Poustvarjanje kompleksne mreže dejstev

Sofi Oksanen, Stalinove krave. Prevod: Julija Potrč Šavli. Ljubljana: Beletrina, 2019 (Knjižna zbirka Beletrina)

Martin Justin

Stalinove krave je verjetno tematsko najbolj kompleksen izmed treh v slovenščino prevedenih romanov Sofi Oksanen. Kar seveda ne pomeni, da je kateri od njih zares preprost. Očiščenje, v izvirniku izdano leta 2007 in leta 2011 prevedeno pri založbi Didakta, se začne z nenavadnim srečanjem. Aliida, ostarela estonska kmetica, ki obsesivno razmišlja o mesarski muhi, leteči po hiši, skoraj bolestno sumničavo opazuje nepremično človeško telo, ki se je znašlo na njenem dvorišču, dokler se končno ne opogumi in gre preveriti, da slučajno ne gre za truplo. Tako spozna Zaro, kot je ime telesu, ko se to čez nekaj časa ove, estonsko mladenko, ki na Aliidino grozo govori tudi rusko in se kmalu spomni, da v resnici beži pred gotovo smrtjo, da nima časa za kmetičino prijaznost, ampak mora najprej bežati. Iz situacije, polne napetosti in vprašanj, ki zaposlujejo eno in drugo žensko, predvsem pa bralko, se nato rodi zapletena pripoved v vrsti poglavij, včasih povedanih iz Aliidine, včasih iz Zarine perspektive, ki preskakujejo med časom druge svetovne vojne, poznimi štiridesetimi in zgodnjimi devetdesetimi, med estonskim podeželjem, Talinom in Berlinom. Tako postopno razkrivajo zgodbo, ki povezuje Zaro in Aliido, zgodbo družine in njenega boja za preživetje, najprej med vojno, v kateri so Estonijo izmenično zavzeli sovjeti, nacisti in nato ponovno sovjeti, nato pa v Sovjetski zvezi, ki je območje spremenila v kolhoz in na vsak način poskušala poiskati »pomočnike fašistov« ter jih poslati v Sibirijo.

Čeprav so vsi trije romani močno navezani na zgodovino in neizprosno ponavljajo dejstva o sovjetski okupaciji Estonije, je Ko golobice izginejo, izdan leta 2012 in preveden štiri leta za tem pri Beletrini, med njimi najbolj polnokrvno zgodovinski. Precej natančno sledi dogajanju med letoma 1941, ko nacisti Estonijo »osvobodijo« sovjetske okupacije, in 1944, ko se te po porazih v Rusiji umaknejo, po petdnevni estonski samostojnosti pa Talin ponovno zavzamejo sovjetski tanki. Občasno skoči tudi v kasnejša desetletja, k nekemu »tovarišu Partsu«, ki piše »zgodovinsko« knjigo o nacistični okupaciji Estonije in za katerega se kmalu izkaže, da je isti Edgar, ki se je leta 41 šopiril v »gozdnih bratih«, estonskem protisovjetskem partizanskem gibanju, nato pa kot Eggert nacistom izdajal informacije o Judih in komunistih. Zanimivo je predvsem avtoričino razkrivanje anatomije takšnega političnega oportunizma ali – v primeru Očiščenja – postopne vdaje zahtevam režima: s tem, ko se spreminja svet okoli njih, morajo tudi liki primerno prilagoditi konstelacijo osebnih dejstev, ki jih kažejo svetu. Pri tem neizogibno nastajajo ostanki, ki jih je treba zamolčati, in žrtve, ki morajo prevzeti odgovornost za preveč očitno navzoča dejstva, pri čemer se z vso ostrino zastavlja vprašanje, kako – v enem in drugem primeru, torej kot oportunist ali grešni kozel, izgnan v Sibirijo, če ne ubit – ohraniti vsaj kanček občutka kontinuirane, koherentne identitete.

Oba romana nista prepričljiva zato, ker bi v vsej njihovi silovitosti prikazovala notranje konflikte likov, ampak raje, ker prikažeta, kaj vse so ti pripravljeni narediti, da bi konflikte nekako udušili, in kako to vpliva na njihovo mentalno stanje ter videnje sveta. Te tematske preokupacije so prisotne že v Stalinovih kravah, pisateljičinem prvencu, napisanem leta 2003 in konec lanskega leta prevedenem pri Beletrini. Le da so v tem romanu predstavljene skozi prizmo delno avtofikcijskega romana o odraščanju. Pripoveduje namreč o Anni, hčerki estonske matere Katariine in finskega očeta (ta je vedno imenovan zgolj oče ali Finec), ki sicer živi na Finskem, a z mamo vsako poletje obišče sovjetsko Estonijo. Prikazovanje razlik med eno in drugo državo je stilsko in motivno eden najbolj pretresljivih elementov romana, sam prepad med svetovoma in konfliktni identiteti povezani z njima pa se Anna nauči premagovati z bulimijo in anoreksijo, ki ji omogočata nadzor na telesom, pa tudi nad svetom. Kot pravi: »… ko shujšam, pa se moj ponos še poveča, ponosna sem na svoje krasno telo, za katerega se zdi, da uboga moje ukaze in zaradi katerega vse v moji okolici uboga mene.«

V osrednjih poglavjih romana, ki jih pripoveduje Anna, tako bralka dobi neposreden vpogled v svet njenega odraščanja, tako ene kot druge strani Finskega zaliva, ki loči Talin in Helsinke. Svet, ki ga oblegajo horde finskih turistov, tako imenovanih »severnih jelenov«, ki so prihajali v Sovjetsko zvezo »na vodko in na kurbe«, po dekleta, ki bodo postala bodisi »jagodke« (»prvorazredna punca za eno noč, ne za daljšo zvezo«), »borovničke« (»drugorazredna punca, nekoliko uvela, starejša, ki mogoče tudi več pije«) bodisi »punce«, ki jih bodo odpeljali s seboj na Finsko in skrivali pred ženo in otroki. Svet plačevanja (spolnih) uslug s hlačnimi nogavicami, pravo kavo, šumečimi trenirkami in športnimi copati, v katerem je treba na vsako potovanje vzeti dve natrpani potovalki daril, sicer teta naslednjič ne bo pomagala vložiti prošnje za turistični vizum ali nesla babičinih pismen na pošto in bo fant – užaljen, ker od finskih sorodnikov ni dobil jeans jakne – pustil njeno hči. Sicer finska gospa s svojo finsko princeso ne bo več dobrodošla na estonskem podeželju. In na drugi strani svet, v katerem ne smejo vedeti za Annino estonsko družino, saj ta ve da jo bodo sicer hoteli »samo zato, ker sem ruska kurbica«. Če pa ne, pa zato »ker sem ruska kurbica, ruska vlažna pička«. Osrednji program romana tako lahko razumemo kot poskus prikaza, kako se politična razmerja moči med državama preobražajo v razmerja med posamezniki, ki živijo na meji med njima, in v posameznika, ki pripada tako eni kot drugi strani.

Ta središčna poglavja pa bolj ali manj redno prekinjajo stranska, grafično razločena (v njih tekst zavzema le desno polovico strani) in pomaknjena dlje v preteklost. Pripovedovana v tretji osebi s perspektiv različnih sorodnikov, omahljivo in nepovezano predstavijo zgodbo Annine estonske družine, predvsem strah in pomanjkanje, ki sta vladala zaradi sovjetskega režima. Tu se najbolj izrazito pojavijo nekateri motivi, natančneje razdelani v Očiščenju in Ko golobice izginejo: skrivanje sorodnikov, ki so bili v »gozdnih bratih« ali nemški vojski, oportunizem tistih, ki so jih pripravljeni izdati in si tako zagotoviti boljše mesto v kolhozu, deportacije v Sibirijo, kjer je bil dvanajsturni delavnik plačan s 300 grami kruha itd. Vse to, skupaj z Anninimi nazornimi in pogostimi opisi njene »bulimareksije« – »seans« prenažiranja, bruhanja in stradanja, štetja kalorij in deljenja hrane na varno (ki ne redi in je zato ne bo izbruhala) in nevarno (ki je ne more pojesti v majhnih količinah in jo mora na koncu izbruhati) – Stalinovih krav ne naredi za najenostavnejše, kaj šele prijetno branje.

Je pa zato roman v svoji kompleksnosti neizmerno zanimiv. Čeprav na trenutke morda preveč razvezan, na mestih razvlečen ali repetitiven, je vseeno izjemen primerek dinamičnosti romaneskne forme in njene zmožnosti poustvaritve kompleksne mreže odnosov med zgodovinskimi, psihološkimi, družbenimi, ekonomskimi in političnimi dejstvi kot organske celote življenja nekega posameznika. Zanimivo je opaziti, da se je pri tem kot posebno uspešna pokazala forma, ki tako ali drugače zajema tri generacije, pogosto žensk – na pamet mi pade Peščena gora (Goga, 2017) poljske avtorice Joanne Bator ali pa Ivana pred morjem (Mladinska knjiga, 2018) – ter tako skoraj celo 20. stoletje z vsemi njegovimi političnimi in družbenimi spremembami. Poleg ostalega dela Sofi Oksanen – poleg petih romanov piše še drame in eseje, po Očiščenju pa so posneli tudi film – gre tako Stalinove krave razumeti kot bistven prispevek k sodobni evropski književnosti, v zadnjih desetletjih globoko potopljeni v zgodovino in spominjanje.

O avtorju. Martin Justin (1998) je kot mnogo drugih študent filozofije in primerjalne književnosti. Piše literarne in filmske kritike, eseje in zgodbe, rad ima večino napisanega v prozi, poezije pa se malo boji. Ko ne bere, tipka ali spi, živi prav običajno: lahko ga celo srečate, ko se sprehajate po Ljubljani. Morda vas bo grdo pogledal, a … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • S Slovenstvom zaznamovani poklon materi

    Jasna Lasja

    Povest Žalost onkraj sanj je nastala kot neposredna posledica samomora, ki ga je Handkejeva mati po dolgi in mučni bolezni storila konec leta 1971, pri svojih enainpetdesetih letih. Tako rekoč v enem dahu jo je napisal sedem tednov po tem dogodku.

  • Zgodovina tujstva

    Ana Lorger

    Naivni bralec ali bralka bi Tujko sprva kar hitro lahko označila za ljubezenski roman, vse dokler na polovici ne najde fotografije resničnega dokumenta.

  • Razkošen preplet zgodovine in sodobnosti

    Jasna Lasja

    Perzijski matematik, astronom, filozof, pisatelj, pesnik in mistik Omar Hajam, čigar obstoj zgodovina uokvirja z letnicama 1048 in 1131, velja v Evropi poleg Hafisa za najbolj cenjenega perzijskega lirika.

Izdelava: Pika vejica