Na meji prisotnosti

Začne se tiho: dom, ki je vsak dan nekoliko manjši, telo, ki se ne odziva, in glas, ki v vsem tem skuša ostati miren. Fragmenti se nabirajo kot vdihi – kratki in skopi –, dokler ne oblikujejo nemirnega ritma življenja pod težo skrbi. V tem zadušenem ozračju se razpira Moja mama se smeje (prev. Jedrt Maležič), delo, v katerem belgijska filmska režiserka Chantal Akerman dokumentira počasno slovo od ostarele in bolne mame. Nič dramatičnega se ne zgodi, a se hkrati zgodi vse; najmanjši trenutki nabreknejo s silo odnosa, ki ga zaznamuje pričakovanje smrti.

Akerman v spominih stopi onkraj zasebnega in življenje poveže s svojim dolgoletnim umetniškim opusom. V delu ne piše zgolj o skrbi za mater in drugih formativnih odnosih, temveč hkrati razgalja motive, ki so oblikovali njeno filmsko delo: ponavljajoče se vsakdanje geste, utesnjene prostore, tišino. Dela tako ne moremo brati ločeno od celotne biografije in ustvarjalnega opusa avtorice. K takšnemu branju še posebej napotujejo fotografije, ki so vključene v knjigo. Če na primer daljšemu zapisu o materini preteklosti in njenem odnosu z avtoričinim očetom sledi barvna fotografija iz avtoričine feministične filmske klasike Jeanne Dielman (1975), to deluje kot odmev delčkov živete izkušnje mame in njene pozicije v heteronormativnem zakonskem odnosu.

V kontekstu zapisanih spominov pa ne moremo mimo omembe zadnjega avtoričinega filma No Home Movie (2015), ki je premiero doživel istega leta, kot je v izvirniku izšlo tudi delo Moja mama se smeje. Če je film zasnovan kot potrpežljivo in intimno opazovanje matere v zadnjih mescih njenega življenja, je isti pogled v zapisanih spominih še bolj izostren. Opazovanje postane način preživetja, ustvarjanje pa poskus ohranjanja nečesa, kar se sicer vztrajno izmika. Tako knjiga preseže okvire intimnega zapisa in postane razmislek o umetnosti, identiteti in meji med pričevanji in življenjem.

»Napisala sem vse to in zdaj mi ni več všeč, kar sem napisala.« S to povedjo vstopimo v zapis, ki se v nadaljevanju bere kot prosti tok asociacij, vezanih predvsem na trenutke, preživete s telesno oslabelo mamo. Uvodna poved je tudi edina, ki bralki da vedeti, da ne bere zgolj neposredno pretipkanega dnevniškega zapisa. V nadaljevanju se občutek distance med zapisanim in živetim namreč povsem izgubi. Fragmentarna struktura zapisa v tem primeru odraža prepletenost časa, navad in občutij, hkrati pa ustvarja blago, a vztrajno napetost. Glas, ki se v teh fragmentih razkriva, je hkrati neposreden in zadržan: Akerman opazuje in beleži brez moraliziranja, vsaka opazka pa nosi težo dolgoletne intime, utrujenosti in nežnosti.

Razmerje med materjo in hčerko v Moja mati se smeje je tesno, napeto in ranljivo hkrati. Akerman prikazuje ljubezen, ki jo spremljajo izčrpanost, frustracija in občutek ujetosti, a tudi nežnost, intimnost in skrb. Materina odvisnost od pomoči drugih in njena preteklost ustvarjata prostor, kjer se zamegljuje meja med vlogama skrbnice in oskrbovanke, vsakdanja rutina in z njo povezana čustva pa razkrivajo sicer nevidno dinamiko skrbi in dolžnosti. V fragmentih tako spoznavamo bližino v odnosu, ki hkrati povezuje in bremeni, ter ceno skrbi za drugo osebo, ki od skrbnice nemalokrat terja kompromise z lastnimi željami. Ob vsem tem pa na plano privrejo tudi druge večplastne čustvene in socialne dinamike. Pri tem je morda najbolj očiten odnos družine do avtoričinega lezbištva: »Globoko v sebi vem, da me je imel oče rad, čeprav je nekega dne svoji sestri iz Kanade rekel, da je njegova hčerka druge vrste človek oziroma drugačna. Nisem imela pojma, da je to vedel. Mislila sem, da pred njim dobro skrivam, vendar je dojel. To ga je onesrečilo.«

Akerman se sicer nikoli ni želela identificirati kot lezbijka. Vsakršno uvrščanje v kategorije, kot sta lezbištvo in feminizem, je odklanjala z argumentom, da so preveč omejujoče in da bi, če parafraziram, getoizirale njeno delo. Ta odmik od poimenovanja lezbične identitete pa pride do izraza tudi v nadaljevanju razmisleka o odnosu z očetom: »Sama sebi se nisem zdela druge vrste človek niti ne drugačna, sploh ne. […] Bile pa so tudi druge punce, ki so bile druge vrste, in tako je pač bilo. In imele smo se rade in to je vse.« Kljub neeksplicitnemu opisovanju identitete lahko zapisano še vedno beremo kot konflikt med normativnimi pričakovanji družine in lezbičnostjo zapisovalke. Podobno kot v spremni besedi k angleškemu prevodu dela ugotavlja ameriška pesnica Eileen Myles, lezbičnost v kontekstu družine pomeni, da je avtorica večino časa prepoznana kot večni drugi, kot nekdo, ki ne pripada povsem.

V Moja mama se smeje se skozi zadržan jezik in fragmentarnost prepletajo teme bližine, skrbi in osebne identitete, ki niso le izkušene, temveč tudi reflektirane. V delu pride do izraza, kako je ljubezen do drugega hkrati vir vezi in napetosti, kjer se subtilno prepletajo ustvarjalnost, odgovornost in osebna svoboda. Akerman v tem zapisu pokaže, da resnična prisotnost v odnosu izhaja iz pozornosti do drobnih trenutkov, v katerih lahko ujamemo življenje, ki se sicer neustavljivo odvija. V kontekstu avtoričinega lezbištva, čeravno ni bilo nikoli eksplicirano, pa lahko delo beremo predvsem kot ene v vrsti kvirovskih memoarov, ki dokumentirajo izkušnje ljubezni in bližine, ki izstopajo iz heteronormativnih okvirov.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.