Narcizem in ustvarjalnost Lojzeta Kovačiča na primeru Prišlekov

Narcizem kot psihološka motnja se imenuje po Narcisu, mitološkem mladeniču, ki se je zaljubil v svoj lastni odsev v jezeru. Najprej ni vedel, da je odsev njegov, ko pa je to ugotovil, je umrl, saj se je zaljubil sam vase. Kot psihoanalitični sindrom je narcistična motnja motnja samospoštovanja. Narcistični ljudje verjamejo, da so junaki z napako, in sicer táko, da jih nihče ne more sprejeti, sploh pa ne ljubiti. Psihoanalitiki menijo, da so taki zaradi zveze s starši, od katerih se počutijo neljubljene in ne ravno cenjene. Zato se počutijo nepomembne in izolirane, saj imajo očitno neke osebne pomanjkljivosti, ki povzročajo, da jih drugi ne cenijo in si jih ne želijo.

Za ta sindrom je zelo pomembno dvoje: obrambni mehanizem, ki se imenuje »razcepitev«, in tudi njegova zveza s sramoto.

Razcepitev pomeni, da ima otrok težave videti mater in očeta kot dobra in slaba hkrati, saj ju vidi ločeno. Zanj je oseba ali dobra ali slaba, nikoli pa oboje hkrati. Tako je torej tudi ves svet razcepljen zgolj na to dvoje: dobro in slabo – kot sta pri Lojzetu Kovačiču učiteljica slovenščine gospa Komar in Hirola bog in hudič. Psihoanalitiki pri tem govorijo o obrambnem mehanizmu proti sramoti. Pravzaprav ocenjujejo narcistično duševno motnjo kot koristno zoper sram. Podtip te motnje je hiperpazljivost. »On je preobčutljiv, lahko prizadet in osramočen« kot glavni junak Bubi, nekakšna znotrajliterarna ustreznica Lojzeta Kovačiča. Ta podtip poskusi nevtralizirati podcenjevanje na ta način, da oceni druge za nasilneže, čisto tako, kakor oceni Kovačič ta svet, s katerim se sploh ne strinja.

Po mnenju znanega švicarskega psihiatra C. G. Junga je sram čustvo, ki požre dušo, saj sram ni malenkost, ni miren siv oblak, ampak stvor, ki te utopi – prigrebe se na vrh tvojega telesa, odgrne in raztrga tvojo kožo ter te potisne pod vodo.

Kovačiča je bilo sram predvsem zato, ker je imel  vsakič, ko je odprl usta, velike težave z jezikom. V nasprotju z njegovim udobnim »schweizerdeutschom« je bil novi jezik čuden in poln zvokov, ki jih narediš, kadar ješ in piješ, kot pravi sam. Še bolj čuden je bil takrat, kadar ga je poskušal govoriti, in sicer se je to kazalo tako, da so se mu slovenski sošolci krohotali – in opazil je, da njihov smeh ni bil prijazen. Zlasti v šoli, pa tudi povsod drugje, je bil predmet posmeha. Sram ga je bilo tudi zaradi njegove nemške dediščine. Kadar je hodil po mestu, so ga spremljali kriki »heilhitler«. Ker so bili starši pristaši Hitlerja, se je moral pridružiti ljubljanski »hitlerjugend«. To dejstvo ga pozneje spravlja v zadrego.

Mladi Narcis se je tako ujel v ječo svojega narcističnega sramu. A kako lahko pride ven? Aktivno išče pravo rešitev tam, kjer sta sram in strah najmočneje izražena. Bika zgrabi za roge in se postavi pred največji sram in strah – slovenščino!

Čeprav se politično obzorje stemni, se zjasni skrita junakova prihodnost. Začne brati in pisati v slovenščini in se družiti z razgledanimi in urejenimi osebami. Literatura postane »rezervat svobode« in boleče presajen »materni« jezik postane sredstvo umetniške ustvarjalnosti. S tega vidika Kovačičev sram ni nič tako zelo slabega. Visoka stopnja sramežljivosti in nezmožnost pridružitve se pravzaprav sploh nista pojavili tako brez razloga. Ti hudiči so bili tudi njegovi angeli. Brez njiju se Kovačič ne bi potopil v jezik, literaturo, um, smeh in vse nore sile, ki ga so ustvarile in uničile.

Kakor je opisala moja učiteljica in psihoanalitičarka Marie-Louise von Franz, je kreativnost sáma rešitev narcistične motnje. Podobno je potrdil angleški pesnik W. H. Auden: »Tako imenovano travmatično doživetje izkušnje ni naključno, ravno nasprotno, je priložnost, na katero je otrok potrpežljivo čakal, da bi našel nujo in smer za svojo eksistenco, da bi postalo življenje resna stvar.«

Zelo zanimivo opiše Kovačič svoj umetniški slog v senci Narcisa: »Človek hoče zmeraj na novo občutiti svojo lepoto in resničnost … hegemonije, mistike, konvencije, izumirajo vsak hip … to je dinamika življenja … novodobni Narcis ne mara videti svojega videza v stoječi vodi.« Ali, kot o tem piše Aleksander Zorn: »Radikalizacija Kovačičeve resničnosti je narcistična. Kadar koli vzame pero, da bi opisal svet, vidi svojo podobo v stoječi vodi. Hegemonije, mistike in konvencije niso važne, saj vsak hip izumirajo; važna je lepota, ki jo hoče človek videti. Če se že novodobni narcis otepa svoje podobe, pa jo za razliko od njega pisatelj želi videti. In to je tudi njegova homogenost: naj so pogledi, stili in obleke še tako različni, vedno sestavljajo eno samo témo, en sam začarani videz na gladini vode. So samo nove privlačne barve iste podobe. Homogenost Kovačičeve literature je narcistična podoba sveta, je narcistična resničnost. Saj Kovačičev slog je tak: ›Biti svoboden v eremitski celici‹.«

Zveza med sramom in jezikom je zelo intimna. Tudi jaz in vsi drugi perfekcionisti, ki se z učenjem slovenščine srečamo šele v poznejšem obdobju življenja, sram, o katerem govori Kovačič, dobro poznamo. Perfekcionizem namreč vodi v sram, ker perfekcionisti nikoli ne moremo izpolniti svojih pričakovanj. Večkrat se počutimo kot Kovačič, ker slovenščine ne govorimo na ravni svojega maternega jezika. Morda se počutimo leni ali neumni,– z drugimi besedami, čutimo sram in se sovražimo, zato ker slovenščine ne govorimo dobro, in potem pridejo na vrsto izgovori …

Ampak v primeru Kovačiča se je zgodilo nekaj čudovitega. Tako strašno se je bal sodbe drugih, da je spomin na nekdanji sram postal kirurški skalpel, ki je mu odpriral stare rane. S tako globokim spominom, kakor ga je imel on, spomin ni mrtva zgodovina, vredna obžalovanja – ravno nasprotno, je drhteči del njega, ob katerem sta ga spreletela srh in grenkoba. Nekateri od nas, ki poznamo ta sram pri učenju slovenščine kot tujega jezika, smo hvaležni za to, da nam pokaže tudi drugo možnost, namreč da lahko sram spremenimo v ustvarjalnost. Na neki način smo ozdravljeni po njegovih ranah … Zato svarijo stari Grki: »Samo bog, ki je povzročil rano, jo lahko ozdravi.« V Kovačičevem primeru je ta bog nihče drug kot Narcis.