Kjer je bilo suženjstvo polog za svobodo

Vsaka velika civilizacija se je v času svojega vznika napajala s krvjo izkoriščane delovne sile. To s seboj prinese naslednje posledice: uveljavljanje vladajočih se začne udejanjati preko raztelešenja deprivilegiranih, kompleks večvrednosti pa pridobi razsežnosti identifikacijskega sredstva, pri čemer nasilje postaja njegov temeljni način osmišljanja. Na enak način se je odvila zgodovina Amerike, ki je svojo potrošno delovno silo pridobila s čezatlantskimi pohodi na afriško celino, jo nato izkoriščala za pridelavo bombaža in nazadnje položila temelje za segregacijo, ki do danes ostaja pereč problem njene družbe.

To krivično neskladje je glavna tema Coatesovega eseja Med svetom in mano, ki ga je avtor posvetil svojemu odraščajočemu sinu. Gre za angažiranega pisatelja, ki je bralce začel privabljati kot novinar časopisa The Atlantic, za katerega je pisal ostro kritične in pronicljive članke o problemu belske nadvlade, medtem ko mu je širšo prepoznavnost prinesla nagrada National Book Award for Nonfiction, podeljena ravno za delo Med svetom in mano, ki predstavlja neprecenljiv uvid v s strahom prežeti vsakdan ameriške temnopolte skupnosti. Ta strah avtor osvetljuje predvsem z vidika policijskega nasilja, pri čemer se mu represivni organi ne kažejo kot nekaj prvinsko zlobnega, temveč kot edino logično nadaljevanje krvave ameriške zapuščine, ki še vedno zlorablja črnsko telo, le da ga tokrat ne pretvarja v bombaž, temveč namerno trpinči, ker predstavlja neizbrisljiv spomin na njene resnične zgodovinske korenine.

Nikjer se ta izkušnja ne izkaže za bolj brutalno kot ravno v policijskih umorih, med katerimi esej v največji meri izpostavlja primer policista Georgea Zimmermana, ki je bil oproščen krivde, čeprav je streljal na neoboroženega in komaj sedemnajstletnega Trayvona Martina. Boleča in enostavna resnica, ki izhaja iz tega, je, da za dejanja brutalnosti nad črnskim telesom nihče nikoli ne odgovarja, a vredno se je vprašati: ali za umorom Trayvona Martina res stoji le Zimmerman ali pa mogoče za policistom stoji še nekaj večjega in bolj srhljivega? Dozdeva se, da slednje. Zapuščina ameriške zgodovine je namreč tista, ki v pooblastitvah represivnih organov nemoteno nadaljuje svoje poslanstvo. Policijski umori zato niso dejanja posameznikov, temveč celotnega zgodovinsko pogojenega sistema, ki stoji za njimi.

Coates rasizem, ki se pri policijski represiji kaže v svojem neokrnjenem bistvu, dojema izrazito fizično. Ta zanj ni skupek izrazov, kot so »belski privilegij«, »rasno profiliranje« in »rasni prepad«, ampak boleča izkušnja, ki »premika možgane, blokira dihalne poti, trga mišice, ruva organe, lomi zobe«. Ta izrazita fiksacija na telesnost rabi predvsem streznitvi privilegiranega bralca, ki je prevečkrat ujet v ignorantsko udobje zgoraj naštetih izrazov in ki v svojem naslanjaču pogosto pozablja na dejstvo, da je rasizem pravzaprav telesna izkušnja.

A ta fizična brutalnost je le nepomemben, komaj slišen odmev v idiličnih predmestjih Amerike, ki se hitro izgubi v njihovih lično urejenih travnikih, vrtnih zabavah, jagodnih tortah in milkšejkih. To so ameriške sanje, ki se kot vse iluzorne resnice ohranjajo tako, da preferirajo enostranska dejstva. Posledično se poudarja narativ, da je Amerika svetilnik demokracije in svobode, ki ponuja enake možnosti za vse, da je od Boga podarjena zemlja, dana belcem v posedovanje in last. Toda kaj, ko se je s tem ustvarilo sanjače, ki bi naredili vse, da se ne bi prebudili iz svojih popolnih sanj, in bojo obstoj in nadaljevanje spornih zgodovinskih praks Amerike skušali preprosto pomesti pod preprogo, čeprav so te prakse v popolnem navzkrižju z njihovimi siceršnjimi dogmami. 

Vse naštete ugotovitve se bralcu posredujejo zelo učinkovito, zahvaljujoč predvsem skrbno premišljeni tematski strukturi teksta. Vsa razvejenost jedra je namreč kondenzirana že v uvodnih straneh besedila. Coatesovo pisanje je kot rastoča celica, ujeta v neprestan proces mutacije, pri čemer se njena vsebina nenehno rekontekstualizira in obenem mojstrsko sklicuje na svoje izhodišče. Edina pomanjkljivost v tej sicer umetelni sestavi pa se pojavi na samem koncu eseja, kjer Coates belske sanje, sicer povsem legitimno in upravičeno, poveže z zaostrujočo se ekološko krizo.

Avtor namreč zagovarja tezo, da pri ohranjanju belskih sanj ne gre le za izkoriščanje temnopoltih teles, temveč tudi planeta samega: najsi s pridobivanjem premoga najsi s črpanjem nafte ali delovanjem katerokoli težke industrije. Želja po izkoriščanju naravnih virov je tako dodatno podkrepila plenilske apetite belih sanj, ki pa se v zadnji instanci lahko znajdejo gole in nemočne pred naravnimi katastrofami. Toda treba je omeniti, da se ekološki vidik pojavi iznenada, na zadnjih straneh eseja, in zaradi tega nekako obvisi v zraku, sicer izpostavljen, a je v primerjavi s preostalo tematiko eseja, ki se je postopoma formirala od samega začetka, argumentativno osiromašen. 

Ta rokohitrska vpeljava pa se vseeno izkaže za zanemarljivo hibo na z brutalnostjo prepojeni podobi teksta, ki v nikakršnem smislu ne skazi njegove najpomembnejše ugotovitve: Črna ni zaključena kategorija, ampak le oznaka za človeka na družbenem dnu. Črna je termin, ki v današnjem prostoru in času po Coatesovem mnenju označuje manjvrednega človeka, s tem da se iz univerzalne človeške lastnosti spremeni v sredstvo segregacije. Tisto, kar Afroameričane ločuje od belcev, ni nič imanentnega, temveč je zgolj posledica zgodovinsko ukoreninjene družbene shizme, kjer je bilo suženjstvo prvih polog za svobodo drugih.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS