Dotakniti se je iti mimo

Letošnje Mimoglasje je sledilo lanskemu, ki je bilo prvo in se je dogajalo in zgodilo v kavarni Pilon. Drugo Mimoglasje se je preselilo v Daktari, ki je morda križanec med Pilonom in Gromko – ne preveč dnevnokavarniško svetel, ne preveč klubsko temen, dovolj prostoren in zelo intimen. Koledarsko se je torkovsko mimoglasniško dogajanje umestilo tako, kot bi nam želelo vsaj malček olajšati dolgo ostajanje zime – s pričetkom 5. februarja in zaključkom 5. marca. Njegov zaščitni znak, razglašeno odmevajoč že v imenu, je navdušenje nad vsakovrstnim zvočnim glasbeno-literarnim eksperimentiranjem. Glasba je torej vključena zavoljo sodelovanja z literaturo in ne zgolj kot njen privesek, kot je običajna praksa literarnih večerov. Tako je poudarjena notranja zveza med sodobno glasbo in sodobno literaturo, ki se obe dogajata kot razprta mreža glasov, igra, ki nastaja kot pogovor na več ravneh in v več smereh ter predvsem iz trenutka v trenutek.

Organizator na blogu, postavljenem za to priložnost, pojasnjuje, da se na sklopu petih dogodkov slavi »nezdružljivost glasbe in literature« ter da so mimoglasje »glasovi, ki se srečajo s tem, da se zgrešijo.« Lahko bi tudi rekli, da ustvarjalnost zahteva nujno nesimetrične prevode oz. sobivanje nerazrešljivih razlik. V takšni ustvarjalni mreži življenja-sveta-razumevanja-… je vse, kar nam pride naproti, potencialno enako vredno naše pozornosti, elementi dinamičnega dialoga pa so minljivi in povsem neponovljivi. Koncept Mimoglasja, ki v duhu spoštovanja drugosti ter duhu kolektivizma povezuje glasbo in poezijo kot mrežo svobodno srečujočih se glasov, odpira prostor za pogovor, ki je v čisti užitek. Ali zgolj – odpira prostor. Če dogodki, ki jih imenujemo literarni večeri, praviloma ne zaživijo samostojno, ampak se podrejajo Avtorju in Delu, se zdi, da se želi Mimoglasje prebiti iz takšnih konceptualnih mej, se preprosto zgoditi in obmolkniti, se nekje začeti in končati ter biti predvsem srečanja (ustvarjalcev-poslušalcev-udeležencev). Verjetno pa so tudi precej preprosta posledica dejstva, da je med slovenskimi pesniki, predvsem nekaterimi, delujočimi v/okrog LUD Literatura in LUD Šerpa, precej takih, ki se počutijo domače v vodah eksperimentalne glasbe in so pripravljeni v namene hibridnega zvočenja ter prijateljskega druženja sodelovati v različnih kombinacijah.

Letošnja Mimoglasja so se od lani precej okrepila. Zaslug za to ne gre pripisati zgolj ustreznejšemu prizorišču, pač pa izkušnjam organizatorjev. Letos je Mimoglasje nastopilo bolj odločno in premišljeno, se bolj oglaševalo in izpostavilo svojo konceptualno rdečo nit. Med drugim je dobilo svoj blog, ki je o dogodkih zelo aktivno in izčrpno poročal ter jim odkazal posebno mesto, Andrej Hočevar, avtor koncepta, pa je postal tudi eden duhovitejših in elegantnejših povezovalcev kulturnih dogodkov v Sloveniji (poleg Dejana Kobana). Pri moderiranju se mu je pridružila povsem nekričava in dostojanstvena Ana Pepelnik, predstavnica LUD Šerpa. Neprisiljenost obeh lahko morda povežemo z njuno vlogo dežurnih performerjev in dejstvom, da oba vidno (slišno) uživata v zvočenju in intepretiranju tako tuje kot lastne poezije. Malce slabše sta se izkazala pri prodaji (no, se je obubožanost občinstva): ploščki in knjige, ki so se ponujali s popusti, so se selili s stola na mizo in spet nazaj, pa jih še vedno ni nihče kupil. So pa bili dogodki zato zelo dobro obiskani.

Potrebno bo obuditi spomine tudi na posamezna mimoglasja – bojim se, da tega ne bom znala narediti na nedolgočasen način, zato bom vsaj pohitela skozi. Za začetek 5. februarja so si diskretni Daktarijev odrček izmenjali Tone Škrjanec, Gašper Torkar in Vitja Balžalorsky.

Škrjanec, gotovo eden tistih pesnikov, katerih poezija najbolje zaživi v glasnem branju (takšne ima Mimoglasje seveda rado), je omagal že po nekaj pesmih, ker so se mu oči preutrudile v iskanju svetlobe (takšne zasuke ima Mimoglasje seveda rado). Za še bolj mimoglasen razplet dogodkov je čez nekaj dni (ali morebiti že isti dan?) »o tem« napisal pesem (glej Literaturino spletno stran). Torkar, ki je zelo mlad tik pred izdajo pesniškega prvenca pri LUD Literatura, je bral že na prvem Mimoglasju, prav tako pa si je na njih že brusil improvizatorsko podmazane glasbene prste. Tokrat je bral nekoliko zamaknjeno in bolj samozavestno kot lani. Po dolžini je izstopala pesem, ki jo je navdihnil Justin Vernon, kolovodja glasbene skupine Bon Iver, s svojim nekajmesečnim (zimskim) »podaljšanim bivanjem« (pozor, naslov Torkarjevega prvenca) v koči sred divjine, oz. ustvarjalnim procesom, v katerem je nastala prva plošča benda. Iz Torkarjevih ambicioznih in komunikativnih pesmi veje radoveden in prijateljski duh, ki posameznika povezuje z vsemi ljudmi, samimi sopotniki sred življenja. Nato je prvemu večeru izdrl še zadnjo sled zimske zaspanosti Vitja Balžalorsky, s kitaro in kopico efektov, sekajoče in na dušek ter brez saksofonista Boštjana Simona, ki je spontano napovedal svoj nastop tik pred pričetkom in ga potem spontano tudi zamudil.

Teden dni pozneje smo lahko prisostvovali branju Mitje Draba in Francija Novaka. Pesmi prvega so spomnile na pesmi Raymonda Carverja, in ne po naključju: tudi njegov pesemski subjekt bere Carverja. Njegovo poezijo lahko zelo skopo opredelimo kot minimalistično. To nepretenciozno, transparentno pisanje, ki se zdi poročeno z vsakdanjostjo, na subtilne načine razkriva zareze v tem vsakdanjem, tako kot se Carver v pesmi izkaže ne za črnega, temveč za maronasto rjavega. Novakove pesmi pa so bile še bolj prefinjene in tihe, pisane iz skoraj nečloveškega in neizrekljivega miru ter tankega prisluškovanja naravi. Zato je bil glasni glasbeni del večera s trobento (Andraž Jež), pozavno (Aljaž Zupančič) in violino (Nikolaj Venier) ter množico medsebojno trkajočih glasov iz različnih kotov sobe toliko bolj kontrastno doživetje.

Mnogoglavi in prebuditeljsko gnani Rdeči zmaj, ki je do kraja napolnil Daktari, je v spogledovanju z zgodovinsko avantgardo uprizoril epski tableau, iz katerega se je vil medklic-refren »Lenin«. Predstavljajte si mlade revolucionarje s knjigami v rokah, ki berejo drug mimo drugega, z različnimi trajanji, jakostmi in tempi, ter na koncu z dvignjeno levico ob čepici z rdečo zvezdo ali rdeči baretki obstanejo v molku, v soju popevajočega tranzistorja. Tudi pri tistih, ki jih performans ni navdušil, je moral vzbuditi vsaj zanimanje.

Naslednjič, 19. 2., so za eno impresivnejših mimoglasij poskrbeli Veronika Dintinjana, Karlo Hmeljak in trio (Hočevar-Torkar-Pepelnik), predvsem zato, ker sta tako Dintinjana kot Hmeljak vešča odlične interpretacije svoje odlične, zelo izdelane poezije. Pesmi Dintinjane so zgled klasične uravnoteženosti in gracioznosti, ki je ne zmoti niti ena sama vsiljiva gesta. Brala je svoje novejše pesmi (pred kratkim objavljene v reviji Literatura), v katerih se obrača h grškim mitom, da bi spregovorila o večno človeškem, čeprav tudi zato, da bi te »večne« zgodbe preoblikovala – Grki so denimo patriarhalno in militaristično stavili na Agamemnonovo, ne na Ifigenijino perspektivo. Hmeljak, ki je predstavljal svojo drugo knjigo, Krčrk (lani izdano pri LUD Literatura), pa je najboljši, kadar zavzeto in neomajno osredotočeno igra na struno besednega zvena, do skrajnega roba, preden bi ta počila. Ob takšni napetosti preizkušanja jezika je Hmeljakova poezija vse prej kot lahka. Zdi se, da težka eksistencialno izkušnjo, vpisano v jezik sam. Hočevar, Torkar in Pepelnik pa so se za tisti večer poimenovali HTTP in izvedli dovolj zanimivo montažo elektronskih zvočenj ter razrezkov pesmi Hmeljaka in Dintinjane, prenesenih v zvok. Eksperimentalno razpoloženi so si nastavili štoparico, in sicer na 13 minut in 13 sekund.

Torek za tem je bil napovedan v znamenju dveh Katij P. Ker je prva, Katja Plut, zbolela in umanjkala, sta jo moderatorja počastila s pozornim branjem iz njene zadnje knjige Kresničke (LUD Šerpa) ter njene nekoliko starejše zbirke Štafeta hvaležnosti (Litera). Naslednja na seznamu, Katja Perat, je osvojila občinstvo s svojo prepoznavno šegavo odprtostjo in intelektualno ostrino. Z »dihalno vajo«, kot je poimenovala zelo dolgo pesem, skoraj v celoti sestavljeno iz samonanašalnih, na literaturo nanašajočih se vprašanj, ali opomb k opombam, je tudi nam jemala dih – brez premora nas je spravljala v valove smeha in osuplosti. Prav tako virtuozna sta bila glasbenika Ana Kravanja in Samo Kutin, ki sta čarala s hreščanji in lebdeče minimalističnimi zavoji s pomočjo violine ter srednjeveškega hurdi gurdija ter nam zagotovila še en presežek, zaradi katerega se je bilo vredno prekopavati skozi ljubljanski sneg.

Zaključno mimoglasje je otvorila Katja Plut s kratkim branjem iz Kresničk. Sledila je Ana Pepelnik, v poeziji katere je mogoče opaziti podobno otroško nežno in zaščitniško kretnjo kot pri Plutovi, pri čemer njuna etična senzibiliteta ni vezana zgolj na človeka oz. človeško. Če Katja Plut rada zapleta in začinja ter besede tali in pretaplja, gradi Ana Pepelnik iz lične, skromne in iskrene preprostosti. Na spletišču LUD Literatura si lahko preberete eno izmed najnovejših pesmi, ki jih je delila z nami: zaokroženo in tako rekoč popolno »najožjo pesnitev«, ki krogotoka življenja ne želi zaustavljati, ampak v njem budno opazujoče in mehko sodeluje.

Za grand finale ali najboljše branje in zvočni performans HKRATI je poskrbela zasedba Idej, znotraj katere je predstavil svojo poezijo (neizbežno zdaj že velikokrat omenjeni) Andrej Hočevar. Prisrčno ubrisano (ne)ubrani Idej je mimogrede sežel, dosegel in presegel vse tisto, kar obeta beseda »mimoglasje« – literatura je nastopila v glasbi, kot glasba, in pri tem (p)ostala literatura, s poživljenimi, potisočerenimi močmi. Hočevar skratka je in ni bral pesmi – ni glede na to, da je s svojim glasom hkrati povsem prestopil v glasbo in postal eden od inštrumentov (no, ali pa so inštrumenti postali glasovi, ki so skupaj z njim in glasom Ane Pepelnik interpretirali njegovo poezijo). Iz sosednjega prostora se je s činelo in občasnimi »ki«-ji nadvse zabavno oglašal t.i. »odsotni kijevec« (Domen Slovinič), ki ga je s smehom premagani Hočevar nekje na sredi opomnil, naj močneje udari po čineli, zaboga. S tolikšno mero (sicer zelo zbrane) spontanosti so Idej gotovo presenetili še sami sebe.

No, zadnji večer je bil res nekoliko nor, ampak tudi ostali niso bili slabi, kot sem, upam, do zdaj že uspela sporočiti. Zaključila bi lahko z oceno, da je Mimoglasje zatrdno ugledalo svoj kotiček pod soncem, saj je po letošnjih opažanjih v udeležencih obrodilo mnogo sadov zadovoljstva in željo po enaki obliki druženja v prihodnje. Ker pa je danes, ko to pišem, osmi marec (in to osmi marec z zanimivim grafitom na stavbi DSP-ja), nimam izgovora, da ne bi opozorila še na nekaj: Mimoglasje je letos odškrnilo nekoliko več prostora ženskim avtoricam. Če sta bili lani med desetimi nastopajočimi pisci le dve piski, so bile letos med njimi hvala bogu (vsaj) štiri. Tako.

Za natančnejše branje posameznih dogodkov (in popoln seznam mnogih nastopajočih) ter dodatne fotografije se posvetujte z blogom https://www.ludliteratura.si/wordpress/wordpress/mimoglasje-2013/.

Mimoglasje: Andrej Hočevar, Boštjan Simon, Jan Kostanjevec (foto: Maj Pavček)

Mimoglasje (foto: Maj Pavček)

Mimoglasje: Ana Pepelnik (foto: Maj Pavček)

Mimoglasje: Ana Pepelnik, Gašper Torkar (foto: Maj Pavček)

Mimoglasje: Katja Plut (foto: Maj Pavček)

Mimoglasje: Andrej Hočevar, Gregor Šipoš, Domen Slovinič, Andraž Jež, Jan Kostanjevec (foto: Maj Pavček)

Mimoglasje: Katja Perat (foto: Borut Krajnc)

Mimoglasje – Gašper Torkar in Tone Škrjanec (foto: Borut Peterlin)