Popisati vsakdanjosti

Minljivost, negotovost vsakdana, izguba in žalovanje so osrednje teme pesniške zbirke Zatišje po dežju pesnice Ane Kumperger. Avtorica posamezne pesmi sestavlja predvsem iz vsakdanjih prizorov, kot so pitje kave ali čaja, minevanje letnih časov in vremenske razmere. Pri tem se, žal nekoliko klišejsko, naslanja na že utrjene metafore in prispodobe; v pesmih, ki govorijo o minevanju, se pogosto vrača omemba ure, melanholično razpoloženje pogosto spremlja deževno vreme, v pesmi »Tiha jesen« pa je občutek nestalnosti bivanja ponazorjen s prehodom iz poletja v jesen: »Tudi drevesa / nosijo v sebi tišino, / pa o tem nikomur / ne govorijo. / Le listje jeseni vse bolj rumeni.« Kljub v splošnem precej melanholičnem razpoloženju zbirke vanjo mestoma vstopajo tudi momenti vitalizma, denimo metulji kot prispodoba vihravosti in (pozitivne) vznemirjenosti v prvi pesmi, »Razmetano jutro«: »Oklepajo se me rumeni metulji, / sinoči sem jih pozabila / spet zakleniti v škatlico pod posteljo.« Precej umirjeni ton zbirke mestoma dobrodošlo razbremenijo tudi humornejši vstavki: »kaj če se je moji smrti kaj zgodilo / morda bi me že morala vzeti / pa se je nenadoma raztreščila / kot sestavljanka / ki zdrsne z mize.«

Pesmi v prostem verzu so večinoma zapisane z velikimi začetnicami in ločili, v nekaterih pa je njihova raba povsem opuščena. Ritem branja tako poglavitno narekujejo verzni prelomi in ponovitve posameznih besednih zvez, k ritmu nekaterih pesmi prispeva tudi njihov izrazito pripovedni značaj. Takšna je na primer pesem »kutina«, ki se začne z otroškim spominom na drevo in konča z novo perspektivo subjektke, zaznamovane z minevanjem časa.

Ana Kumperger: Zatišje po dežju

Zbirka je členjena na štiri tematsko bolj ali manj ločene sklope. Če v prvem prebiramo pesmi o intimnem doživljanju lirske subjektke, ki je vezano na spremembe okolja in organsko minevanje časa, v drugem izstopa prepletanje otroških spominov s sedanjostjo. Tretji sklop zaznamujejo pesmi o izgubi bližnjega, četrtega pa zavedanje lastne minljivosti in vprašanje prihoda smrti. V pesmih individualno in partikularno izkustvo, ki vzbudi določeno čustvovanje, pogosto ni razvidno. Če je ponekod še mogoče razbrati vzrok določene čustvene lege, denimo vznemirjenost ob slovesu od poznanega kraja ali spreminjanje perspektive zaradi odraščanja in nelagodja, ki ga spremlja, je spet v drugih pesmih manj jasno, v kakšni relaciji je lirska subjektka z določeno osebo. Zlasti v tretjem sklopu, ki združuje pesmi o koncu nekega odnosa, mestoma ni razvidno, ali beremo o koncu ljubezenskega razmerja oziroma prijateljskega odnosa ali o smrti starejšega družinskega člana. V nekaterih pesmih sklopa je mogoče razbrati nekoliko bolj romantične sentimente, še posebej v pesmi »nisva potrebovala veliko«, kjer avtorica zapiše: »dolga leta sva si pisala pisma / … / ne bi znala več pisati drug o drugem / … / zato sva vsa pisma / raje raztrgala in zažgala.« V tej pesmi lahko na podlagi stopnjevanja sentimenta, vezanega na zelo intimno gesto izmenjevanja pisem, slutimo romantično navezavo.

Takšnim so v sklopu sopostavljene tudi pesmi, ki bolj napotujejo k interpretaciji, da relacija med lirsko subjektko in osebo, ki jo nagovarja, ni ljubezenska. Neločljivost narave posameznih odnosov poleg tega, da povzroči nekaj zmede, po svoje tudi zreducira kompleksnost posameznih relacij; odnos do starejšega družinskega člana gotovo ne more biti enak odnosu do ljubimca, razlika pa v pesmih ni zares razvidna. V kontrastu s tovrstnimi zapisi stojijo pesmi, ki preko nizanja bolj specifičnih podob ali poimenovanj obdobij jasno stojijo v kontekstu prostora in časa, ki ju tematizirajo. Kot primer lahko ponovno navedem pesem »kutina«, ki obravnava temo odraščanja in posledično spreminjanje perspektive: »kot otrok sem rada plezala po kutini / pretvarjala sem se / da je drevo grad / … / z leti je njeno deblo strohnelo in se posušilo / prenevarno je postalo / da bi še plezala po njej / in vse manj se mi je zdela podobna gradu.« Pesem tako ni do te mere abstraktna, da bi zameglila predpesemsko izkustvo in njegove specifike. Pesmi, ki sicer univerzalne teme minevanja in negotovosti utrjujejo z nizanjem konkretnih podob, so v zbirki tudi najmočnejše.