Newyorški umetniški koridorji

Ne poznam New Yorka Scorsesejevih filmov. Poznam očiščeno, post-Giulianijevo verzijo, ki z Ulicami zla, Taksistom, Pobesnelim bikom in Dobrimi fanti nima kaj dosti skupnega. Razen zapisov in obledelih fotografij na stenah hiš, ki so gostile gangsterje, prekupčevalce, zvodnike in boeme. In tiste, ki so bili vse obenem. Počiščena verzija New Yorka na primer pomeni, da spodnji konec Manhattna, tako na vzhodni kot na zahodni strani otoka, ni več prizorišče delovanja mamilaških tolp in nabora vbodnih ran, da pred vhodi barov ne poteka (vsaj ne na prvi pogled očitna) izmenjava “robe”, da Centralni park ni močvirsko leglo umorov in posilstev in da so brezdomci pospravljeni v začasna zavetišča (ki pokajo po šivih) na periferiji. New York 60.-ih, 70.-ih in 80.-ih let prejšnjega stoletja je bil – vsaj po pripovedovanju lokalnih prebivalcev – sila zanimiv. Pisateljica, kronistka newyorškega življenja in “vaška posebnica” Fran Lebowitz v delu Metropolitan Life cinično, sarkastično in s tipično judovskim humorjem opisuje razvoj in spremembe življenja v New Yorku in na svoj ironičen način žaluje za časom, ko je bilo mesto, kot pripoveduje, divje zabavno in ko je bilo še mogoče kaditi v vseh lokalih  (Lebowitz je namreč strastna verižna kadilka). Divje zabavno in nevarno se je spremenilo v vsaj na videz popredalčkano, a obenem tudi veliko bolj razslojeno in nehomogeno, predvsem v smislu izrazito izstopajočih in na vsakem koraku zaznavnih socialnih razlik. Nekdanji boemski čas je bil čas nastopov Boba Dylana in Patti Smith, Jacka Kerouaca, Allena Ginsberga, Joan Didion, Trumana Capoteja in drugih legend pisane in uglasbene besede. Lokale, kot so KGB, Cafe Wha? in Nuyorican Poets Cafe, so zasedali tudi stand-up komiki in gledališčniki, sploh tisti iz off ali celo off off broadwayskih predstav in eksperimentalnih gledališč, ki so pojmu avantgarda dajali nove dimenzije. Še danes se na teh mestih zbira bolj radikalna umetniška srenja, a v primerjavi z nekdanjo deluje premilo, preveč podrejeno zahtevam trga. Tako vsaj zagotavljajo kleni Newyorčani.

Ta čas je New York nesramno drago mesto, ki ga resnično premika v prvi vrsti denar, velik denar. Zato človek skoraj več ne pričakuje zastonjskih dogodkov in prireditev. Umetniško in znotraj nje literarno sceno lahko označimo za – vsaj na videz – neusahljivo (da, ljudje v NYC še vedno dirjajo z vseh koncev oble, nabiti z idejami in potrpežljivo energijo v upanju, da jim uspe izboriti si prepoznavnost, res pa je, da je sredstev, namenjenih umetniškemu udejstvovanju, iz leta v leto manj), a gotovo manj divjo, manj svobodno od nekdanje. Stvari so bolj pod nadzorom, politično korektne, kategorizirane, oblepljene z oznakami, ki točno označujejo naravo določenega dogodka in s tem tudi predvidevajo specifični segment publike. V NYC se simultano dogaja toliko pozornosti vrednih dogodkov, da si je le z resnično dobro izdelanim konceptom in reklamo mogoče izboriti nekaj minut časa poslušalcev in gledalcev. Področje oglaševanja in promoviranja umetniških del je premišljeno do zadnje sekunde oziroma vrstice. Literarna branja, panelne razprave in pesniški slemi se pogosto obarvajo tudi z drugimi umetnostmi in se spreminjajo v performanse, ki pa imajo pred očmi vedno določen del zahtevne (a skoraj nikoli destruktivne) newyorške publike.

Tako kot v Sloveniji, so tudi v NYC vsa literarna branja v knjigarnah zastonj, tako neodvisnih, kot sta na primer odlično založeni St. Mark’s Bookstore v East Villagu (lansko zimo smo tam lahko občudovali Patti Smith pri branju poezije iz njene pesniške zbirke Woolgathering, ki je izšla l. 1992) in McNally Jackson v West Villagu, kot tudi v “megastorih”, kot je Barnes and Noble in pa seveda že od l. 1927 delujoči Strand, ki je vogal oddaljen od Union Squara. Ne glede na to, kako veliko in prepoznavno ime nastopa. Mene so v zadnjih letih na primer pritegnili knjigarniški nastopi Salmana Rushdija, Jamesa Freya, Khaleda Hosseinija in Susan Orlean. Tudi Brooklyn kipi od malih, butičnih knjigarn, ki gostijo tako slavna imena kot še neuveljavljene avtorje. Nekatere knjigarne postajajo aktivistični centri in svojo ponudbo in delovanje dopolnjujejo tudi v tej smeri. Takšna je na primer knjigarna, kavarna in aktivistični center Bluestockings Cafe na spodnji vzhodni strani Manhattna.

Dobra stran New Yorka je, da ima na izbor veliko dogodkov, ki ne zahtevajo odpiranja denarnice. Če pa izstopimo iz te scene in se kulture lotimo bolj institucionalno, se odpre drug svet. Kulturni centri, knjižnice, muzeji, galerije, koncertne dvorane so prav tako prostori izmenjave besed in misli; to so umetniška svetišča, kjer se nagovarja znanja željna publika, ki – za razliko od ponavadi bolj zadržane slovenske – v prenabitih dvoranah glasno in brez zadržkov deli svoja mnenja in vprašanja. Na zgornji vzhodni strani Manhattna, kjer se je nahajalo eno mojih nekdanjih newyorških prebivališč, živi kulturni center 92Y (92. ulica in avenija Lexington). 92Y ima tako raznovrstno programsko shemo, da bi lahko zgolj obiski tega tudi arhitekturno lepega objekta zadovoljili velik del človekovega poželenja po vseh vrstah umetnosti in tudi naravoslovnih znanosti. Spomim se, da sem tam, kmalu po smrti njenega moža Johna Gregoryja Dunna, poslušala in opazovala neznatno figuro Joan Didion. S hladnim glasom in  z neizrazito intonacijo je pripovedovala o knjigi The Year of Magical Thinking, ki opisuje smrt moža. Zeleno-siva bledica in suhljato telo sta se izgubljala na velikem odru z bogato izrezljano mahagonijevo obrobo. Didion sem v drugo srečala lansko leto, to pot v NYPL (New York Public Library), še enem prizorišču izbranih branj in debat, ki združujejo pisatelje, režiserje, igralce, glasbenike in druge umetnike. Njihova “Branja” (Reading Series) so del tako imenovanega “Live from NYPL” programa (v prevodu “V živo iz NYPL”) in so plačljivi dogodki, ki do zadnjega kotička napolnijo dvorano v klasicističnem slogu v kletnih prostorih impozantne stavbe na 42. ulici Manhattna, kjer se nahaja glavno poslopje največje in najbolj razvejane newyorške splošne knjižnice. Didion se je v nekaj letih še bolj posušila in zdelo se je, da se je popolnoma odmaknila v svoj svet. Skoraj grobi odgovori so skušali pojasniti nastanek nove knjige – Blue Nights, tokrat o smrti hčerke Quintane Roo Dunne – vendar so govorili predvsem o Joan, o njeni nezmožnosti soočanja z realnostjo in o (pravzaprav skozi skoraj vse njeno pisanje navzočem) občutku privilegiranosti, odmaknjenosti od vsakdanjosti življenja “raje”. Kot da še vedno, ali pa zdaj še toliko manj razume, kako in zakaj se tragedija lahko zgodi tudi njej in njeni družini. NYPL je v času mojega bivanja v mestu gostila tudi E.L. Doctorowa in Umberta Eca. Oba sta bila vitalna in zabavna sogovornika direktorja programa Paula Holdengräberja, ki je absoluten mojster okroglih miz. Dolgonogega in visokočelnega Johna Lithgowa, ki je večini verjetno najbolj ostal v spominu kot vesoljec Dr. Dick Solomon v Tretjem kamnu od sonca, se prav tako spominjam kot domiselnega govorca – predstavil je svojo biografijo An Actor’s Education, ki je izšla lansko jesen.

Ko gre za dogodke, ki so lahko v interesu širše javnosti, kljub elitizmu, ki ga izkazuje veliko ameriških visokošolskih institucij, v teh hramih privilegiranih na srečo še zmeraj vlada določena mera demokratičnosti in liberalnosti. Tudi tako imenovane “ivy league” univerze, kot je denimo Columbia University, ponujajo bogate palete dogodkov, ki so namenjene tudi zunanjim zainteresiranim. Vstop prost. Podobno politiko vodijo univerze NYU, CUNY in Fordham. Če vam po obisku opisanih krajev ostane še kaj časa za kulturno udejstvovanje, naj sledijo muzeji, med katerimi imajo Guggenheim, MoMA, Whitney in New York Historical Society še posebej dobro pripravljene (plačljive) prireditve (tako literarna branja kot filmske projekcije, ki jim sledijo okrogle mize z izbranimi gosti). Za konec morda še tale nasvet: ko se znajdete v mestu večnih upov in sanj, kjer, vsaj za trenutek, tu in tam, še zaživijo celo ameriške sanje, in vam v denarnici ne šušti ravno veliko bankovcev, si lahko bralne in tudi drugačne užitke brez velikega napora pričarate tudi v Centralnem parku, ki je do obiskovalcev še posebej radodaren v pomladno-poletnem in zgodnjejesenskem času. Razkošje v travi. S knjigo v roki in s košarico za piknik ob boku. Če boste imeli srečo, v uho ujamete še nesmrtne verze mojstra Shakespeara, ki vsako poletje park naredijo prav zares čaroben. Kot da je vsaka noč kresna. In tudi tam se lahko začnejo vaše sanje.