21. decembra 2012

* * *

Barbara Jurša

Brez kape si pomladni dan,
greš med breze, kristalni veter
je na potki, zaviti v skorjast sneg.
Skoz in skoz si nedoločen od dotikov.
Tvoje srce bije kot jazzist z odprtimi očmi.
Tvoje roke se valijo po zraku,
se valijo na sonce, pod odejo tanke volne.
Jezik se mi je zalepil na nebo. Jezik mi je pokazal jezik.
Čisto mehko. Kot jazzisti, ki se s čeli naslonijo
na zrak. Jazzisti, ki ne štejejo in se zato ne uštejejo.
Gledaš prazno v rorschach v šalci,
v površino krmežljavega dneva.
Zaljubljeni smo v zrak, vsi po vrsti,
en za drugim, en za drugo, ena za drugo,
eden v drugega, zlatolase breze, zlatolasi sneg,
skandinavski potomci, mežikajoči pod skrilom sonca.

O avtorju. Prevajalka in učiteljica angleščine. Leta 2014 je objavila pesniško zbirko Leta v oklepaju.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

  • Geneza

    Aksinia Mihailova

    (Branje,  1 min)

    I. Počasi, po gumbih odpeti telo ko hlastaš za zrakom kot zrela kostanjeva ježica razklene svoje bodeče pesti. Najpomembnejše se dogaja v gumbnicah žil utrujena … →

  • Čvrst pogled

    Aleksandar Ristović

    (Branje,  < 1 min)

    Nek majhen okusno pripravljen pogreb, z duhovnikom v kot noč črnih oblačilih in z mrtvecem, ki se skoraj nasmiha. In z dekleti, ki strežejo vino, … →

  • Nick Cave and the Bad Seeds: Fifteen Feet of Pure White Snow

    Ivana Komel

    (Branje,  1 min)

    Včasih svet obstoji ob nekem čustvu, ki vedno znova ustvarja galaksije in mlečne poti do srca. Kot injekcija odvisnosti, ki brizgne v zrak veselje in … →

Izdelava: Pika vejica