Odprt za smrt
Bojan Sedmak, Tisto. Maribor: Litera, 2012.
Tim Uršič
Ker gre pri tej pesniški zbirki ne le za izbor, temveč vsaj toliko tudi za zbir, z avtorjem prehodimo več različnih pesniških jezikov, stilov in faz, med katerimi ni vedno najbolj razločnih povezav. So seveda številni elementi, ki se ponavljajo skozi večdekadno ustvarjanje, a pri tako širokem naboru pesmi (69) in kakopak verzov (da, štel sem in odnehal pri 1820) niti ni nujno, da jih bomo zaznali. Na momente je celo boljše, če jih ne.
Brez dvoma je največja odlika celotnega izbranega opusa njegova melodičnost. Opomba Petre Vidali v spremni besedi, da zbirki morda manjka zgoščenka z zvočnimi posnetki interpretacij pesmi (od kantavtorskih do tistih, ki so jih ustvarili Lauženki, Lačni Franz, Jani Kovačič, Be radio, Peter Andrej, Marko Grobler in tri pikice), ni odveč, melodija je večkrat tako izrazita, da moti sporočilnost pesmi in njihovo delovanje zreducira na zven. Brez instrumentalne spremljave, ki bi to poezijo spremenila v komade, delujejo številni ritmični postopki popolnoma potujitveno. Rime so sila preproste, večinoma nepotrebne, saj ne povezujejo pomenov, in tako pogoste, da postane harmonija že mučno stanje. Število besed s končnicami -ija, -ina, -ima ali -ica nam vsiljuje tisto prešernovsko potrebo po ženskih jambskih enajstercih, za katere so sonetisti zadnjih obdobij neprekinjeno iskali alternative. Ni si težko predstavljati, da bi glasbila z variacijami riffov popestrila monotonost jezika (prosto po Freudu, včasih je rima pač zgolj rima).
Sicer se pesmi zbirke med seboj precej razlikujejo. Razvrščene so v tri sklope, med katerimi je najuspešnejši srednji (del srednjega dela). Tisti, ki se vsebinsko opira na družino (dedka in babico, mater, očeta, brata). Nasploh je v zbirki čutiti blago napetost med dvema umetniškima pristopoma – enim, ki zagovarja eksperiment in svobodno ukrivljanje pravil igre, in drugim, ki se uklanja konvencijam, s čimer tudi toliko bolj bode v oči, saj tega pri sodobni poeziji niti ne pričakujemo več. Predlagal bi, da se v pesmi Meje zadnji verz spremeni iz »čez meje svoboda se smeje« v »skozi meje svoboda se smeje«. Mislim, da tako pesem zadene bistvo Sedmakove poetike, saj ta deluje najsvobodnejša takrat, ko se suče v določenih okvirih (ritma). Prav zato so njegove pesmi o družini toliko prepričljivejše od ljubezenskih. Družina je okvir, nuja, so pravila in so pričakovanja; ljubezen je svoboda. Čeprav je pesnikova izbira besed (neizbežno) unikatna, se vendarle izkaže, da je ljubezen v pesmih (prvega dela zbirke) prikazana bolj plitko. Bodisi zaradi norčavih rodilniških metafor bodisi zato, ker nas vodijo do prežvečenih klišejev (iz pesmi Grozd ali dva: »Grizljal sem grozdje izpod Piramide / in preletaval, zobal lastno mesto, / nikakor ne da bi bezljal v privide / in minule zgubljene iluzije, / le da bi poslal skozi žaluzije / žarke, en lep pozdrav do svoje ljube« – brez skrbi, uganili ste, sledi rima: poljube). In ne, (pol)žmohtno opisovanje seksa ni hardcore. Moram priznati, da sem ob prvem branju pesmi Ulične mačke pričakoval govora o nekih drugih mucah.
Zadnji del se začne z nekaj pesmimi, ki bi lahko zažgale med množico na ulicah (vzkliki o vstajah in lopovih). Za intermezzo se pojavi kratek svež obrat k skoraj esejističnemu tempu pripovedovanja (ob nekoliko daljših pesmih dobiš vtis, da gre skoraj za prozo), nato pa se poetika ponovno navzame poant pesmi Tnala pesmi iz drugega dela, Sedmakove art poétique, nekakšnega poklona Verlainovi melodiji, Baudelairovi kombinatoriki (predvsem pojavov iz narave; motivi v celotni zbirki so večinoma elementarni, abstraktni, arhaični) in Mallarméjevi obsesiji z Ničem. Uspela je celo notranja rima feniks – oniks. Ta poetika v slovenščini res ni pogosta, kar pa seveda še ne pomeni pa, da je nova.
»Vstajam v rano uro, zlato / rano, s polno malho / samostalnikov kot gospodar, / odprt za smrt brez strahu …« (Odpri sezam). Kadar koli slišim “odprt za smrt”, se spomnim na Verlainovega Pierrota, tistega, ki ni “več mesečni sanjač kot stare čase”, usta pa ima kot za smrt odprta (prevedel Boris A. Novak; površinsko sicer Sedmaka lahko primerjamo z Novakom ali Jesihom, ritem mu res teče, zatakne pa se pri občutku, kako poezija deluje kot celota). Ne more biti naključje, da je ta verz prišel v Tisto. Tako kot Pierrot je tudi ta poetika izgubila svojo prejšnjo vlogo v svetu. Se pa ta “večno znova” vrača po krogu, tako pa je menda že prav, da nas nekdo opominja, da “pozabljamo, da pozabljamo”.
Pogovor o tekstu
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.
trt mrt život ili smrt