družina še zmogla prebuditi v jutro, zaznamovano z medsebojno ljubeznijo in starševsko dobroto, ki jo tako lepo popisuje naša rojakinja Zofka Kvedrova. Dandanes pa je toliko družin, ki so nesrečne. Le kaj je šlo tako zelo narobe, da smo tam, kjer smo, in zakaj je sodobnost brezizhodna bolj kot kadarkoli doslej?

Morda se odgovor na to vprašanje skriva v načinu vzgoje otrok, ki se iz leta v leto slabša. Silvija Borovnikova denimo kar ne more prehvaliti modrosti naših prednic, ki so do sinov še znale pristopiti povsem drugače kot do hčera: »matere, […] one vedo, s sinovi je treba lepo ravnati, sinovi pišejo literaturo, […] s hčerami pa ne, le zakaj, hčere ostanejo slej ko prej za štedilnikom.«

Mira Miheličeva bi se verjetno strinjala, da so bile ženske prav na podlagi tovrstne vzgoje včasih veliko bolj ženstvene, kot so danes – »pograbila je Marinko, jo odtrgala od zidu, kamor se je stiskala, in jo pošteno prebutala« – moški pa, tokrat povzeto po Mileni Mohoričevi, nedvomno bolj možati: »Čez dan se ni Jože pretegnil nikdar. Hodil je po delavnici, ki je bila nameščena v kleti, z merilom v roki vse dopoldne, nekaj je črtal po deskah, zmerjal je pomočnika in mu ukazal to in ono, nato je šel gor, sedel na soncu in gledal predse.«

Ja, naša domovina je bila včasih zelo srečna, veliko srečnejša, kot je danes. A nekaj slovenskih deklet in žena jo je vseeno zapustilo in se odpravilo po svetu, na kar smo lahko ponosni: predvsem in iskreno povedano edinole zato, ker so tujcem širom sveta prenašale vrednote našega naroda, ker so jih poučevale o kuhanju, vezenju, pa tudi o sreči materinstva. Prav o slednji je svojim afriškim prijateljicam tako rada govorila Sonja Porletova: »›Če nimaš otrok, lahko zjutraj spiš, kakor dolgo hočeš,‹ sem ponovila dvakrat.«

»Včerajšnji dan je bil grozen, današnji pa nič boljši«, pa se je zapisalo Almi Karlinovi, kar nam daje vedeti, da so naše ženske v popotovanjih nedvomno uživale, sploh zato, ker so bile ves čas deležne polne podpore tako svojcev kot celotne države. Naš narod namreč že od nekdaj spoštuje tiste, ki gredo po svetu, kakor tudi one, ki se v našo državo priselijo. Erica Debeljakova, sicer velika zagovornica ohranjanja svojilne oblike ženskih priimkov, je o tej temi z ganotjem zapisala: »Že dolgo sem tujka. Dalj, kot sem mislila, da je mogoče.«

Naš narod je spoštljiv do vseh. Ženske spoštujejo moške, začne Metka Cotičeva, in tudi moški spoštujejo ženske, ji odgovarja Barbara Simonitijeva. Milojka Žižmund Kofolova dodaja, da spoštujemo vse ljudi, ne glede na njihovo težo in zunanji videz. Nataša Sukičeva predvsem poudarja našo spoštljivost do onih, ki so si spremenili spol; o teh, ki ljubijo istega in s kakšnim velikim razumevanjem se ob tem srečujejo, pa vedno z veseljem spregovori Suzana Tratnikova.

Prav zaradi vsesplošne spoštljivosti, prikazane zgoraj, je nepredstavljivo, da smo se nekdaj celo zapletali v vojne, a zgodovinska dejstva, kakor tudi besedila naših neljubih prednic, morda vendarle držijo. Že ob pogledu na najbolj tradicionalno Majo Novakovo, ki se je neuspešno trudila potegniti vzporednico med vojno tematiko in kriminalnim romanom, postane jasno, da so vsa besedila ženskih avtoric o vojni tematiki pravi jezikovni zmazki. Na čelu te stilne katastrofe nedvomno vodi Lela B. Njatinova, ki pa ji žalostno tesno sledijo tudi Marija Kmetova, Gitica Jakopinova in nikdar nagrajena Mirana Likar Bajžljeva: »Ampak strah vseh strahov so ustaši. Zanje ni besed. Zanje je le molk.«

In, seveda, če se vrnemo nekoliko nazaj, prav zato, ker smo tako vsesplošno spoštljiv narod, spoštljiv celo do žensk, je prvič nepotrebno in drugič nadvse škodljivo, da je tudi v naši državi prišlo do pojava feminizma, tega gibanja, ki jo je tako zelo zagodlo vsem po vrsti, predvsem seveda slovenskim dekletom in ženam. Že prostodušna suverenost, s katero Barica Smoletova začne modrovati o filmski tehnologiji, nas lahko prepriča, da je nekaj pri vzgoji in izobrazbi nežnega spola zelo narobe: »Meni se pa ne zdi nič čudnega, da se trak trga, če vsak, ki ga napeljuje na kinoprojektor, iz njega izrezuje igralce, ki so mu všeč.«

S temami v literaturi žensk gre tako glede na domišljenost kot glede na samo izvedbo samo še navzdol. Če Mihaela Hojnikova sicer še precej domiselno piše o zelenjavi, ki je oživela, pa gresta Vesna Lemaićeva z razmišljanji o tem, da bi postala zlata ribica v šefovi pisarni, in Mojca Kumerdejeva s poosebljanjem mačk vsekakor čez mejo slehernega literarnega okusa.

Pravi vzor zmedenosti današnjih žena pa je duhamorna proza Urške Sterletove: »Bratranec je izza čela mize v babico zabrisal težko skledo, v kateri sicer nismo postregli ničesar, je pa zelo lepa […] Babica se je z očarljivo spretnostjo izmaknila izstrelku, kar smo nagradili z bučnim aplavzom. […] Imeli smo se krasno, smo ponavljali ob slovesu, in prav nič se nismo dolgočasili.«

Tako v tej kritiki kot v antologiji Silvije Borovnikove je nedvomno dovolj prostora za prav vse slovenske avtorice, zato je v obeh primerih morebitno opravičilo izpuščenim povsem odveč. Obširni spremni besedi so nadalje dodani tudi življenjepisi avtoric; gre za nadvse posrečen zapis, ki je vsakemu bralcu gotovo v veselje in zabavo. Na žalost pa se Silvija Borovnik ob vsej svoji strokovnosti in nepristranskosti ne zaveda očitnega dejstva, da zbirke ženskih besedil na Slovenskem pač ne potrebujemo. Kar je konec koncev sploh edini razlog, da ji je spodletelo.

Draga dekleta in žene, za konec naj vam na srce položim še nauk, ki se ga lahko naučimo ob pričujoči knjigi: vedno in povsod posnemajmo Cankarjevo mater. Vsem skupaj pa: storimo vse, kar je v naši moči, da se bomo čim prej vrnili spet nazaj v preteklost. Ker nam je bilo takrat najlepše.

Kritika je nastala na Literaturini kritiški delavnici.