Kaj zmore jezik

Za dobro vstopno točko v razmislek o drugi pesniški zbirki Andreje Štepec se morda kontraintuitivno izkaže določen etabliran tip slovenske poezije, ki se je v veliki večini, z izjemo zbirke Valter, znašel med letošnjimi nominiranci za Jenkovo nagrado. Mimogrede, ne preveliko kontroverzo ob neraznorodnosti nominirancev, češ da je izbor izključujoč, bi bilo treba samo malenkost dopolniti: če za hip poskusimo nemogoče in se osredotočimo na poezijo ter zanemarimo zveze in poznanstva ali založniško realpolitiko izborov, problem ni identiteten, temveč vsebinski; ne gre za to, da so avtorji povečini heteroseksualni moški določenih življenjskih praks in prepričanj, v ideološko linijo katerih lahko čisto upravičeno uvrstimo tudi edino avtorico v izboru – ozkost izbora je prav v omenjenem tipu poezije. Med poetikama nagrajenke in nagrajenca ni skorajda nobene razlike. Še naslov imata tako rekoč enak. Pod Simoniškovo zbirko bi lahko denimo podpisali Štegra, pa ne bi tako rekoč nihče posumil, da gre za napačnega avtorja. Tem pisavam bi lahko rekli angelski tip poezije, stremeče k nekakšni čistosti, vračanju k aksiomatskim izvorom bistev; pesniški izraz naj bi deloval kot nekaj primarnega, neokrnjeno človeškega, nekaj, kar drvi stran od ponorelega, iztirjenega, nemoralnega in demoraliziranega sveta, politikantske razklanosti, neprestanega sprenevedanja, dvoličnosti, naše duše pa vendar stremijo k univerzalnemu in neizrekljivemu, k beli lepoti, nedefloriranim refleksijam, tihim meglicam in ravnicam, prav kar izreka ta brezspolna in brezkrvna poezija; nakulirana distanca in neomadeževanost z nesnažnostjo življenja, vsakdana, političnih realnosti … Vse to je konceptualno precej zakrnelo v intuitivnem romanticizmu, hkrati pa v dobršnem delu naše pesniške scene kar predpostavljano kot resnica. – In kaj ima z vsem tem Andreja Štepec?

No, za začetek lahko naš odnos do pravkar navedenih, spet in spet glorificiranih poezij precej precizno izpove podnaslov zbirke Jesenožki: »jst sem tok utrujena«. Dalje pa je avtoričina poezija diametralno nasprotna izpostavljeni liniji oziroma, natančneje, da ne bomo od angelov prišli v kakšno čisto istovetno demonskost, izhaja in vznika ter vztraja pri tistem, od česar se prej omenjeno pesniško mišljenje a priori distancira, razmeji, da lahko potem estetizirano moralizira o nesnažnosti na svetu in se izgublja v človeških lepotijah. Štepec to držo lobotomizira, njena poezija povsem adekvatno funkcionira, kot da kaj takega ne obstaja oziroma da je, če že, le slaba iluzija, praktična privajenost na uveljavljena mnenja. Že prvi naslov najbrž najbolj uličarsko zaznamovane dikcije v zbirki, namenoma na začetku, odpre povsem druge konceptualne ravni: »Fnt moj, bodi moj dobar klastrfak.« Gola jezikovna raven teh začetnih par besed dekonstruira zgoraj navajane poetične čistosti: opuščanje slovničnih zapovedi, pogovornost, večjezičnost, raznorodnost, pragmatičnost v smislu dejanske sodobne izreke; hkrati pa tudi izražajo, da nekaj takega kot »gola jezikovna raven« pravzaprav ne obstaja, temveč je jezik bistveno vpet v vse, kar izraža. K temu se še vrnemo.

Besedišče in sintaksa sta torej izrazito življenjska, ne v smislu življenja kot teleološke vrednote, temveč tistega najbolj primitivnega, primarnega, živega v življenju, kar organizem ohranja živ. Gon kot vedno že artikulirana razsežnost, in ne kak zgolj anonimen nagon ali brezizrazna animaličnost. Poezija se tu ne razločuje od pragmatične nesnage človeškosti, temveč iz nje izhaja, jo izreka, je ona sama. Filozofsko rečeno: v nasprotju z naturalizirano, ideološko samoumevno transcendenco angelskih poetik gre tu bistveno za imanenco, vseprisotno nahajanost, nesecirano mlasketanje celovitosti obstajanja in postajanja; duša in telo nista razločeni entiteti, temveč eno in isto. Posebna zaznamovanost splošne, od nekakšnih meditacijskih čistin nerazmejene nagravžnosti zgolj vrača potlačenost ali pozabo teh nagravžnosti. V vsaki belini angelskega krila je pigment sperme. Tako je v pripoznanju odurja več pojmovne čistosti, torej resničnosti, katere zgolj slabo ideologiziran del so destilirani angeli in demoni. A preden povsem poletimo v abstraktno opredeljevanje, se osredotočimo na pesniške konkretnosti.

Kljub temu da bi poezijo Jesenožkov običajna zavest označila za pritlehno, vulgarno, v jezikovno nižjih registrih – kakšne komparativistične kapacitete bi ji rekle tudi nestanovitna, histerična, nevrotična, nestabilna, jasno ob sopostavitvi s kakšno zelo stabilno akademsko duševnostjo –, kljub vsem tem oznakam, ki jih, vsaj na deskriptivni ravni določenega pogleda, lahko potrdimo, je zbirka v jezikovnem in vsebinskem smislu tehtna, refleksivna, resna v izrekanju svojih postajanj, slej ko prej resnejša od svojih protipolov. Tega ne dosega s poliranjem jezika ali izumetničenostjo njegovih modalnosti, temveč, skladno z omenjeno imanentnostjo, preiskuje oziroma najdeva na prvi pogled nenadejane, naključne jezikovne možnosti. Na tej točki se lahko morda presenetljivo spomnimo na neko Heglovo izjavo o jeziku: ničesar nam ni treba izumljati, jezik sam nosi resnico, filozofijo, in to ne nekakšna strokovna latovščina ali ne vem kakšne umetelnosti, ampak najobičajneša govorica, s katero mislimo, ki jo govorimo, se v njej razumemo. Ta ideja je seveda posebej pripravna za pesništvo nasploh, njen specifičen zgled pa je tudi avtoričina poezija s svojimi jezikovnimi postopki.

Jezik torej ni izumljanje ali iskanje kakšnih izjemnih dikcij; je preiskovanje obstoječega, vse njegove možnosti so vedno že tu. Štepec iz njih na način spontanega izrekanja izpisuje v naši poeziji ne prepogosto videne vitalnosti, kratke zlogovne, besedne in verzne stike, ujete instinkte, ki zaodmevajo v razkošnih možnostih novih zapletov in razvezov. Če konkretiziramo: na tako imenovani formalni ravni tok kratkih verzov deluje slamovsko, performativno, ima očiten flow na tihem beatu, distinktiven in odrezav ritem, številna glasovna ujemanja, asonance, notranje rime, nenadejane, hecne vozle in strdke te ali one besedne zveze. Vsebina pa je, kot rečeno, živa, strastna, vitalna, telesna, a ima kot taka posebno dialektiko: je namreč pretežno morbidna, temačna, utrujena – le najbolj živo, sluzljivo telo lahko šele res vzpostavi smrtnost ter smrtonosnost; in obratno, pepelnat mrk, črnina, nič šele vzbrstijo življenje, kot bi bili najbolj živi šele ob neživosti, smrti. Ti toni oziroma raje ta strukturiranost v zbirki zaobsega razne kontingentne konkretnosti, odnose, tu pa tam kakšne pregovorne modrosti, ganotja ob ljubljenih, nostalgijo, tudi prebliske na družbene danosti, zablode, praktične okoliščine, kakršni so bili epidemija, socialna distanciranost, zaprtja in tako dalje. Vseskozi je prisoten objesten humor, predvsem na način smrtno resnih zajebancij – humor ne kot lahkotna popestritev težkih dni, temveč temeljni način, kako presnoviti vsesplošno težkočo.

Nekoliko globlji vpogled v fenomen te morbidno žive, žmohtno živahne, meditativno zamorjene in za crknit smešne poezije se nam lahko razkrije, če dekonstruiramo oziroma dopolnimo še en že omenjen predsodek ob slovenski poeziji. Splošna in morda najbolj uveljavljena zavest o njej vsako malce drznejše odstopanje od normalizacije tega, kaj in kakšna naj bi poezija bila, hitro poseže po predvidljivih, pokroviteljskih in paternalističnih oznakah – če na tem mestu pozabimo njihovo žaljivost, nespoštljivost, seksizem in, najbrž najhuje, temeljno zabitost in zataknjenost v normativnih najstvih: histerična poezija, mlada pesnica, jezni mladenič, nebrzdanost prvenca, nepoezijski jezik iz drugih diskurzov in registrov, kakršni so na primer filozofija in teorija, pa vulgarizmi, sleng, razne stilske zaznamovanosti … skratka, nevroza, nedojebanost, nedozorelost, ki mora odrasti. Za lepe duše slovenske poezije očitno ni druge kot vzrediti se v »zrel, močan in premišljen avtorski glas«, karkoli že to pomeni, ter prerasti neprimernosti, kakršne prebiramo v poeziji Andreje Štepec. Najprej je treba dodati čisto stvarno opazko, da tudi ti zreli, močni in premišljeni avtorski glasovi niso nič drugega kot vzgajana poza, največkrat benigni in dostikrat brez zveze s kakšno resnejšo življenjsko rečjo ali mišljenjsko konceptualizacijo. Kar pa je seveda v temelju nezadostno, saj nas človeško izkustvo, če smo iskreni do sebe, uči, da nesnažnosti, kakršne s svojo divje uglašeno ritmizacijo izpisujejo komadi v Jesenožkih, nikoli ne izginejo, temveč ostajajo del nas, pa naj se zdresiramo v še takšne spodobnosti in naj jih še tako poskušamo pozabiti ali zamaskirati v slabe modrosti in dolgočasne lirične meditacije.

Materija verzifikacije Andreje Štepec medtem ni kakšna neizrekljiva abstrakcija, neizrazljivo gonjenje, mrakobnost nepreglednega čutnega in čustvenega gomazenja, temveč so vse te amorfne gmote bistveno vtkane v jezik. Nezavedno je strukturirano kot govorica. In prav jezik, bolj kot občutja, predsodki, pričakovanja, ideologije, mišljenja itd., je glavni medij, iz katerega kurira, verzificira in pesni Štepec; ne kot sredstvo za popisovanje in pesniciranje zunanjosti oziroma takšnih ali drugačnih označevanj teh ali onih objektov, temveč kot dominanten in imanenten gradnik resničnosti. Kot subjekt. Jezik resničnost vedno že vsebuje, treba mu je le dovolj drzno zaupati.

Poezija Andreje Štepec v Jesenožkih je torej ena od za marsikoga še vedno nelagodnih pesniških demonstracij, kaj vse zmore jezik. S čimer bistveno izpolnjuje človeško izkustvo.

Kritiko Matjaža Zorca poobjavljamo ob prejemu nagrade kritiška ost. Nagrado letos prvenstveno podeljuje Društvo slovenskih literarnih kritikov za najboljše literarnokritiško besedilo preteklega leta. Kritika je sicer izvorno izšla v lanski novembrsko-decembrski številki revije Literatura.