Majakovski za pokušino

Vsaka prevodna knjiga avtorja, kakršen je prvi sovjetski pesnik ali, z oksimoronom rečeno, klasik avantgarde Vladimir Majakovski, je za katerokoli literaturo in kulturo dogodek skorajda sam po sebi. Na področju prevodov svetovne literature, posebej klasike, je osamosvojena slovenska založniška scena v primerjavo s svojo jugoslovansko predhodnico, ki je s sistematičnimi programi vzpostavila dokaj visok standard, brez dvoma nazadovala. Ne, da je bilo pred letom 1991 vse popolno, le založništvo je imelo državno podprte kapacitete in cilje, o kakršnih lahko danes samo sanjamo. Da nas ne zanese predaleč, se ustavimo pri domnevnem dogodku novega prevoda Majakovskega. Pričakovanja so torej precej visoka, posebej ker se je prevoda lotil plodoviti proletarec slovenske literature Miklavž Komelj. A žal sama izdaja tem pričakovanjem, tudi če so bila od vsega začetka morda res pretirana, ne zadosti, zaradi česar se je treba bolj kot na same pesmi, izbor, prevodne rešitve in njihovo funkcioniranje v sedanjem trenutku slovenske literature osredotočiti na pomanjkljivosti izdaje.

Majakovski je že sto let silno priljubljen in vpliven avtor, poet revolucije, brezkompromisen avantgardist z velikim opusom, čigar prevodi v slovenščino pa so bolj ali manj neceloviti in omejeni na nekaj ne prav obsežnih izborov; med prejšnjimi prevajalci velja izpostaviti Frana Albrehta in Toneta Pavčka. Ti izbori prinašajo nekaj reprezentativnih pesmi in odlomkov iz daljših pesnitev, toliko, da dobimo nezamenljiv okus njegovih jeklenih verzov – danes so stari že nekaj desetletij; naslednji korak v prevajanju bi bil jasno poskus izdaje celovitejšega nabora ključnih del, ki bi obogatil slovenski literarni in kulturni prostor ali, če hočete, vsaj zakrpal njegove prevečkrat prevelike luknje. Iz tega pravzaprav izvirajo naša visoka pričakovanja. Morda lahko tokratno izdajo prevodov Majakovskega osvetli primerljiva založniška situacija izpred let ob, zanimivo, še enem komunističnem klasiku.

Cankarjeva založba je leta 2019 namreč izdala knjigo Tvojih nog se dotikam v senci in druge neobjavljene pesmi Pabla Nerude. Spet gre za pri nas bolj ali manj priložnostno prevajanega klasika, čigar glavna dela in pesnitve ostajajo neprevedena, založba pa se je odločila za izdajo razmeroma nepomembnega dela, ki prisotnosti avtorja v slovenskem prostoru ne krepi, temveč s tem, da nam zgolj daje vedeti, česa vsega nimamo, pravzaprav povečuje manko. V tem se kaže določena simptomatika slovenskega založništva na področju tuje kanonizirane poezije. In prav v to polje bomo umestili našo novo izdajo Majakovskega.

Poglejmo si najprej formalno strukturo knjige, pri čemer bo že zgolj njena izpostavitev dejansko doprinesla k naši poanti. Poezija v knjigi je razdeljena na dva dela; prvi prinaša prvič prevedeno naslovno pesnitev »O tem«, čemur sledi izbor še nekaj pesmi, med katerimi je prevajalec en že obstoječ prevod močno predelal, in zgolj uvod v pesnitev »Vladimir Iljič Lenin«. Poema »O tem« in še petnajst krajših pesmi so torej novosti, ki jih prinaša naš novi izbor in s čimer ostaja na liniji dosedanje majakovskovske prevodne prakse – daje okus po nečem večjem, kar ostaja še nerealizirano. A to je zgolj polovica knjige – jo lahko nemara adekvatno dopolni drugi pol?

Če dobrih prvih sto strani knjige zavzemajo pesmi, je na njenih slabih drugih stotih straneh priobčen Komeljev spremni esej. To pravzaprav odpira nekoliko blesavo, čeprav morda ne povsem neumestno vprašanje: je bil esej napisan zato, da skozi nekaj prevedenih komadov osvetli lik in delo Majakovskega, ali je Komelj prevedel pesmi, da je lahko napisal esej? No, oboje se ne izključuje … Ta pesemsko-prevodni in esejistično-interpretativni diptih je očitno intencionalen, kar pa daje hočeš nočeš večji pomen razlagalnemu delu. Naša knjiga nam tako strogo vzeto noče razširjati obzorij s samo poezijo Majakovskega, temveč bistveno s svojo interpretacijo. Zdi se celo, da so pesmi zgolj primeri esejističnih poant. Zato je treba bolj kot same prevode predstaviti spremni esej.

Na najosnovnejši ravni bi tako torej rekli, da esej ni namenjen toliko pojasnjevanju in interpretaciji pesmi, kot so pesmi izbrane in prevedene, ker želijo podkrepiti esejistični razmislek. Tekst, naslovljen »Revolucija in быт (Esej o Majakovskem)«, prav tako ne prinaša kakšnih bistveno novih ugotovitev in revolucionarnih pogledov, temveč bolj artikulira že znane stvari o Majakovskem ter zgolj dopolnjuje siceršnji imaginarij pesnika in specifičnega slovenskega mišljenja o poeziji. V tem smislu gre za enega bolj poglobljenih spremnih zapisov, katerega globina pa, kot rečeno, utrjuje že utrjene predstave o poeziji, avantgardi, revoluciji, duhovnosti in tako dalje, ki pa so same v osnovi konceptualno precej površinske. Se pravi praviloma neteoretske refleksije s precej aksiomatskimi najstvi, ki samoumevno vzdržujejo fetišizacijo poezije kot privilegiranega diskurza z možnostmi preseganja neznosne vsakdanjosti, politiziranja, zanemarjanja vrednosti človeka, birokratiziranega ubijanja življenja in tako dalje. Precej romanticistično, pravzaprav. Byt iz naslova je namreč neprevedljiv ruski izraz – Komelj ga prevaja z »besedo vsakdanjost oziroma vsakdán in vsakdanje življenje, lahko bi rekli tudi način življenja, vsakdanjik ali stvarnost«, ki »po opredelitvi Romana Jakobsona [pomeni] ›stabilizacij[o] vsega nespremenljivo obstojnega‹ in ›zastoj življenja v tesnih okostenelih šablonah‹«. Da ne obnavljamo podrobnosti, esej na široko razpravlja in utemeljuje problem Majakovskega kot nerešljiv pesniški problem izstopa iz byti, pa naj gre za predrevolucionarno malomeščanstvo, klasično umetnost ali porevolucionarno vzpostavljanje nove družbene stvarnosti, ki se še ni otresla prejšnjega vsakodnevnega zla. Ta konflikt naj bi bil ne nazadnje tudi življenjsko usoden, kolikor je privedel do pesnikovega samomora. Esej poleg navajanja verzov iz prevedenih in tudi nekaj neprevedenih pesmi črpa predvsem iz anekdotičnega gradiva, horizonta avantgarde kot pred vsakokratno realpolitiko nepomirljivega upora, splošne vere v moč poezije ter nujo po duhovni revoluciji, saj je dejanska, materialna revolucija pač vedno nezadostna.

Za naš razmislek ni toliko pomembna sama teoretska nezadostnost, poduhovljen humanizem in kljub pripoznavanju temnejših odtenkov in neukalupljivosti nekoliko lepodušniško vztrajanje pri fetišizaciji poezije, prednje straže tega humanizma, tudi ko je ta, kot pri Majakovskem in avantgardi nasploh, intencionalno od verza do verza dobesedno uperjena proti takšni fetišizaciji in humanizmu – dobro, da imamo anekdote, ki nam pomagajo dojeti, »kaj je hotel umetnik s tem povedati« –, niti ne, da v tem, recimo mu tako, humanistično-poezijskem horizontu Komeljev zapis funkcionira bolje od drugih takšnih zapisov, temveč neko precej banalnejše občutje ob knjigi. Da namreč kljub svojemu obsegu, torej slabim 230 stranem, deluje nekam revialno. Da je izbor kvantitativno in vsebinsko arbitraren oziroma da je zgolj uvertura v prevajalčevo pisanje. Krajšanje mu ne bi pretirano škodilo. Da pred nami ni toliko veliki poet Majakovski kakor določen, okrnjen Majakovski, kot ga v danem momentu pač prevaja in misli Komelj.

Ta praksa – prevajalsko in mišljenjsko specifično predočenje nekega avtorja – sama po sebi ni zgrešena, do določene mere je najbrž tudi nujna, niti ni novost. Najbrž najboljši in tudi najtemeljitejši primer tega je prevod celotnega Platona, ki ga je opravil in pokomentiral Gorazd Kocijančič. Njegov Platon je zelo določno, tako na ravni prevodnih rešitev kot komentiranja, nekoliko vprašljivo usmerjen proti krščanskemu misticizmu, četudi je odlično opremljen s prevajalskim aparatom in pojasnili specifik prevoda. A prav kvantiteta je tu Kocijančičev zaveznik, da namreč priskrbi celovitost teksta, ki ne glede na intence, prevajalčeve ideološke predispozicije in sugestije ter mestoma, milo rečeno, nenavadne prevode fundamentalnih filozofskih konceptov deluje celovito, je veliko in za kulturni prostor pomembno delo. Ker zaradi korpusa platonskih tekstov pred nas, tako ali drugače, postavi Platona. Našemu Majakovskemu pa spodleti prav zaradi necelovitosti in okrnjenosti prevodnega dela. Realističen je treba biti tudi, kar se tiče materialnih sredstev – vemo pač, da bi za prevod denimo celotnega ali vsaj malo bolj masovno reprezentativnega Majakovskega potrebovali finančna sredstva, voljne prevajalce, vestne urednike, dovolj časa, pač celoviteje uredniško ter založniško smotrno usmerjen projekt. Kaj takega. In seveda: časi za založništvo niso najboljši, JAK reže, denarja ni, časa še manj, kje bi potem našli še voljo in moč? A vendarle: v zvezi z nujo kvalitete in kvantitete prevodne literature, posebej ob nezadostno prevedenih klasikih, ne smemo popuščati, in to delo je treba kar naprej vzpodbujati, naj bodo takšnile kritiški zapisi še tako tečni, zateženi in brez stika z realnostjo književnega ter kulturnega dela pri nas. No, morda imajo s tem delom žal še preveč stika … Včasih pa je treba kakšno dobronamerno kritiko tudi znati slišati in jo vzeti zares.

Tako lahko le vztrajamo in kličemo k nadaljnjim prevodom Majakovskega. Tudi zaradi prevodov v sveži izdaji, ki nam je pustila neutešljivo željo po še. Ne moremo in ne smemo biti več zadovoljni z »bolje nekaj kot nič«.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.