Kakšna je ta scena, kakšen je ta folk?

Vsakič ko se mi zazdi, da je propadlo razmerje, vsi zakaji in kakoji, postalo zdaj pa že res zlizan topos literarne produkcije, se najde kdo, ki me poskuša prepričati o nasprotnem. Eden takšnih recentnih poskusov je roman Jedrt Maležič Križci, krožci, v katerem v vzvratnem kronološkem zaporedju, v časovnem razponu več kot desetih let, spremljamo odnos med prvoosebno pripovedovalko Gigo in njeno ženo Alino – od razpada, ločitve, pa vse do prvih srečanj, zametkov razmerja, vsega tistega, kar je prišlo za tem.

Že takoj na začetku romana smo vrženi v izredno stanje, atmosfera je nabita z močnimi čustvi, veliko stvari se odvija v afektu, predvsem pa se Giga nikakor ni zmožna, toliko manj konstruktivno, sprijazniti z nastalim položajem. Seveda k temu ne pripomore dejstvo, da je tu posredi še njuna hči Zarja, ki se ji Giga po sodni prepovedi ne sme več približati. Če nas veliki pok pričaka že na začetku, se dogajanje nato začne umirjati, vse bolj se namreč oddaljujemo od spektakularnega konca in se preko zmerne otopelosti zrelega razmerja bližamo medenim začetkom. Takšni logiki sledi tudi jezik. Začetna poglavja so polna eksplozivnih metafor, neologizmov in primerjav, ki z veliko ironije in humorja na videz nezdružljive elemente v bralčevi zavesti sestavljajo v zelo učinkovite podobe. Eden takšnih ilustrativnih primerov je zagotovo opis tega, kaj Giga občuti, ko očeta prosi za denar (»Kot da bi si pri socialističnem ortodontu iz meglenega otroštva v grlo zbasala tisto pocasto maso za izdelavo modelov zobovja iz gipsa, nato pa poskušala prepevati Marseljezo«). Tovrstni prijemi, skupaj z goro novoskovanih žaljivk (npr. lezboscenski odpadek), bodo tistim bolj jezikovno purističnim med nami pognali kocine pokonci, vendar pa bodo tudi ti morali priznati, da v besedilu ne delujejo prisiljeno, pripovedovalka se zdi pri besedoklepanju iskreno duhovita in spontana. Glede na to, da slovenščina načeloma ni preveč nagnjena k stiku z resničnostjo, avtorica različne registre prepleta tekoče in več kot uspešno. Skladno z umirjanjem dogajanja se umirja tudi sam jezik in postaja vse bolj udomačen. Pri tem bi izpostavil opis seksa, izziv, s katerim se veliko avtorjev in avtoric zaradi velike nevarnosti patetizacije, banalizacije, klišeizacije, pa še kakšna –zacija bi se našla, spopade bolj kot ne neuspešno. In s tem ne mislim na verističen, avdio-vizualno nazoren opis. Prizor, ki ga najdemo v romanu, predstavlja slogovno izredno dovršeno, čisto kratko epizodo, evfonično že na ravni samega jezika, čutno skoraj do sublimnosti, pa vendar na koncu še vedno hudo konkretno. 

Če torej povzamem, poznejših poglavij ne pogojuje védenje o prihodnosti, s katerim je opremljena pripovedovalka, temveč je perspektiva uspešno zožena na dani trenutek. Obratno pa lahko trdimo za tiste, ki v Gigin svet vstopajo prvič, in ravno v tem lahko prepoznamo učinek tovrstne vožnje v vzvratno. Gre pravzaprav za obraten postopek od potujitve, ki pa je v neposredni povezavi z družbeno tematiko, ki jo roman obravnava. Če Giga kot ločena lezbijka z otrokom na začetku romana nominalno predstavlja izredno majhen odstotek prebivalstva, nas z dekonstrukcijo razmerja v času prepriča, da gre preprosto za odnos med dvema človekoma, ki je v osnovi že skoraj banalno podoben toliko drugim. Morda je odveč dodati, pa vendar, previdnost nikoli ni odveč, tovrstna ugotovitev še ne pomeni, da je odnos, čeprav podoben toliko drugim (heteronormativnim), takšen lahko tudi performativno v kontekstu širše družbe (oziroma njenega homofobnega segmenta). To, da na začetku njun odnos morda deluje potujitveno, torej ni nič drugega kot rezultat družbene zavrtosti, ki tovrstne odnose stigmatizira, s tem pa tudi potujuje. A pri tovrstnih opredelitvah je treba biti previden. Za koga deluje potujitveno? Roman bi se namreč na prvi pogled zlahka bral kot še en ljubič, a tovrstna perspektiva bi nujno pomenila redukcijo. Še posebej na začetku, mestoma pa skozi celoten roman, Giga sama poudarja specifičnost svojega položaja, za kar se zdi, da jo določa ne le v smislu bivanjskih okoliščin, temveč tudi identitarno. S tem pa tudi preprečuje, da bi roman brali kot le še en zapis o travmatični ločitvi. 

Tako nekako bi orisal kontekst, v katerem se mora Giga soočiti z razpadom svoje družine, s totalnim dogodkom, za katerega pa se ji zdi, da bi ga morda laže prenesla, če bi se po pomoč lahko zatekla h kakšnemu priročniku, vendar priročnika za ločene lezbične mame ni. Gigin položaj dodatno zapleta dvojna pogojenost njenega položaja. Z globalnega stališča pripada t. i. manjšini, znotraj te manjšine pa je bila njena celica, družina, ki se nekako vendarle naslanja na tradicionalne vzorce (poroka, otrok), koncipirana tradicionalno in v določeni meri privilegirano. A pri tem gre spet za domnevno stališče Giginega družbenega miljeja, za katero pa je odveč poudarjati, da je pogojeno z Gigino perspektivo prvoosebne pripovedovalke. Ko po ločitvi Giga ostane sama, obkrožena le s skupino prijateljic, ki pa razen pavšalnih trepljajev po ramenih ne nudijo trdnejše opore, se mora soočiti s praznino, ki je nastala z opustitvijo vlog (žene, deloma tudi mame). Kot pravi: »zdaj nisem nič od tega, pa jebo mater, da še vedno sem.« Ne pomaga niti to, da se Alina, ki ji v nasprotju z Gigo homoseksualnost nikoli ni predstavljala enega močnejših oporišč identitete, znajde v razmerju z moškim. Kakšen je Gigin odnos do Alinine nove zveze? Težko rečem. Giga namreč, razen afektivnih izbruhov, o tem ne spregovori zares, temveč se bolj osredotoča na lastni položaj, »redek statistični pojav«, kot pravi sama, Alinin partner pa predstavlja le še enega v vrsti katalizatorjev Giginega besa. Se pa v tem oziru za konservativnejše izkažejo njene prijateljice, ki poskušajo modrovati o biseksualnosti. Čeprav naj bi njihov pogovor odpiral vprašanje spolne fluidnosti, prehitro zvodeni, o njihovih stališčih izvemo le malo in pravzaprav ne sooča mnenj, kar bi morebiti prispevalo k (pre)oblikovanju stališč. Je Gigi teže, ker je Alinin novi partner moški? Verjetno, saj se mora poleg vsega soočiti še z mačističnim stereotipom domnevne spreobrnitve (problematičnosti izrazja se zavedam), pa vendar to ne postane eden glavnih razlogov za njeno jezo, razočaranje in žalost. To še vedno ostaja ločitev sama.

K temu prav nič ne prida dejstvo, da je Gigina družina pripoznana v javnem diskurzu, saj sta z Alino dali intervju in javno podprli dotični referendum. Referendum proti njunim pravicam, kot mu reče, in težko bi našli boljši izraz. Roman se namreč nenehno poigrava tudi z vprašanjem, kako družba percipira istospolaše. Najprej je tu nekakšen generacijski trk, ki pa ga Giga spretno razkrinka. Ne gre za to, da istospolnih razmerij ali pa netradicionalnih družin v preteklosti ni bilo, temveč za to, da so bili marginalizirani do te mere, da so bili dejansko potisnjeni v območje nezavednega tudi na ravni posameznika. Jasno je torej, da diskurz manjšin, ko se pojavi v širši javnosti, naleti na odpor, ki pa v veliki meri ostaja povsem nereflektiran ali pa v tisti malo bolj omiljeni različici pokroviteljski in hinavski. Povedano pa ne velja samo za homoseksualce, temveč v romanu čisto konkretno tudi ženske nasploh. Določeni prizori neposredno korespondirajo z mislimi, ki jih je v nedavni kolumni v Večeru zapisala Svetlana Slapšak. Menstruacija, vložki, tamponi in ostale nečistosti, ki jih bojda potrebujejo ženske, naj ostanejo hermetično zaprti v sferi njihove intime. Da bo še bolje, se morda lahko kar cele zaprejo tja s svojimi ženskimi zadevami. Kot družba jih bomo na plano spet potegnili takrat, ko bodo plodonosne, in takrat bomo imeli veliko povedati, saj bo šlo za nacionalni interes. Ob vsej tej falokratičnosti in svoji strejt-cis-čefurskosti pa ne morem, da se ne bi, medtem ko tole pišem, nelagodno presedel.

Kaj torej z družbeno angažiranostjo, ki si (nasilno?) podreja literarnost? Pri tovrstnih oznakah pride do manjšega zastoja, saj se ne morem odločiti, ali gre res za angažirano literaturo ali pa ta deluje tako zgolj zato, ker tematizira odnose, ki ne spadajo v družbeni mainstream. Če angažiranost razumemo tako, potem roman Križci, krožci to zagotovo je. In to nikakor ni zanemarljivo – upam namreč, da mi ni treba posebej poudarjati, zakaj je kulturna reprezentacija pomembna tako za večino kot za manjšino, ki jo reprezentira. Ali pa se roman odpira kot angažiran zato, ker je intima manjšine družbeno pogojena? Pri vsej tej reproduktivni gonji, ki očitno velja samo za določen del prebivalstva, nekaj ne štima. Pa vendar se zdi, da je slovenceljska zagamanost to poletje z dvema odločitvama ustavnega sodišča postala za odtenek manj zagamana. A vendar, pot je končana, potovanje se začenja, če naj še malo moralizatorsko dregnem v nacionalni živec. 

In vendar, če se vrnemo k besedilu, bi si upal trditi, da roman ponosno nosi oznako angažiranega. Kot že omenjeno: že samo pripovedno izhodišče izrazito poudarja specifičnost Giginega položaja in posega v polje družbene kritike, ki se ji ne izogne ne t. i. lezbična scena ne večina, ki omejuje pravice manjšin. A istočasno bi bilo označiti roman Križci, krožci za zgolj angažirano literarno delo krivično, saj ta okvir v celoti tudi preseže. Gre za duhovito in slogovno premišljeno izpisano besedilo, ki, če pustimo kontekst ob strani, razgalja univerzalne človeške stiske in prevprašuje družbene vloge. Kaj hudiča z vso to odraslostjo, ki ji z vsakim letom bolj pripadamo, ne da bi vedeli, kaj sploh pomeni? Kako biti dober starš, partner, žena, mož, prijatelj? Kaj hudiča sploh pomeni dober? Roman odgovorov seveda ne podaja, se pa vsaj ne pretvarja, da jih pozna.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS