Ljubljana je Berlin

Najnovejše dramsko besedilo Nejca Gazvode v središče postavlja Ljubljano, ki je v zadnjih letih močno utrdila svoj sloves mesta, namenjenega samo še malomeščanom, ki si lahko privoščijo najem ali nakup stanovanja v vilabloku za pol milijona evrov in pico za 20 evrov, medtem pa vsi finančno šibkejši tam živijo samo še zato, da lahko preživijo v izjemno centralizirani Sloveniji. V razpiranju te teme se Radost pridružuje seriji drugih umetniških del, ki se lotevajo problematik stanovanjske krize in prekarizacije delovnih pogojev, če ne kar življenjskih okoliščin nasploh, kot sta na primer roman Zajtrk prvakinj Liu Zakrajšek (LUD Literatura, 2024) ali uprizoritev Kje mi živimo (2024) v konceptualni zasnovi Bora Ravbarja in Ule Talije Pollak. V Radosti spoznamo ljudi z različnimi življenjskimi okoliščinami, ki se morajo nekako znajti v tem nepremičninskem kaosu, njihove okoliščine pa naj bi ponudile razumevanje razsežnosti problema, ki se že dolgo ne tiče več samo študentov ali mladih zaposlenih. Stanovanjske zagate vsak iz svojega zornega kota in s svojimi motivi predstavljajo upokojena samozaposlena frizerka in lastnica dvonadstropne hiše v Rožni dolini Meta, ki se trudi upirati zahtevam trga, dve sestri, Julija in Maša, ki ne moreta več živeti s problematično mamo, umetnik Aljoša, ki nima stalnega prebivališča, ampak živi nekaj med nomadskim in brezdomskim življenjem, ko se seli s kavča prijateljev na Dunaju v likalnico nekdanje sosede v Ljubljani, skorajšnja ločenka Ela, ki vse svoje prihodke zapravlja za odvetnike in si v svojih ne tako rosnih štiridesetih ne more privoščiti nič več od cimrovanja s prijateljico Polono, ter Lukas, Metin sin, ki hišo ob prvi priložnosti z veseljem proda najboljšemu ponudniku.

Maša in Julija sta sestri, ki se selita na svoje, stran od zmešane mame (o njunem odnosu z mamo oziroma o njen ne izvemo nič drugega, kot da ji morata vsak mesec nakazovati denar in da je sobivanje z njo načelo Julijino zdravje). Z iskanjem stanovanja imata precejšnjo srečo, saj že na petem ogledu najdeta svoj novi dom. Njuna najemodajalka postane Meta, malce čudaška gospa, ki se pogovarja s svojimi mrtvimi starši in vztraja pri nazivu tovarišica ter jima brez pogodbe odda dvosobno stanovanje v zgornjem, bivalnem nadstropju svoje hiše za 100 evrov po osebi, saj »ne more bit taka, kot so vsi do tamladih«. Poleg Maše in Julije v stanovanju bivajo tudi lesne ose in lesni črvi, Meta se pogosto sama povabi na kavo ali pa prinese kaj za pojesti. To gre na živce predvsem Maši, ki ima tri službe, da lahko preživlja sebe in sestro, zaradi česar si pač ne želi svoje edine proste popoldanske ure preživeti kramljajoč z lastnico stanovanja, ki kar ne neha govoriti. Po enem mesecu se sestrama kot sostanovalec nepričakovano pridruži še Aljoša, Metin ljubimec, nekdanji sosed, svetovljan, pesnik, intelektualec, ni da ni, ki se nenajavljeno začasno vseli v likalnico stanovanja, ki je onidve sicer ne smeta uporabljati (verjetno prav zato, da ima Aljoša vedno kam priti). Ker sobivanje z neznancem ni bil dogovor, ki sta ga z Meto ob vselitvi sklenili Julija in predvsem Maša, se slednja z najemodajalko dogovori, da jima, dokler je Aljoša v stanovanju, ni treba plačevati najemnine. Sledilci Instagram profila domozlom si lahko le želimo, da bi najemodajalci svoje najemnike ob vsakem kršenju dogovora kar oprostili plačila že tako izjemno nizke najemnine. Aljoša z njima živi nekaj mesecev, jé njuno hrano, jima soli pamet o tem, kako naj bi živeli in kaj bi morale biti njune prioritete (praviloma gre za pomen svobode, prednosti življenja v tujini in druge floskule, ki jih vsi poznamo, ampak si jih večinoma pač ne zmoremo privoščiti ali pa preprosti niso v skladu z našimi željami in pričakovanji). Še daleč najbolj uporaben je, ko na Meto kriči, naj jima ne teži z druženjem in naj gre nazaj dol v svoj salon, čeprav je v tem »postavljanju meja« nerazumljivo grob (»ALJOŠA: Da ne bi! Gremo! Marš! Nimaš vstopa sem, ti je jasno? Oddala si stanovanje, nimaš kaj gor hodt!«), saj ima vendarle opravka z upokojeno gospo, ki jo dobro pozna.

Ena največjih pomanjkljivosti drame je popolna odsotnost dimenzije spola. Kljub temu da ima besedilo kar pet ženskih likov, je skoraj vseh pet zelo slabo kontekstualiziranih, in zdi se, da dejstvo, da so ženske, na njihova življenja sploh ne vpliva. Čeprav so si načeloma zelo različne, je vsem, razen cinični Gorenjki Eli, skupno izključno to, da se jim Aljoša zdi privlačen. Ni jasno, zakaj, saj je izjemno antipatičen, nezanimiv, pretenciozen lik, ki je bolj kot šarmerju podoben predatorju. Prav tako prežvečene so Aljoševe floskule o življenju v tujini, ki ga opeva in romantizira, ker verjetno nikjer ni preživel dovolj časa, da bi iz kategorije turist/expat nazadoval v priseljenca. Lik Aljoše ima sicer številne podobnosti z drugimi liki iz slovenskega dramskega kanona, kot na primer z likom Krištofa Korbarja iz Cankarjevega Pohujšanja v dolini šentflorjanski (1908), misterioznim umetnikom in popotnikom, ki se vrne v mesto, polno hinavščine, prav tako pa z Zupančičevim Vladimirjem (1998), ki se vseli v stanovanje, kjer že živijo trije študentje, postopoma prevzema nadzor nad stanovanjem in si lojalnost cimrov kupuje z vzbujanjem strahu pri nezaželenih gostih (v Vladimirju je to izterjevalec dolgov, v Radosti pa lastnica stanovanja). Seveda je Aljoša manj škodljiv kot Krištof ali predvsem Vladimir, saj vendarle nastopa kot sila karikiran lik v komediji, ohranja pa funkcijo prišleka, ki bo prebivalkam razodel resnico o njih samih, poleg tega pa komentira (slovensko) kulturno in intelektualno srenjo, v kateri je za umetnika poraz, da je svoj karierni uspeh doživel s komercialno uspešnim delom, za povrh namenjenim še otroški publiki. Kljub zameram do kulturniške scene pa si Aljoša prav tako kot Krištof Korbar ne more predstavljati življenja brez umetnosti in hrepenenja (po romantični ljubezni, seksualnem užitku, po svobodi, veljavi). Ker je bil nekega prepoznanja kakovosti svojega dela že deležen, se mu ni treba pretirano truditi, da bi ga nadobudne literatke jemale resno, saj so srečne že samo zaradi tega, da se želi z njimi pogovarjati oziroma jih celo poslušati. Aljoša je najbolj prisoten in še najbolj večplastno izdelan lik, žal veliko manj zvemo o drugih likinjah, ki imajo zelo zanimive nastavke, ampak premalo prostora ter zato bralstvu ostanejo nerazumljene in tuje. Bo Maša kdaj nadaljevala študij? Kaj jo privlači na Aljoši, česa si želi in kaj pričakuje od partnerskega odnosa? Kako je Polona prišla na idejo romana, ki v svoje središče postavlja »razburljivo erotično popotovanje mlade ženske, ki se ji spolovilo morfira glede na bitje, s katerim ima spolnost«? Ali Julija nima drugih medčloveških odnosov kot pa s svojo sestro? Kaj se je zgodilo med Julijo in njeno mamo? Kaj je Julijina misteriozna bolezen, na katero občasno referira Maša? Zakaj se Aljoša norčuje iz Lukasa, ki je domnevno avtističen? Če je Meta dementna, kdo je v tej bizarni stanovanjski situaciji žrtev? Aljoševa vseprisotnost in njegove preštevilne vpetosti v odnose z vsemi ostalimi likinjami in likom premaknejo tudi fokus drame. Namesto zgodbe o prekariziranem življenju prebivalk v Ljubljani tako dobimo zgodbo o Aljoši in njegovi zgodovini s to eno hišo v Rožni dolini, v kateri se na svojem poslednjem obisku dobesedno z modi prikuje na tla.

Drama Radost je karikatura mesta, ki je polno družbenih neenakosti, toksičnih odnosov in razočaranj, v svoji karikaturi pa ostaja upajoča, pozitivistična, če ne celo naivna, saj se kljub manj kot idealnim okoliščinam na koncu vse relativno dobro obnese za vse vpletene. Če si besedilo želi problematizirati ljubljanski stanovanjski trg, sploh najemniškega, si za prikaz slednjega ne more vzeti primera neorganizirane, osamljene in dementne lastnice, ki si želi predvsem družbe, in ne hitrega zaslužka in ki se zavoljo najemnic odseli v poslovne prostore hiše ter zniža že tako smešno nizko najemnino na ceno, ki bi bila smešno nizka že pred 15 leti in je primerljiva z najemom deljene sobe v študentskem domu. Kar bi se v Ljubljani bolj verjetno zgodilo (oziroma se dogaja), je, da bi Meta še naprej živela v zgornjem, bivalnem delu hiše, v frizerski salon pa bi postavila dve enojni postelji in to oddajala za 250 evrov brez vključenih stroškov po osebi.

Skozi besedilo Gazvoda razpre bogato paleto tematik, od medgeneracijskih odnosov izven in znotraj družinske celice, zamer iz preteklosti in potlačenih čustev, prevzetnosti intelektualne srenje, prekarizirane stanovanjske in delovne situacije, podrejenosti neke geografske entitete kapitalu do bolezni, ljubezni (prijateljske, sestrske, partnerske), (samo)destrukcije. Ključna pomanjkljivost takšne količine problemov je, da odnosi med njimi niso raziskani ter so pogosto pomanjkljivo kontekstualizirani, kar rezultira v likih z milijon in enim problemom v bizarnih situacijah, ni pa jasno, zakaj so se v njih znašli. Zdi se, da si je želel Gazvoda občinstvu predvsem ponuditi možnost identifikacije, reprezentacije vsaj ene od stisk, ki so se nam že vsem zgodile, istočasno pa so nekateri drugi problemi tako zelo redki, skorajda neverjetni, da drama žanrsko in stilsko konstantno preskakuje med skoraj socialrealizmom, farso in pravljico.

Kritika je bila prvič objavljena v Literaturi 406.