Manj je lahko več
Gašper Torkar, Ana Pepelnik, Boštjan Simon. Aljaž Koprivnikar, Kristina Hočevar, Peter Semonič, Marek Fakuč. Ljubljana: Klub Gromka, 18. in 25. 10. 2013. (Literatura v živo)
Domen Slovinič
V sklopu pesniško-glasbenih večerov v Gromki, ki jih kot del Literature v živo organizira LUD Literatura, smo lahko v dobrem tednu (dveh petkih) prisluhnili naboru pesnikov, pesnic in dveh glasbenikov različnih generacij. Koncept dogodkov je znan – avtorskemu branju je sledila glasbena improvizacija teksta, ki naj bi povezala obe ravni umetniškosti; posebnost pri tem naj bi bila ta, da so glasbeniki že predhodno seznanjeni s poezijo, ki jo potem na določenem večeru interpretirajo. Glasbeni performans naj bi bil sicer v prvi vrsti pogojen s pesniško interpretacijo v živo, ki je seveda domena pesnika/pesnice in v tem okviru služi kot nekakšna glasbenikova osebna »nadgradnja« teksta skozi jezik glasbe. Kakšne rezultate je na dveh takšnih dogodkih (18. in 25. oktobra; prvega dogodka, 4. oktobra, se žal nisem mogel udeležiti) prinesla takšna spojitev?
V petek, 18. oktobra, smo tako lahko prisluhnili branju Gašperja Torkarja in Ane Pepelnik v kombinaciji s saksofonskim nastopom Boštjana Simona. Torkar je predstavljal svoj zdaj že odlično sprejeti pesniški prvenec Podaljšano bivanje, Pepelnikova pa tretjo pesniško zbirko v šestih letih Cela večnost. Izkazalo se je, da je sinergija med obema zelo dobra, saj si je njuna poetika (tako slogovno kot tudi tematsko) v marsičem precej različna, hkrati pa sta se s skupnim nastopom na zanimiv način dopolnjevala, kar sta tudi izrazila s posebnim poklonom, ko sta namreč prebrala po eno pesem drug drugega. Poskrbela sta torej za prepričljivo in smiselno »podajanje« pesniških glasov, saj oba odlikuje izredna besedna moč, obenem pa tudi ravno pravšnji naboj senzibilnosti (ki se pri Pepelnikovi morda ne takoj opazi, saj bere precej bolj udarno), s katerim nikoli ne zapadeta v (pre)običajno mero patetičnosti. Most med njima je tako predstavljal soliden nastop Boštjana Simona, ki je z lahkoto variiral tako med klasičnimi jazzovskimi prijemi kot tudi med kompleksnejšimi eksperimentalnimi vložki. Učinek je bil zadovoljiv – čeravno sta se mi njegovi interpretaciji zdeli precej podobni, to bržkone kaže na dejstvo, da oba pesnika evocirata ob poslušanju podobne vtise in doživljaje.
Prejšnji petek pa je bilo precej drugače – v branju poezije so nastopili med sabo precej različni pesniki: kot debitant se je predstavil Aljaž Koprivnikar, sveža dobitnica Jenkove nagrade Kristina Hočevar je prebirala nekaj pesmi iz najnovejše zbirke Na zobeh aluminij, na ustnicah kreda (ter dve novi), Peter Semolič pa nam je ponudil nekakšen opusni izrez njegove poezije, nastale v obdobju od leta 1990 do 2007 (pesnik je sicer do zdaj izdal dvanajst pesniških zbirk). Kot glasbeni interpret se je tokrat izkazal bobnar Marek Fakuč, ki je, roko na srce, predstavljal »motor« večera – njegove precizne »adaptacije« tekstov, začinjene z občasnimi (žal je bilo tega premalo) elektronskimi vložki, ritmičnimi finesami in virtuoznimi razpoloženjskimi preskoki, so vlile dogodku neko posebno energijo, ki je je na trenutke primanjkovalo ob golem poslušanju poezije. Koprivnikar se je ovil v drhteče podobe minevanja in žalosti, s kančkom ironije, a njegovo (za zdaj ne ravno presežno) osebnoizpovedno pesnikovanje bi se dalo strniti v kakšen ducat verzov in s tem mogoče nameniti čas tudi komu drugemu. Bistveno več zrelosti je pokazala Hočevarjeva, ki jezikovno plat pesnjenja suvereno obvlada, kar ji omogoča kritičnost in globlji vpogled v vprašanja identitete ter nekaterih socializacijskih mehanizmov – verjetno ni naključje, da je bila Gromka ta večer precej bolj polna kot prejšnjič, saj je bil precejšnji del pozornosti namenjen prav Jenkovi nagrajenki (kar samo na sebi seveda še nič ne pomeni). Semoličeva interpretacija lastne poezije, podkrepljena z odlično dikcijo, pa je verjetno bila najboljša – sprva tudi nadvse pomirjujoča –, a proti koncu že kar malce preveč razvlečena, saj se po daljšem večeru, kot je bil tale, metafizika rada porazgubi (še posebej na Metelkovi).
Nadaljevanje Literaturinega literarno-glasbenega večglasja v naslednjih dveh mesecih obeta še nekaj takšnih nastopov. Kot rečeno, koncept niti ni posebno izviren, a prejšnja dva dogodka sta pokazala, da je izbor in razporeditev avtorjev ključnega pomena za dosego potrebne dinamičnosti, saj se sicer kaj hitro lahko zgodi, da bodo ob neustreznih kombinacijah pesnikov tovrstne večere pred povprečnostjo reševali glasbeniki. Včasih pač manj lahko pomeni tudi več.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.