Občutek ob sestavljanju zbirke je bil, kot da pletem kito, ki potrebuje niti različnih barv

Helena Zemljič (1995) je pesnica in urednica na novomeški založbi Goga. Odraščala je v Jurovskem Dolu, študirala filozofijo in slovenski jezik ter književnost na Filozofski fakulteti v Mariboru. Večkrat se je uvrstila v ožji izbor natečaja Urška in v finale Pesniškega turnirja, njene pesmi so objavljene v več literarnih revijah in na številnih portalih. S Heleno sva se pogovarjali ob izidu njenega knjižnega prvenca Bazen ki ga odnašajo robovi, ki kot enovita celota navdušuje s svežo in gibko pisavo, polno nedorečenosti, zamolkov, nepričakovanih podob in simbolov.

Čeprav sem te najprej poznala kot urednico, vem, da poezijo pišeš že dolgo. Kako dolgo so nastajale pesmi, ki so zbrane v pesniškem prvencu? Kdaj si vedela, da je pravi trenutek za knjižno izdajo?

Zanimivo, da me je kdorkoli najprej povezoval z uredniškim delom, ker sem sebe zmeraj dojemala kot pesnico, tudi ko še nisem imela knjige. Knjiga se mi je pravzaprav nekaj časa zdela postranskega pomena – pisala sem, občasno kaj objavila, hodila na delavnice in literarne večere, ker so se mi pesniki_ce na splošno zdeli zanimivi ljudje. Zdelo se mi je, da me vse to definira kot pesnico, knjiga pa že bo, ko se bo sestavila. Potem so me začeli spraševati po knjigi in počasi mi je postalo jasno, da se ne bo sestavila sama, zato sem pesmi poslala na Literaturo. Ujelo me je nekaj nepredvidenih dogodkov, preselila sem se v Novo mesto, tam iskala službo, delala v Knjigarni Goga, začela urejati … in pesmi so bile za nekaj časa postavljene na stranski tir. Kasneje sem se jih ponovno lotila z distanco in pod vodstvom Veronike Šoster. In verjetno je bil to res pravi trenutek – ker sem že malo pozabila, kaj me je čustveno vezalo na pesmi, in sem jih lahko brala in popravljala brez zadržkov. Pesmi, ki so v zbirki, so nastajale vse od sredine faksa do začetka leta njihovega izida. Zadnje je bilo malo teže brati, ampak upam, da so se poklopile v celoto.

Zbirka ima izrazito enotno in mirno vzdušje, pesmi pa se ob branju celote – kot voda – prelivajo druga v drugo. Ali svoje pesmi zdaj, ko si jih morala sestaviti v novo, zaokroženo delo, doživljaš drugače?

Gotovo so drugačne po tehnični plati, nekatere so v postopku izgubile kak verz, kak motiv se je zamenjal, vse, ki so imele naslove, jih v zbirki nimajo več … Razbila sem nekaj ciklov, jih razpršila po zbirki, od katerega od ciklov je ostala samo kakšna pesem ali dve. Občutek ob sestavljanju je bil, kot da pletem kito, ki potrebuje niti različnih barv. Te niti sem potem iskala v posameznih pesmih ter jih poskušala splesti v celoto. To, da me vseskozi spremljajo motivi vode in pa recimo živali, je olajšalo delo. Lahko sem iskala neko valovanje, tok, ponavljajoče se motive, ki se pojavijo vsake toliko, izginjajo in prihajajo nazaj. Mi je pa nekatere pesmi zabavno brati, ker se še zmeraj spomnim, kako so nastale in kak kontekst so imele takrat. Ampak to je samo zame, za bralce in za samo pesem je to brez pomena.

Kako si kot pesnica, ki je tudi poklicna urednica, doživljala uredniški proces? Se ti je zdelo nenavadno, da si se znašla na drugi strani, ali ti je izkušnja uredniškega dela pomagala pri oblikovanju in presojanju lastnega književnega dela?

Ob sestavljanju zbirke sem si v resnici oddahnila, da tokrat nisem na uredniški strani. Še vedno se namreč težko označim za urednico, kar je moje delo šele zadnjih nekaj let. Kar pa sem se skozi urejanje knjig naučila, je to, da je za uspešno delo najbolj nujno, da si urednik in avtor zaupata ter da oba vesta, kakšno knjigo sestavljata. In ker sem Veroniko izbrala, še preden sem se srečala z uredniškim delom, sem si pred najinim dejanskim sodelovanjem preprosto rekla, da ji moram zaupati. Ni bilo vedno lahko, ker sem se do konca upirala njeni ideji naslova zbirke, ampak sedaj moram priznati, da je to najboljši in tudi edini pravi naslov.

Mi lahko zaupaš zgodbo o naslovu zbirke?

Moj prvi naslov in naslov vse do konca urejanja sta bila (zdaj) zadnja verza v zbirki – In nihče te ne more razdeliti na manjša morja. Naslov je bil seveda predolg in sem ga krajšala, predrugačila na vse možne načine, vse z namenom, da v njem obdržim morje. Zdelo se mi je, da zbirka potrebuje morje in da je to tisto, kar želim izpostaviti. Veronika je nato predlagala ta verz z bazenom, a zdelo se mi je, da je bazen preveč trivialen. Še ko sem dobila predloge naslovnic, se nisem čisto sprijaznila z bazenom, ampak ker res nisem imela boljše ideje, sem morala počasi priznati, da je bazen odlična rešitev. In sedaj je tukaj.

Tvoja poetika v sebi prepleta ruralno, urbano, refleksivno, opisno, telesno in popolnoma abstraktno, kar izreka s slikovitimi prispodobami, ki se skozi pesem zgradijo v celoto. Katera vprašanja najraje raziskuješ s pesniškim izrazom?

Ko so pesmi nastajale posamično, se tega še nisem zavedala, ampak mislim, da skozi celotno zbirko zasledujem dinamiko odnosov. Verjetno so to predvsem ljubezenski odnosi, se pa vmes znajdejo tudi družinski, prijateljski, odnosi do narave, narave do človeka, do telesa, do jezika … Ne vem, ali je to zavestno raziskovanje, ali lahko s kakšno poglobljeno analizo pesmim še kaj dodam, vsekakor pa je to nekaj, kar povezuje celotno zbirko.

Osrednji motiv zbirke, kot nakazuje že naslovni bazen, je voda s svojo mnogotero fluidnostjo. Kakšen pomen ima zate voda in zakaj si se odločila, da bo prav voda osišče zbirke?

Pravzaprav nisem vedela, da bo tako močno osišče zbirke in da je vode toliko. Nisem odraščala ob vodi, moje otroštvo so – če že – zaznamovali bazeni, morje sem vzljubila šele v poznem najstništvu, reke pa sem srečala preko svojega partnerja. Sem človek gozdov in travnikov, vode so me nekako same potegnile k sebi, ob njih pa je nastalo tudi največ pesmi. Voda je namreč širok in prikladen simbol, ki je hkrati konkreten in skrivnosten. Prikrade se lahko med verze in že s kakšnim šumom ali asociacijo vzpostavi celotno vzdušje pesmi. Poleg tega je voda pogosto nosilec čustev – v morju divjih in nebrzdanih, v rekah nepredvidljivih, ampak usmerjenih, v bazenu mirnih in plitkejših. Je arhetip, s katerim se lahko vsi povežemo, nosilec emocionalnega, intuitivnega, nasproti npr. soncu, ki ga povezujemo z jasnostjo razuma.

V krajine, ki jih raziskuješ v pesmih, vstopaš kot radovedna in natančna opazovalka. Kaj te pri pisanju najbolj navdihuje, sproži trenutek, iz katerega lahko vznikne pesem?

V zbirki je pesem, ki je bila na začetku posvečena Lyri Srebrnousti iz trilogije Njegova temna tvar, ki sem jo kot otrok oboževala. V knjigi Lyra komunicira z alethiometrom, ki ji preko simbolov kaže resnico. Da lahko z alethiometrom komunicira, ne da bi ji bilo treba prebrati tisoče knjig o simbolnih pomenih, mora biti v stanju popolne zbranosti, da lahko sledi igli, ki ji kaže na simbole, obenem pa mora biti popolnoma sproščena. Ne sme poskušati razumeti, ne sme razmišljati o milijonih možnih pomenov posameznih simbolov, temveč mora zgolj zelo natančno, zelo zbrano slediti igli. Mislim, da odlične pesmi zmeraj nastajajo točno v tem stanju. Lyra, ko odraste, izgubi to intuitivno sposobnost, pesniki je ne bi smeli.

V zbirki me je navdušilo, da se tvoje pesmi nenehno odpirajo in ne ponujajo zakoličenih zaključkov. Je bila to zavestna vsebinsko-formalna odločitev?

Uf, s konci imam zmeraj težave in na to me je opozorila tudi Veronika. Sem jih potem popravljala, spreminjala, iskala nove, ampak verjetno se še zmeraj, namesto da bi se zakoličili, razlezejo v papir. Ne vem, ali je to dobro ali slabo, vem pa, da se mi pesem nikoli ne zapiše z jasnim zaključkom, preprosto ker jih ne maram preveč. Če me kdo vpraša, kdaj se mora končati roman, zmeraj navijam, da se konča nekaj strani prej, da vsaj nekaj ostane odprto …

Zanimiva je tudi odsotnost ločil, ki odzvanja prelivanje in pretakanje vode. Kaj za tvojo pisavo in ustvarjalni proces pomeni svoboda, ki ti jo omogoča razgradnja pravopisnih, slovničnih pravil in skladnje?

Obliko pesmi, kot so sedaj v knjigi, sem našla nekje na začetku svojega pisanja, ker nisem marala delati premorov. Ves čas sem imela občutek, da se mora verz izlivati v verz, da pomeni ne dobijo možnosti, da se mednje kaj vrine – da mora tisti pomen stati zraven onega, čeprav bi tehnično gledano morala biti vmes pika ali bi moral človek med branjem vdihniti. Zdelo se mi je, da mora biti vse povedano v eni sapi, ker sem se zavedala moči premora. Da narediš premor, moraš vedeti, zakaj je tam, pesmi mora nekaj dodati. In ker se mi je zdelo, da s kiticami dodajam premore, ki jih v resnici nočem sporočati, sem vse zapakirala v en konglomerat. Kasneje sem seveda ugotovila, da je nekaj vdihov vmes dobrih, zato so tam. Sem si pa obljubila, da se bom za naslednjo knjigo naučila delati premore in kitice.

Ti je kakšna pesem v zbirki še posebej ljuba?

Če sem prej govorila o nenavadnih kontekstih, ki so jih imele pesmi pred to knjigo – zelo kratka pesem »Stehtati dušo« je nastala, ker sem se nekoč (pod vtisom neke knjige) odločila, da se bom naučila pisati zelo kratke pesmi. Nastalo jih je ogromno, ampak ta je celo preživela.

Prvenko si prvič predstavila v domačem Jurovskem Dolu, na ekološki kmetiji Zelena centrala, kjer si se ob odprtju tamkajšnje sezone Knjižnice pod krošnjami pogovarjala z Natašo Kramberger. Kako si se počutila ob izidu? Se spomniš kakšnega bralskega odziva, ki se te je še posebej dotaknil?

Tudi če bi imela samo tisto branje in samo tisti dogodek, bi bilo čudovito. Ne vem, ali ima veliko piscev_k s slovenskega podeželja ta privilegij, da tako izredna pisateljica, kot je Nataša Kramberger, napiše tako izvrstne knjige o tvojem domačem kraju, ki jih lahko nato ti prebereš. Nataša je v času mojega šolanja in faksa večino časa živela v Berlinu in zame je bila zmeraj oddaljen ideal – ko sva se prvič srečali, sem še nekaj časa živela v šoku, ker je vedela, kdo sem. Da me je sedaj ona povabila na dogodek in da je bil ta dogodek v Jurovskem Dolu, pa je sploh neverjetno. To mi je veliko pomenilo tako z vidika, da sem lahko brez slabe vesti povabila vso širšo družino (vsi živijo v okoliških krajih), kot zaradi tega, ker je prišlo v Jurovski Dol nekaj ljudi, ki si jih tam ne bi nikoli predstavljala.

Ja, pravzaprav sem dobila odziv na dogodku, za kar se pa lahko sedaj javno opravičim. Teta me je namreč opozorila, da nisem dosledna, svojih prvih pet (zaznamujočih) otroških let sem namreč preživela v zaselku Žitence [smeh]. Da ne bo samo Jurovski Dol dobil vseh omemb, temu torej dodajam Žitence – občina je ista, ne moremo pa tega čisto enačiti, priznam.

Bazen ki ga odnašajo robovi izrazito definirajo fluidnost, izmuzljivost in preobrazbe, zato me za konec zanima, ali si v svojem življenju in pisanju opazila kakšno spremembo, ki bi se ti zgodila zaradi izida pesniške zbirke. Kaj ti je prinesla, kaj je odnesla s svojim tokom?

Šele ko je zbirka izšla, sem se zavedela, kako je me stiskala. Kot se mi je prej zdelo, da je popolnoma vseeno, kdaj izide, sem zdaj izjemno hvaležna, da je. V taki obliki in v tem času. In zdaj lahko končno začnem razmišljati o drugih pesmih, drugih tokovih, morda celo pesmih s kiticami in veliko premori.