Moj jezik

Recimo, da sem bil star pet let, in seveda se ne spomnim, za kaj točno je šlo, a rekel bi, da je bil koncept precej podoben bralni znački, le da so bila pravila ohlapnejša. Včasih si celo lahko povedal zgodbo, ki si si jo izmislil sam, in prav te so edine, ki se jih spomnim. Vem, da sem nekoč s koledarja potrgal slike konj in potem smelo nakladal o življenju v hlevu, spet drugič so se v neki zgodbi kozlički prerekali zaradi gugalnice in posredovati je moral volk, ki je, kot volku pritiče, odločil, da je na vrsti najmlajši.

Spomnim pa se tudi, da so se ob neki priložnosti pravila vendarle zadrgnila, morda so imeli preprosto dovolj mojega blebetanja, in prišlo je navodilo, da moramo prihodnjič povedati pesmico. Zagata. Pritlikavemu svetlolasemu debeluharju v zaloškem vrtcu Pedenjped se je pri tem zataknilo. Res nisem poznal nobene? Niti ene ušive pesmice? Ne spomnim se, kako in zakaj se je zastoj stopnjeval, a vem, da me je mama nato kar nekaj dni zapored spraševala, ali sem že povedal pesmico. »Kako ne znaš nobene? Kaj pa tista prvi prst je …« »Ne, te ne bom!« Živo si lahko predstavljam, kako sem trmoglavil, ne da bi karkoli razložil, a tudi mama ni odnehala, in ker jo je očitno zaskrbelo, zakaj dežurni brbljač molči, mi je pojasnila: »Veš, sem govorila s tovarišico, je rekla, da seveda lahko poveš pesmico v …« V? Imaginarnega prvorojenca bi dal, da bi slišal ta pogovor in besedo, ki jo je uporabila v nadaljevanju. Je klicala v vrtec? Je šla tja peš? Dober dan, jaz sem ta in ta in moj sin seveda zna pesmico, le da je ta v … No, da slišimo, mati, v čem? Kajti prvi prst ni bil ne kazalec ne palec, ampak palac, in to celo pravi radoznalac.

Nisem hotel pisati o tem, hoditi po spolzki meji patetičnega, a vsake toliko, recimo ob svetovnem dnevu materinščine, se z vseh vetrov nabere cel kup takšnih in drugačnih zapisov, ki me čudno zaskelijo in spet odprejo vprašanja, na katera si ne znam odgovoriti. Kaj je pravzaprav materinščina? SSKJ v tem primeru ni za nobeno rabo. Je to jezik matere ali pa ima vendarle širše implikacije? Jezik, ki si ga prvega usvojil? Tisti, v katerem se počutiš najudobneje, doma? Kateri torej? Srbohrvaško sem se naučil med dolgimi poletji na relaciji Zalog–Niš–Trebovljani–Grosuplje, srbsko nekje na začetku študija pri Tasiću, Valjareviću, Velikiću, in čast in slava vsem, a zame se s slovenščino, v kateri sem prvič spoznaval svet, niti približno ne morejo primerjati. Slovenščina je edini jezik, v katerem lahko v polnosti obstajam, moj jezik, in če to pomeni, da je moja materinščina, s tem nimam nobenih težav.

A kako naj potem razumem na primer letošnjo poslanico Društva slovenskih pisateljev, zapis Marija Čuka ob dnevu materinščine, ki pravi, da je jezik »narod, njegovo zrcalo, domovina, sinonim narodove identitete«? Zakaj moram jaz upoštevati, da Čuk piše iz zamejstva (kar naj bi recimo ublažilo njegove besede), on pa ne upošteva, da govori v imenu jezika? Kako mi lahko kot nekdo, ki na lastni koži čuti kratenje pravice do uporabe svojega jezika, sporoča, da meni moj ne pripada? Da, moj. Ker čeprav sem sicer nadvse ponosen na svojo nepripadnost v vseh možnih pogledih, je pripadnost slovenščini verjetno edina, ki je ne morem in ne nazadnje nočem zanikati. Pred dobrim letom je neka gospa, bojda izučena v glasoslovju, rekla, da moji glasovi niso slovenski – mhm, že v redu. Lahko mi očitate, oporekate marsikaj, samo ne me v jezik, pizda.

Na vse pretege se poskušam izogniti samoviktimizaciji, in res ne gre za to, a vse bolj razumem, kako in zakaj je tisti petletni fant vedel, ali pa vsaj mislil, imel občutek, da se v javnem prostoru ne sme izražati drugače kot v slovenščini. Ker se je bal, da mu jo bodo vzeli, ker je z neke prižnice očitno donelo in se mu z vsakim dnem globlje vpisovalo v podzavest: »etje bi ded naſh ne sagreſhil, u veke ymu bi shiti. Pa ſi je ded naſh moral tujo shenſko v’poſtlo jemat inu ta mu jesik, kir mu ga je Otec naſh preſvitli inu pravizhin dal, s jesikam ſvojim umasanim inu neſnashnim sapacala. Inu ot pervizh kadar Otec naſh nebeſhki inu moder je saſliſhal da mu zhlovik, ded naſh, s takim jesikom hvalo poje, ta rod nesrezhen inu preklet v’nega nemiloſt je sa veke pal.«

 In potem se je ta fant igral neko sprevrženo igro, v kateri je lahko sodeloval le kot plemeniti divjak, prepričan, da je vljudnost lepa čednost, in ne le priučena slabost. Kakšen smisel je imela vsa ta vztrajna pohlevnost, podredljivost, pretvarjanje, zlivanje? Kako se mu je vsakič zatresel repek, ko je kdo rekel »ah, ne, seveda ne mislim tebe, ampak tiste ta prave čefurje«. Kakšna podla potreba po potrjevanju, kako globoka frustracija. Rezultat: mejno stanje koloniziranca, ki je tudi pozneje, na faksu, med prvim predavanjem Đurđe Strsoglavec v hrvaščini s kepo v želodcu, s sramom, kot da nečistuje, pogledoval proti vratom, kdaj ga bo nekdo prišel vreč ven, oziroma se je bal, da ga bo pri vratih pričakal kakšen konservator (saj to so tisti ta konservativni, a ne?), ki mu bo rekel »hopcefizelj, saj smo vedeli, kar lepo jo vrni, sem s slovenščino«.

Hja, konservatizem slovenščine nekaterih govork in govorcev slovenščine v določeni meri morda res lahko razumemo zaradi zgodovinske vloge, ki jo je odigral jezik, a le dokler nanj zremo iz zgodovinske perspektive. Žal mi je, a s prešernovsko strukturo je konec, Prešeren mrtav hladan, nekateri pa še kar naprej dremotno in sanjavo vztrajajo pod njegovo glavo. Mar ni zdaj, ko je narod naposled uokvirjen tudi v državno tvorbo, čas, da jezik izpreže? Seveda ne mislim, da nima več tvorne vloge ali da nam zanj ni treba več skrbeti, nasprotno, a zabogamilega, naj mi kdo pojasni, kaj bi bilo tako zelo narobe, če bi mu pustili, da se razbohoti v vsem svojem potencialu. Kako pust in do jezika poniževalen je ne nazadnje odnos, ki se ne zaveda njegove živosti, igrivosti, razplastenosti in spremenljivosti. In kako pokroviteljski je šele odnos tistih, ki jeziku mero jemljejo po svoji podobi.

Na srečo je ob dnevu materinščine zakrožila tudi poslanica Društva slovenskih književnih prevajalcev, ki jo je podpisala Tanja Petrič. In ne preseneča, da je bila poslanica teh, ki s svojim delom nenehno prestopajo meje, diametralno nasprotna Čukovi: »Vendar pa materni jezik še zdaleč ni samo en in edini ukalupljen izvirni jezik, nekakšen ›absolut‹, ampak živ jezik najrazličnejših govork in govorcev, ki ga uporabljajo v vseh barvah in tančinah, in jezik, v katerega sta vpisana tudi čas in spomin.« Hvala.

Ko sem zadnjič opletal z nekim grozljivim tekstom, mi je kolegica rekla, da sem preveč čustven, užaljen, da preveč napletam, da bi vse tisto besedje lahko strnil v »poglejte me, tukaj sem«. In prav je imela. Ker, ja, lahko me obtožite, da se spogledujem z jezikovnim determinizmom, a ne morem se otresti misli, da nekaj, kar ne obstaja v jeziku, tudi sicer težko obstaja, meni pa se zdi, da nekako še kar obstajam. In obstaja moj jezik. Hočem reči, poglejte me, tukaj sem, v slovenščini.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.