Kje je drugačnost?

V KUD France Prešeren se je začela nova sezona pesniško-glasbenih večerov z naslovom Pesniški kabareti. Na prvem takšnem srečanju, ki se je odvijalo prejšnji četrtek, smo lahko prisluhnili kopici mlajših pesnikov, in sicer v dveh delih: v prvi uri sta nastopila Mitja Drab in Gašper Torkar, v drugi pa Katarina Ana Rakušček, Arnož Polič in Aljaž Koprivnikar. Slednja trojica je brala poezijo v navezavi z glasbenikom Soma Arsen oziroma pesnikom Tomislavom Vrečarjem.

Nastopa je smiselno ali morda celo nujno ločiti na dva sklopa, saj sta si bila v marsikaterem pogledu različna, po svoje celo tuja. V prvem delu sta nastopajoča brala tako stare kot tudi nove pesmi in poskrbela za ravno pravšnjo mero zbranosti, resnobnosti, pa tudi spontanosti in ščepec raztresenosti. Pri Mitji Drabu smo tako lahko opazili kar velik preskok v kvaliteti njegove poezije, saj so njegove nove pesmi pridobile na zrelosti v primerjavi s starejšimi (kot je sam poudaril, so bile nekatere res stare). Gašper Torkar pa nas je v njegovem značilnem slogu popeljal v skoraj hipnotično kaskado besednih zvez in podob iz njegovega še vedno svežega prvenca Podaljšano bivanje ter nam prav tako postregel z novim materialom, ki po bralni intenzivnosti nič ne zaostaja za poezijami, kot sta Paladij in Romanje v Marseille.

Drugi del prireditve z naslovom Sedim na nosu oblaka in brusim nož pa je, nasprotno, kar buhtel v svoji bolj pompozni maniri. Če je glasbena podlaga (sestavljena iz basovskih rifov z delayem in sempliranja) sprva še kazala na nek drznejši razvoj (no, mogoče je k temu botroval pogled na klavir, ki je nedotaknjen sameval na odru), se je kmalu izkazalo, da smo priča še enemu sicer stiliziranemu, a precej mlačnemu poskusu združitve glasbe in branja. Enako bi lahko rekli za slišano poezijo – sicer se je fino stapljala s kaotično zvočno kuliso, a, roko na srce, če bi slednjo odmislili, bi se nam razgalila v vsej svoji mladostniški ihti, kajti dlje od praznih flaš piva, razmetanih postelj, pokajenih cigaret, dekadentne omame, drhteče kože, razglednic in sms-sporočil, strahu pred smrtjo ter groznih mam nismo ravno prišli. Med nastopajočimi se je še najbolj izkazal Arnož Polič, pri katerem sem dobil občutek, da je pesniško bolj suveren, njegove kratke, odsekane pesmi pa so predstavljale zanimiv antipod razvlečenim verznim izlivom Koprivnikarja in Rakuščkove, ki sta se večinoma predajala dekadenčni malomeščanski estetizaciji. In se na koncu nastopa tudi tepla z blazinami.

Ker program Pesniških kabaretov v prihodnje predvideva še nekaj takšnih spojitev glasbe in literature, je za konec morda vredno premisliti o tem, kako se takšnih združevanj lotiti na način, da bi se izognili zehanju in pogostemu pogledovanju na uro. Oziroma – kako najbolje izkoristiti potenciale, ki jih nudi dani material. Ali, kako narediti nastope drznejše, vitalnejše, preprosto drugačnejše? Morda bi tu pomagala bolj raznolika uporaba glasbil in njih kombinacije? Seveda, levji delež tega še vedno sloni na poeziji sami, saj če so brani teksti povprečni, tudi odlična glasbena inštumentalizacija ne pomaga pri končnem vtisu. Četrtkova eksperimentalna spremljava Soma Arsen torej ni bila slaba per se – manjkalo pa ji je ravno tisto, kar večkrat pogrešam na tovrstnih dogodkih. Torej predvsem drugačnosti. In s tem večje relevantnosti.