Ekstravagantno spočetje evropske literarne pravljice

Če si predočimo pojav klasičnega kanona literarne pravljice, potem nam ime Giambattista Basile (1566–1632) morda na pade takoj na pamet – nemara ga prehitijo vsem že iz otroštva znani Charles Perrault, brata Grimm, Hans Christian Andersen, da niti ne omenjamo v številne popkulturne pore zasidranih Disneyjevih izpeljav in različic. Pa vendarle ta italijanski pripovednik in dvorjan stoji na samem začetku zapisovanja te »preproste forme« na evropskih tleh – njegova Zgodba zgodb morda ne ustreza popolnoma kasnejšim žanrskim opredelitvam in določitvam te zvrsti, a jih vsebinsko in oblikovno že »na debelo« zarisuje. Basile je tako kot eden prvih ljudske (ustno izročene) pripovedi s čudežnimi elementi »prevedel« v knjižni, literariziran zapis, pri čemer pa nas Zgodba zgodb s svojo strukturiranostjo, kjer je v okvirno pripoved vložena vrsta (petdesetih) zgodb, hitro opomni tudi na boccaccievsko provenienco in na bližino novele – zato tudi ni presenetljivo, da so delo pozneje imenovali kar Pentameron. Lahko bi rekli, da besedila zbirke plujejo nekje vmes: ohranjajo duha in ustroj renesančne novelistike, jo občasno s čudežnostjo in fantastičnostjo tako v okvirnih kot vloženih pripovedi že presegajo, hkrati pa še ne etablirajo zvrsti pravljice. Na neki način je Basile »zasejal« pravljično seme, ki je nato raslo ob drugih piscih. Dotični avtor je v svojih upovedovanjih in revizijah ustnega izročila sicer postavil (vsebinske) temelje za pozneje vsem znane Pepelke, Motovilke, Sneguljčice, Obute mačke, Janke in Metke ter Trnuljčice, pri čemer so njegove verzije jezikovno in fabulativno polnejše, živahnejše in konkretnejše – k temu bogastvu pripomorejo baročno hiperbolična pisava, specifična umeščenost v italijanski ali širši evropski prostor (ki pa vseeno premore čudežna, izmišljena ozemlja, nekakšne pravljične »enklave«) ter praktično eruditska metatekstualnost z obilico zgodovinskih, geografskih, mitoloških, literarnih referenc. Po zaslugi naporov prevajalk Ane Duša in Irene Duša Draž lahko to prelomno delo zdaj beremo tudi v slovenskem jeziku, izčrpna spremna študija Ane Duša pa nas dodatno pouči o specifikah Basilejevega ustvarjanja v določenem času in prostoru, hkrati pa nas pouči o samem razvoju žanra.

Eno izmed njenih prvih opozoril, ki ga je ob branju dobro imeti v mislih, leti na samo občinstvo Zgodbe zgodb. Ta zabava tukaj primarno in najverjetneje ni bila namenjena otrokom, temveč odrasli, predvsem dvorski publiki. Raba jezika je namreč svetlobna leta daleč od tiste (izčiščene in filtrirane) v Grimmovih in Perraultovih različicah: takoj na začetku nas vase posrka pisana, vulgarna, nič kaj zadržana govorica, polna kletvic, dialektov, opisov »mesenosti«, evfemizmov za spolno občevanje, pretiranih popisov negativno in pozitivno zaznamovanih čustvovanj itd. (Velja omeniti, da je k specifiki izražanja gotovo pripomoglo tudi Basilejevo »napolitansko« poreklo: avtor je namreč ustvarjal v neapeljskem narečju.) Piščeva tonaliteta in lega jezika se neredko razvijata v skladu z danimi situacijami in razpoloženjem junakov. V ihti in jezi se mnogi liki poslužujejo kar najbolj izvirnih in detajliranih načinov zmerjanja, kar je razvidno že kar v prvi (vloženi) zgodbi, kjer grdobec ozmerja varovanca, »ker se je pustil ukaniti krčmarju, ozmerjal ga je s pridaničem, mamica-mila-kakšnim-teletom, pišmevuhom, šakalom, idiotom, ničvrednežem, slamoglavcem, kostanjepivcem, preprostežem, zarukancem in butcem«, izjave zaljubljencev in zaljubljenk so polne buhtečih, ekstravagantnih primerjav, okrasov in patosa, nesrečniki jadikujejo v hiperboličnih, poetičnih vzklikih, beda in revščina sta zabeleženi v vsem svojem raznolikem nelagodju, bogastvo v naštevanju dobrin in razkošju telesnosti. Vsakršni zapleti, dogajanja, junaške (ali antijunaške) dejavnosti so podprti z določeno mero humorja in satire, z zavzetim beleženjem, ki se ne brani metaforike; najbolj napete »akcije« se ponašajo z briljantno mešanico komičnosti in strašnosti, z napihnjenostjo dogodkov in senzibilnostjo za monstruoznost (jezika, situacij in likov). In čeprav o likih ne bi mogli ravno trditi, da jih odlikujejo pretanjeni psihološki portreti, je njihov kolorit vsekakor pestrejši kot pri kakšnih drugih klasičnih pravljičarjih: Basile pokaže junake v njihovem »najslabšem« s primerno »slabšalnim« besednjakom, s specifikami pa po drugi strani izostri tudi njihovo dobroto, modrost, bistrost, zvijačnost.

Ob branju se tako ne moremo znebiti občutka, da je Zgodba zgodb zapisana kot svojstveno literarno praznovanje ljudstva, telesnosti, človeškosti v vsej njeni smešnosti in zabavnosti. V tem kontekstu bi lahko našli nekaj paralel z Bahtinovomi interpretacijami ljudske smehovne kulture, ki temelji na karnevalesknosti, začasnem znižanju duhovnega in prevladi korporealnosti (čeprav ima Bahtin v osnovi v mislih predvsem srednjeveško in renesančno kulturo, lahko linije karnevalesknosti najdemo tudi v poznejših obdobjih, na primer v baroku, h kateremu »teži« Basile). Značilne za takšno »karnevaleskno občutenje sveta« so med drugim odprava govornih omejitev, pogosta raba zmerljivk (vulgarnosti), grotesknost, ki pa se ne izide v strah, prekipevajoče izobilje materije, afirmativna pretiranost, parodičnost itd. Našteli smo seveda lastnosti, ki jih lahko brez dvoma najdemo tudi pri Basileju. Iz zgodb je razvidna njegova ljubezen do »navadnega« ljudstva, njihovih šeg in običajev, interesirajo ga težave, ovire in boji malih ljudi v vsej njihovi pikaresknosti; kot piše Ana Duša, je pisatelj s svojimi čudežnimi zgodbami želel subvertirati njihov položaj, jim dati srečnejši konec (se pravi na neki način zaobrniti razmerje nizkega in visokega ali pa ga vsaj izravnati). Ne nazadnje pa se tudi številni plemiči, aristokrati, ne obnašajo bolje od kakšnih kmetov in beračev, v izražanju in dejanjih so pogosto »ponižani« na svojo telesnost, vulgarnost. Basile se ne boji estetike grdega: vizualno »odurne« niso le pošasti (grdobci, zmaji itd.), ampak tudi raznorazni posamezniki, med drugim same pripovedovalke zgodb (sledeč ustni tradiciji so pri Basileju »zgodbarke« starejše ženice). A ta grdoba ne vzbuja toliko nelagodja, prej deluje kot ena izmed fascinantnih potez izpod čopiča življenja, ki skrbi za pestrost in vzbuja smeh. Telesnost nasploh je v Zgodbi zgodb inscenirana v svojih »najnižjih« legah, nekateri izseki so polni izločkov (genij skatološkega humorja je pogosto na delu), besedila se ne sramujejo niti spolnosti, ki se bohoti skozi malodane prismuknjene evfemizme. Veselje do materialnosti pa je morda najbolje izraženo skozi hrano, ki mezi iz skorajda vseh por Basilejevega dela – ne le da so jedi pogoste v mislih in dejanskostih likov (iz česar bi lahko razbrali bodisi čisti hedonizem ali pa morda kdaj pa kdaj tudi proslavitev zmage nad revščino, lakoto, nesrečo), ampak se tudi osebe in situacije pogosto konotira z lastnostmi živil. Na kratko: karneval mesenosti in ljudske pestrosti.

Kar Zgodbo zgodb najbolj oddaljuje od bahtinovskega karnevalesknega sveta, so morda moralni nauki na koncu vsake zgodbe – in tu se Basile med drugim tudi najbolj približa poznejši pravljici oziroma njenemu »namenu«. Ne gre le za veselje do naracije, do metamorfoz, burkaštva, v samem »finišu« je pomemben nauk pripovedi, avtor se ne odpove vzgojnemu, poučnemu momentu. Meje med dobrim in zlom se vzpostavijo, nagrade in kazni sledijo določenemu posamičnemu vedenju oziroma obnašanju. In ja, čeprav Basile še ni »pravi« pravljičar, njegove pripovedi bralstvu močno zadišijo po pravljičnem že v sami strukturi. Lahko bi jih analizirali in olupili do samega »jedra« čisto po Proppu, v tej ogolelosti razpoznali njihovo shematičnost. Njihov siže poteka od nekega začetnega manka, škodovanja, zagate (preko različnih pravljičnih funkcij) do končne nagrade, zmage, premostitve nesreče itd. Nekaj Basilejevih »pravljic« sledi enostavnejši, enolinijski shemi z osredotočenjem na en zaplet, tegobo, najdemo pa tudi kompleksnejše, ki vpeljujejo več pripovednih linij, z več digresijami in problemi, s katerimi se morajo soočiti junaki in junakinje. Nekatere naracije so si v sami zastavitvi med sabo precej podobne, delujejo kot variante enega sižeja (imamo na primer več zgodb, kjer se neko število bratov, vsak s svojim talentom ali nadnaravno močjo, bori za skupni cilj; pogost je motiv zlobnih sester, ki škodujejo dobri sestri; najdemo več variacij na mit Amorja in Psihe, kjer dekle prekrši prepoved in pogleda ljubimca itd.).

A v duhu Levi-Straussa lahko »mirno« tudi rečemo, da morfološko-formalistična »redukcija« pač ni vse, šteje tudi etnografsko ozadje (oziroma vsakršna kontekstualnost). In če zremo v Basilejevo delo tudi skozi pravljični okvir, moramo priznati, da je to po svoje edinstveno ravno zaradi svojih idiosinkratičnosti, specifik svojega kronotopa, baročne govorice, metaforičnosti, slikovitosti likov. Zdi se, da je v samem jeziku in satiričnosti bližje postmodernističnim dekonstrukcijam in reimaginacijam klasičnih pravljic Angele Carter, Donalda Barthelmeja in Roberta Cooverja kot pa »kanoničnim« pravljicam, ki so se vzpostavljale – med drugim – na njegovi podlagi.

Seveda sodobnemu bralcu zbirka zbuja razne pomisleke. Ja, morda Basilejeve pripovedi nekoliko moralizirajo glede »sedmih smrtnih grehov«, se zmrdujejo nad nehvaležnostjo, zavistjo, napuhom, nečimrnostjo, izbirčnostjo itd., ampak obenem to naslikajo v humorni, parodični, pisani maniri, dopuščajo zmote »človeškosti«. Junaki in junakinje sicer plačujejo za svoje prekrške, a v primerjavi s Perraultom, Grimmoma in Andersenom so kazni manj radikalne (liki si jih pogosto celo sami »izberejo«). Svarilna pripoved, s pridom uporabljana pri teh avtorjih, je tukaj šele v zametkih, Basilejev namen ni vzgajanje otrok in mladine – prej karanje in norčevanje iz občečloveških (negativno zaznamovanih) lastnosti. Vsekakor, kot je opozorila že Duša, najdemo v pravljicah tudi problematična mesta, ki se nanašajo na stereotipe in diskriminacijo določenih družbenih skupin (žensk, Judov, temnopoltih), vendar moramo ob branju ta dejstva vzeti v zakup kot »produkt« dobe, takratnih ideologij, in jih kritično premisliti z distance. Če vzamemo pod drobnogled reprezentacijo žensk, bi lahko ob porajanju raznih feminističnih študij (glede zgodovine pravljičarstva) celo sklepali, da je Basile v nekem smislu naredil »manj škode« kot kakšna brata Grimm ali Perrault. Basilejeve junakinje so kljub zapisanim pomanjkljivostim aktivne v svojem izražanju in učinkovanju, njihov govor ni skorajda popolnoma zreduciran kot pri kakšnih grimmovskih variantah, kult materinskosti še ni vzpostavljen, avtor še ni zakoreninil podob zlobnih, od svoje »narave« odtujenih žensk (pripetih na koncepte demoničnega in čarovniškega), krščanska pieteta in ponižnost zglednih junakinj sta še daleč od svoje pravljične manifestacije itd. Če odštejemo izrazito problematična mesta s posilstvi, so v spolnosti dekleta ravno tako aktivna in soudeležena kot moški.

Vrnimo se ob koncu k iztočni misli, da je Basilejevo delo nekje vmes: med renesanso in barokom, pravljico in novelo, slavljenjem človeškosti in obsodbo njegovih napak, med karnevalom in moralo, »ljudstvom« in aristokrati, konkretnimi prostori Evrope in pravljičnimi »enklavami«. Vmesnost, nezasidranost in v nekem oziru tudi žanrska hibridnost ga oddaljijo od jasnejših (vzgojnih) intenc poznejših pravljičnih piscev, odpre pa se tudi raznolikim možnostim interpretacije. Basile je, bi lahko sklepali, v samem začetku nastavil pomembna mesta za poznejšo dekonstrukcijo in kritiko žanra, ki ga je šele pomagal vzpostavljati. Kar pa nas morda v njegovem opusu najbolj nagovarja še danes, so strast do »malega« človeka, njegov literarni doprinos k njegovemu vzponu, bolj ali manj ekspliciten posmeh navadam in razvadam plemstva. In pa seveda sam jezik, ki očarljivo terorizira s svojim kopičenjem, prerajanjem, metamorfičnostjo, samooplajanjem, proizvajanjem čudaškosti in pretiranosti.