Preozkost prehoda

André Gide, Ozka vrata. Prev. Božo Vodušek. Ljubljana: Beletrina, 2020 (Klasična Beletrina)

Jasna Lasja

Ena ključnih dilem velikopoteznega projekta založbe Beletrina z izdanim prvim letnikom zbirke Klasična Beletrina je po besedah krovnega urednika, akademika dr. Janka Kosa, kako po nekdanji, kultni zbirki Sto romanov s širokim naborom prevodov svetovne klasične literature danes vzpostaviti nekaj podobnega. Ali zbirko celo preseči, zapolniti morebitne vrzeli takratnega izbora.

Kot pove že ime tokratne zbirke, gre za izdaje klasičnih del svetovne literature – bodisi v ponatisu bodisi v novih prevodih –, ki problematizirajo večne, nadčasovne teme, h katerim se bralci med premišljevanjem o lastni eksistenci in svetu, v katerem živimo, vedno znova vračamo. In gre za zgodbe, ki nosijo temeljna bivanjska sporočila, ki bi nas v teh nezavidljivih časih spomnile na Resnico. Tisto, ki je več ni in po kateri svet zahrepeni vselej, ko se znajde na razpotju.

Prvi pregled petih izbranih in z oblikovnega vidika estetsko dovršenih romanov pokaže na spoznanje, ki že nekaj desetletij odraža sodobni pristop k izdaji knjig, tudi ključnih del svetovnega literarnega Parnasa. Omenjena zbirka Sto romanov, po kateri se Beletrinini Klasiki zgledujejo in se pri tem spogledujejo s presežkom, je ob bogatem izboru naslovov slovela tudi po prav tako bogatih spremnih besedilih k posameznim romanom, med katerimi so še posebej izstopala duhovnozgodovinska popotovanja dr. Janka Kosa. Z literarnovedno širino, estetsko dovršenostjo in jezikovno virtuoznostjo so bogatila literarno omiko širšemu krogu zainteresiranih bralcev.

Zbirka Klasična Beletrina sledi sodobnemu trendu kratkih, jasno strukturiranih in informativnih spremnih besedil. Odmerjena na nekaj strani, z izjemo eseja Mladena Dolarja k Swiftovim Gulliverjevim potovanjem, so takšna, ker obstaja miselnost, da je v želji po nagovoru čim širšega kroga bralcev danes mesto za poglobljene analize drugje.

Med omenjene ponatise zbirke sodi vrhunsko delo Ozka vrata francoskega nobelovca Andréja Gida (1869–1951). Prevod Boža Voduška iz leta 1931, ko je roman pri Jugoslovanski knjigarni prvič izšel v slovenskem jeziku, je bil, kot piše na uvodni strani, v skladu s sodobnimi pravopisnimi normami deležen nekaterih skladenjskih in slogovnih korekcij. Roman, v izvirniku je izšel leta 1909, pa ne le po jezikovni, temveč predvsem po idejno-tematski plati tudi dobro stoletje kasneje deluje sveže, skorajda prevratno, zagotovo pa zarezujoče.

Močna ljubezen med rosno mladima Jerômom Palissierom in njegovo dve leti starejšo sestrično Alisso, ki preživljata počitniške dni na podeželju v Normandiji, ima avtobiografske nastavke ne le v Gidovi poroki s prav tako dve leti starejšo sestrično štirinajst let pred izidom Ozkih vrat, temveč predvsem v odločilnem vplivu sorodnice na njegovo religiozno občutljivost. Prav slednje ima v romanu, ki si naslovno besedno zvezo izposoja iz Lukovega in Matejevega evangelija, usodni vpliv na obojestransko ljubezensko čustvo, katerega realizacija se ob rastoči intenziteti in nejasni želji po ljubezenski dovršenosti bolj in bolj odmika (»Takoj, ko najina ljubezen ne bi bila več popolna, je ne bi mogla več prenesti«). In ki, kot razkrivajo zadnje besede Jerôma sestrični Julietti, živi tudi po tem, ko v odmaknjenem pariškem sanatoriju usahne uvelo Alissino življenje.

Močna in vseobsegajoča čustvena izpoved je skozi do skrajnosti prignan esteticizem sprva izpisovana skozi Jerômov glas, ki se mu kmalu pridruži Alissin, da se glasova v skupnem hrepenenju po ljubezni spajata v odo nedosegljivi sreči, dokler se Alissin spev, notranje izsušen in razlomljen, ne izteče v njena s slutnjo smrti prežeta pisma. V njih po izčrpavajočem dualizmu krščanskega idealizma in vitalističnega ljubezenskega zanosa na smrt bolna zaman kliče k božji sreči, ki naj bi napolnila njeno dušo in na ta način osmislila zemeljsko odrekanje. »Kako srečna mora biti duša, ki ji krepost in ljubezen pomenita isto! Včasih podvomim, ali je sploh še kaka druga krepost kakor ljubiti, ljubiti kar najbolj mogoče in čedalje bolj … kak drug dan pa se mi žal zdi, kot da bi bila krepost edinole v upiranju ljubezni. Kako le! Ali naj si upam imenovati krepost najnaravnejše nagnjenje svojega srca? O, vabljivi sofizem! Čudovita premama! Zlobno zrcaljenje sreče!«

Roman, ki po intenziteti ljubezenskega čustva in njegovi pogubni nerealizaciji evocira sto petintrideset let poprej izpisani Wertherjev nesrečni ljubezenski klic, s to razliko, da v francoski izkušnji k zemeljski sreči kličeta oba protagonista in je duhovna podlaga njene nedosegljivosti pri obeh pretresljivo izpisanih delih različna, po Gidovih besedah, izrečenih proti koncu življenja, ponuja odgovor na vprašanje, ali je končni cilj človeka Bog ali človek. Slednje tudi sugerira, da božja neodzivnost ob predsmrtnem klicu junakinje, (ne)slišanem na začetku 20. stoletja, v času, ki ga zaznamuje človekov prehod iz varnega območja božje totalitete v relativno, mnogosmiselno in enigmatično razumevanje sveta, sporoča, da je prehod skozi tesna vrata namenjen zgolj redkim izbranim. Ali da Boga ni.

O avtorju. Literarna in gledališka kritičarka, esejistka, dramaturginja. Zbir gledaliških refleksij Prevzetost Pogleda: gledališki odsevi (2006) in Pripovedne Promenade: izbor literarnih popotovanj (2007). V Mini teatru na gradu je l. 2006 uprizorila avtorski projekt Moderato Cantabile po istoimenskem romanu M. Duras. Kadar ne piše, potuje in pleše tango.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ko ustreli pištola

    Jasna Lasja

    V slovenskem literarnem svetu obstaja dvom, ali je eminentni ruski prozaist, pesnik in dramatik Anton Pavlovič Čehov (1860–1904) dovolj intenzivno zastopan v slovenski literaturi v primerjavi s prisotnostjo njegovih dramskih besedil na naših odrih, kljub temu da je v svojem kratkem življenju ustvaril zavidljivo širok in »klasičen« literarni opus.

  • Ta usodni predmet poželenja

    Jasna Lasja

    Slovenski prevod romana Dora in Minotaver: moje življenje s Picassom zaokroža trilogijo o odnosih treh slavnih parov umetnikov oziroma znanstvenikov, v kateri je priznana hrvaška novinarka in ena najuspešnejših ter najbolj prevajanih hrvaških pisateljic Slavenka Drakulić v obliki romansiranih biografij izpisala njihova zasebna življenja.

  • Babilon bolečine

    Silvija Žnidar

    »Na tisto v tvojem delu, kar se ni – ali se še ni – odprlo mojemu razumevanju, sem se odzval s spoštovanjem in čakanjem: nikoli se ne smemo pretvarjati, da popolnoma razumemo –: to bi bilo nespoštljivo do Neznanega, ki naseljuje pesnika; to bi pomenilo pozabiti, da je pesem nekaj, kar dihaš, da te poezija vdihuje.« To je zapisal Paul Celan (1920–1970, rojen Paul Antschel), romunsko-nemški pesnik judovskega porekla, v neodposlanem pismu francoskemu pesniku Renéju Charju, isto pa bi lahko veljalo tudi za pristopanje k njegovemu lastnemu opusu.

Izdelava: Pika vejica