Morda o človeku več pove, kar si izmisli, kakor kaj je doživel

Jedrt Lapuh Maležič je vraževerna prevajalka iz angleščine in francoščine, še raje pa je avtorica. Tako želje po pisateljevanju kot vraževerja se je navlekla že v mladih letih. »Danes vraževerje po navadi povozim z zdravim razumom, haha, včasih vrata zanalašč zaklenem le enkrat namesto dvakrat in preizkušam usodo, pa se še nikoli ni nič slabega zgodilo,« pojasnjuje lastnica štirih mačk, ki je povezava med črnimi štirinožniki in temno magijo presenetljivo nikoli ni ganila. »Kot sem prebrala v časopisu, je štiri mačke na stanovanje v bloku celo zgornja omejitev za Ljubljano. Pa nisem zbirateljica, štiri mačke zato, ker sem imela sama dve, dve pa je imela še moja partnerka. Včasih sem se zelo obremenjevala s tem, kaj bo, če spoznam fanta, ki bo alergičen in mi ga bo zato težko pustiti. A se je nekako izšlo,« razlaga v smehu. Pač še ena tistih predstavnikov človeške vrste, ki radi tečejo za repatimi kepami samovolje in moledujejo za njihovo ljubezen. »Psi terjajo veliko zaveze, ki jim je jaz ne morem dati,« že začne in potem nadaljuje pogovor odkritosrčno.

Želje po pisanju ni nikoli povozila. Posledično je v Literaturini zbirki Prišleki letos izšel njen kratkoprozni prvenec Težkomentalci.

Še preden je nastal, si bila menda marljiva obiskovalka literarnih delavnic pri Urošu Zupanu, kjer si klepala stihe. Pa kasneje pod mentorsko roko Andreja Blatnika in Suzane Tratnik hitro prešla na prozo. Kako so delavnice vplivale na tvoje pisanje?

Kot je na nedavnem obisku v Sloveniji rekla Eileen Myles, so delavnice najpomembnejše zaradi tega, kar tam ostane. Poskrbele so, da kakšne moje res hude napake niso šle v svet, ampak smo jih na delavnicah prestregli. To se mi zdi pomembno. Mislim, da niti ni toliko važno, kaj napišeš, temveč kaj prečrtaš, preden gre to do bralca. 

Bi začela pisati tudi, če jih ne bi obiskovala?

Mislim, da ja, a vprašanje, če bi si upala priti do objave. Stara sem sedemintrideset in če bi z izdajo knjige čakala še deset let, bi v celem življenju izdala le eno. Kislo bi bilo, skratka. Navsezadnje je stvar delavnic tudi, da se navadiš na odzive. Vidiš, kaj od tega, kar si želel povedati, sploh pride do bralca. Na Blatnikovih delavnicah sem po odzivih drugih delavničarjev točno vedela, kje sem falila, kje sem bila premalo natančna in podobno.

Pisala sem neko zgodbo, prvoosebna pripovedovalka je bila zelo rasistična in zmrdljiva. Meni se je zdelo, da je to odlična fora, a veliko delavničarjev je menilo, da opisujem sebe, zato sem se kar malo zgrozila. To je realna opcija, če si rahlo priličiš pripovedovalko. Pri Težkomentalcih se mi je zdelo, da bo ta nevarnost še toliko večja. A res sem imela občutek, da ne glede na to, da se je kakšna stvar v knjigi res zgodila, mora biti jasno, da se same sebe ne morem tako dobro spomniti za nazaj. In da navsezadnje nisem tako glupa, da bi pisala doživljajske spise in nosila srce na krožniku, če se ne bi videla od zunaj.

Težkomentalci so menda nastajali že nekaj let?

Zadnji dve leti se je čakalo na nov program za subvencije, a to je bilo na mojo srečo. Sicer sem jih začela pisati že mnogo pred tem, takrat so bili še precej bolj iskreni in bolj dnevniški, kaotični, tisto ni bilo leposlovje. V njih sem se poskušala spomniti, kaj vse se mi je zgodilo, a kaj veliko tega dejansko nisem pustila v knjigi. Od nekdaj sem si namreč želela pisati, samo nisem vedela, o čem. Ni mi bilo jasno, v čem bi naj bila fora popolnih izmišljotin, ki mi niso blizu. V izkušnji iz psihiatrične bolnišnice sem pa našla temo, ki mi je bila blizu, zato mi je bilo laže začeti brez distance in toliko časa riniti v leposlovno smer, dokler ni nekaj – vsaj zdi se mi – nastalo iz tega.

Večkrat si že povedala, da je izkušnja bivanja v psihiatrični ustanovi tudi tvoja osebna izkušnja. Kako si se soočala s pisanjem avtofikcije? Je šlo vsaj v prvi verziji zgodb v nekem smislu tudi za terapijo? 

Drži, poznam prostor, poznam ljudi, določeni liki so se ponujali na dlani.  (smeh) Terapija v tej prvi verziji morda res, a potem se je pojavila nova tesnoba. Nisem namreč želela, da bi bila knjiga preveč podobna resničnosti, da ne bi tako grdo zajebala ljudi, da jim kradem usode in jih tako rekoč pod svojim imenom prodajam. Ko sem se enkrat zmenila za knjigo, pa pisanje ni bilo več terapevtsko, temveč sem si naložila breme, ki ga nisem znala predvideti vnaprej – med pisanjem sem začela obenem prikrivati in odkrivati.

Osrednjo junakinjo večine tvojih kratkih zgodb definirajo prepoznavne lastnosti, četudi morda v vsaki zgodbi nastopa kot druga oseba. Zakaj? Kdo je pravzaprav Amber Bukolik?

To je bilo tako, kot da bi povsem pomotoma samo sebe zaštihala. Že par ljudi mi je namreč reklo, da jim je bil ta roman pa kar všeč. Moj namen je bil pisati, kot da v vsaki zgodbi v vlogi osrednjega lika nastopa druga oseba, ampak razumem, da mi to očitno ni povsem uspelo in si je osrednja oseba v vseh zgodbah precej podobna. Z bukoličnostjo, ki jo nosi tudi v priimku, sem pa mislila skrajno sarkastično – če že kaj, je lik skrajno olepšan in mislim, da najdeš v Polju zelo malo ljudi, ki bi bili tako naivni in tako malo zlobni. Hecno je govoriti o tem, zakaj si kot avtor nekaj naredil, če o tem zraven nisi veliko razmišljal in so se stvari zgodile same od sebe, bolj nagonsko. 

Je pomenljivo, da je glavna junakinja vselej ženskega spola?

Če je vselej ista in torej povsod ženska, je tudi lezbijka. Če jo povsod obravnavamo kot isti lik, bi moralo v zgodbi Tudi oni imajo obraze postati jasno, zakaj se ves čas skriva in orisuje tuje portrete, svojega pa noče narisati. Kaj jo torej daje, kakšen strah je v ozadju, da se tako dolgo ne razkrije?

Moja osebna zgodba, ki nima zveze s knjigo, je, da mi nihče od zdravnikov do danes ni verjel, da so bile moje manije še kako povezane z bivanjem v klozetu. Verjamem, da se to ne zdi najbolj znanstveno, a potegne za sabo toliko strahov, da je povsem logično, da si ob skrivanju zakrčen. Če se zakrčiš, pa si dosti bolj dovzeten za beg v razpoloženjska nihanja, ker si – šibek. Ta tvorba, Amber, ki je malo sestavljena iz mene in malo ne, naj bi bila ves čas neka navzočnost, ki se prepoznava skozi druge osebe. Kot sem že rekla, si nisem zamislila, da je to ves čas ista oseba, morda sem ji dala zgolj iz pomanjkanja domišljije vsakič isto ime.

S tem odgovorom si odprla več tem, tudi lezbično. V omenjeni zgodbi psihiater junakinjino lezbištvo obravnava kot simptom njene psihoze in nič več kot to. Kaj si želela sporočiti?

To se je meni zares zgodilo in s to zgodbo sem želela predvsem ovekovečiti izobražene homofobe, ki se imajo za blazno liberalne. Globlje poante ni, raje bi videla, da bi si bila ta zaplet v zgodbi izmislila, pa si ga žal nisem. 

Obenem nikoli ne izvemo za junakinjino bolezen. Obstaja domneva, da je manična, a njena diagnoza ni nikoli izgovorjena, kar najbrž ni naključje?

Z diagnozami se ne sme kar opletati. Sama sem imela dolga leta diagnozo, na katero sem se zelo privadila in se z njo istovetila, potem pa sem šla enkrat k psihoterapevtki po potrdilo, da sem že toliko in toliko časa v redu, in mi je na listek napisala sicer podobno, a drugačno diagnozo. Povsem me je vrglo iz tira, bila sem prepričana, da se je zmotila v kartoteki, spraševala sem se, o kom je pisala, to vendar nisem mogla biti jaz. Šla sem nazaj k njej in ji povedala za napako, pa mi je odgovorila: »Aja, vam je bila bolj všeč prejšnja diagnoza? Velja, brez težav, vam bom pa prejšnjo vpisala, saj tako ali tako ne vemo točno, kaj vam je.«

Diagnozo sem torej namenoma izpustila, ker gre za komplicirano stvar. Človeku daš vejo, na katero se lahko zanesljivo obesi, a to obešanje na vejo je lahko tudi za vrat.

Ko si prej uporabila izraz navzočnost, si imela najbrž v mislih prvoosebno pripoved junakinje, ki si je vselej precej podobna. Ampak zdi se, da je za bralce, tudi profesionalne, to obenem največja kakovost tvoje knjige, ki bi utegnila kratke zgodbe zaokrožiti celo v roman, na drugi strani pa ti očitajo, da knjiga nima še kakšne druge pripovedne perspektive. Kako to doživljaš?

V Dnevniku je bila objavljena kritika Mojce Pišek, s katero se strinjam. Če je to zbirka kratkih zgodb, kar sama trdim, sem ga malo posrala, ker nisem upodobila več glasov. To bi lahko bila korektnejša zbirka kratkih zgodb, teoretično se skratka zelo strinjam, le v praksi najbrž ne bi znala izpeljati.

Ampak hkrati se da obrniti drugače – morda ima Amber toliko povedati, da ne pusti do besede nikogar drugega. Totalno je manična in čeprav v resnici ne pove ničesar, ves čas lapa, ves čas ni tiho. Skozi knjigo sem želela morda nezavedno pokazati, kako ta njena manija vse huje galopira. Ves čas sem imela mislih, da prvoosebna pripovedovalka tako manično opisuje druge, da bi skozi opise sestavila samo sebe. 

V zgodbi Tudi oni imajo obraze se pojavi tudi medicinska sestra, ki jo je Amber po nepotrebnem užalila in se ji želi opravičiti, sestra pa ji odvrne, da je že v redu, češ da je iz nje govorila bolezen, ne ona sama. Junakinja se taki miselnosti upre, češ da je šlo seveda zanjo, ne za bolezen. Si želela tudi s tem razbiti neke stereotipne poglede na psihiatrično diagnozo?

Ja, vsekakor. Zdi se mi, da ta mehanska znanost, ki jo sicer spoštujem, zaradi nje lahko navsezadnje danes precej normalno živim, dogmatično vse pripisuje zunanjim vzrokom. Da popolnoma zamegli to, da je treba prevzeti odgovornost tudi za manična dejanja. Če bom jaz nekoga ubila, tega ne bo naredila manija, ampak jaz z vsemi svojimi napakami in prtljago. Reči, da »je iz nekoga govorila bolezen«, je zgolj izgovor. Kljub bolezni si to še vedno ti, to ni bavbav iz vesolja, ki bi prišel in strašil ljudi. Kdor me je imel rad manično, me je imel navsezadnje rad v kompletu, z manijo vred. 

Sicer pa je zanimivo, da se po odzivih več ljudi zdi, da bi lahko vse tematike zbirke zgrnila v to zgodbo, če morda celo nisem. Še malo bi strnjevala in bi od knjige ostal samo en odstavek. (smeh)

Ali poskušaš v knjigi tematizirati tudi situacijo, v kateri se znajdejo starši psihiatričnega bolnika? Zdi se, da gre v teh primerih vedno za odnos, ki ga označuješ kot zaznamovanega.

Večina ljudi, ki sem jih spoznala v Polju, je imela občutek, da so se tam znašli zaradi nekoga drugega, navadno je to najbližji. Ko sem se sama znašla tam, sem bila tako mlada, da sem za vse krivila starše. Mislim si, da je to tako ali tako pri vsakomer prehodno obdobje. V knjigi sem želela opozoriti na simptome in jih čim manj pojasnjevati, ker za to nisem usposobljena. Seveda ne mislim, da vsakdo pristane v Polju zaradi drugih ljudi, daleč od tega. Ampak občutek, da služiš kazen zavoljo nekoga drugega, je takrat zelo realen. Ker si nekdo drug ne upa priznati, da je psihič, moraš ti tja, da dokažeš, da nisi. Ko shekaš to računalniško igrico, boš pa lahko sam pametoval drugim naprej. 

V eni od zgodb se vleče povezava med ljubeznijo, uporom in svobodo, ki navsezadnje uteleša umetnost. Si želela izpostaviti neko staro dojemanje umetnikov kot norcev?

Amber je tista, ki enači umetnost in svobodo. A to ni idealizem, to je samo malo neumno. Ali pa – naj bo – predvsem naivno. Sama ne dam kaj dosti na svobodo. Ko sem se nekoč s partnerko pogovarjala o tem, je rekla, da je vsak umetnik malo blazen, češ da potuje v druge svetove. Nejeverno sem jo poslušala, meni se namreč zdi, da umetnik ni tisti, ki zna iti, to zna namreč vsak. Umetnik je tisti, ki zna priti nazaj. V to res verjamem. Ta opevana svoboda sploh ni svoboda, temveč je po mojem sebičnost. Prava svoboda, kot jo vidim sama, je v disciplini, pa ne nujno dolgočasni rutini. Svoboda je v tem, da hodiš po svoje in počasi črtaš tisto, kar ne spada k tebi. Zelo poenostavljeno je svoboda prej v tem, da nečemu rečeš ne, kot da rečeš: »Uuu, to bi jaz!« Čim to rečeš, si lahko zasužnjen. 

Ko zdajle toliko šimfam svobodo, se sprašujem, če sploh verjamem v umetnost … Neke muze zagotovo so. Ampak da bi bil kar vsak, ki so ga že kdaj nagovorile, umetnik? To pa po mojem ni res. Preveč v Polju jih sliši glasove, pa zato še niso umetniki.

Torej niso bile muze tiste, ki so ti prišepetavale zgodbe?

Ne, nikoli. Ne slišim glasov, čeprav bi jih kdaj rada. (smeh)

Rekla bi, da dinamiko tvojih zgodb določa igra med tragičnim in komičnim. Najbolj katarzične se zdijo zgodbe, ki se končajo mirno, milo, kot da se v njih nekaj razreši tudi v junakinjini notranjosti. Si na tem gradila notranjo strukturo pripovedi?

To je precej hecno, vedno sem namreč sklepala, da je v kratki zgodbi nujen končni preobrat. Ampak včasih se mi zdi, da ga v življenju največkrat ni. Tudi na Blatnikovih delavnicah mi je bilo všeč, da rad negira vsa ta pravila. Na delavnicah sem se torej naučila tudi, da se ni treba nujno siliti s totalnim tvistom dogodkov.

Sicer pa sta mi tako tragičnost kot komičnost pravzaprav malo mrzki. Ne znam dobro razložiti, ampak res ne bi hotela, da je ta knjiga komu smešna. Če kdaj kaj v njej zveni kot šala, mislim z njo zelo resno, pa nočem reči, da je resnost nujno zelo dolgočasna oziroma tragična kategorija.

Navsezadnje svoje naredi tudi jezik. Zelo rada bi se naučila pisati tako, da manj pleteničim. Kot bralko me najbolj butnejo stvari, ko si stavki sledijo: osebek + povedek + predmet. Velikokrat se razjokam ob knjigah, ampak ob kakšnih baročno nakrancljanih stavkih se še nikoli nisem. V tej knjigi sem baročnost pridala jeziku že zato, ker je tudi manija baročna, a rada bi se naučila stvari povedati bolj enostavno, bolj, kot so.

Uporabljaš zelo raznolik jezik – tudi denimo sleng, vulgarizme in neologizme, ki močno zaznamujejo tvoje like. Koliko truda si morala v to vložiti med pisanjem?

Pripisuješ mi neko premišljeno delo, ampak s tem se vsaj zavestno nisem kaj dosti ukvarjala. Če sem poskušala razmišljati, kako je biti maničen, to preprosto ni bilo tako, da bi človek govoril zelo oklesteno, torej sočen jezik izhaja iz splošnega vzdušja v knjigi. Kot sem rekla, si želim, da bi znala pisati tako, da bi bila vsebina pred jezikom, a zaenkrat tega še nisem sposobna.

Tvoji liki v zgodbah razmeroma pogosto berejo, med drugimi Cankarja in Hafisa. Kakšno vlogo imajo te navezave na literarno tradicijo?

Ko sem bila prvič v psihiatrični bolnišnici, se kljub kopreni v glavi spomnim, da mi je prijateljica prinesla knjigo Kot voda za čokolado. Gre za roman v obliki knjige receptov, a vse, kar se v receptih dogaja, naj bi metaforično potekalo tudi v resnici. To knjigo sem imela v žepu, nisem je še niti odprla, pa je prišel mimo eden od glavnih zdravnikov in rekel: »Aha, že beremo? To pa tukaj ne bo dolgo trajalo.« In takrat sem dojela, da branje očitno tam nekaj šteje. Na veliko sem začela brskati po knjigah, čeprav sem stvari razumela po svoje. No, v knjižnici Polje imajo slovenske klasike in nekaj new agea, in vse, kar sem tam prebrala, se je še isti dan »zgodilo«. Cele psihoze so mi torej blazno zaznamovali poskusi branja, ki so bili taki, da si na koncu nisem upala odpreti knjige, ker sem se bala, da bo lik, o katerem berem, prištorkljal mimo. Morda sem zaradi vzdušja to dodala v zgodbe.

Nekje si dejala, da si navdušena nad deli, ki pripovedujejo o totalitarnih organizacijah. Zakaj? In denimo katere knjige?

Zato, ker je to tak minimundus, umetno ustvarjena srenja, na kateri se lahko delajo poskusi. In ti poskusi na ljudeh seveda zanimajo vsakogar, še posebej psihiatre. Tudi meni se zdi ta poklic nadvse zanimiv, pa ne da bi si kdaj delala utvare, da bom študirala še deset let. Ampak psihoterapija se mi zdi strašno privlačna, toliko sem je že dala čez, da se mi včasih že zdi, da bi skoraj znala še jaz komu drugemu kaj takega narediti, skratka obrniti pogled, zamenjati zorni kot. 

Slej kot prej se v skupinah ljudi vzpostavi določena hierarhija, ki jo hote ali nagonsko prepoznaš. Zelo predvidljivo je, kako se bo kdo, ki je na določenem položaju, ob nekih dogodkih obnašal, kako se bo poistovetil s svojo vlogo. Ne vem pa točno, zakaj me to tako fascinira. Kaj ni zanimivo, da če oblečem uniformo, naenkrat nisem več samo Jedrt, pač pa predvsem vse, kar ta uniforma sporoča? Zgodi se totalna alkimija, preobrazba, celo raz-obrazba. 

Od knjig mi padejo na pamet (da ne bom ostala pri Letu nad kukavičjim gnezdom) Narcis in Zlatoust pa recimo Menih, če se oddaljimo od zaporov in norišnic in preidemo do religioznih občestev, od psihiatrije Prekinjeno deklištvo, Žeparka, filmov pa je verjetno preveč in najljubši so mi tisti o zaporih, ker je tam, podobno kot v norišnici, na kupu nebroj ljudi z neverjetno različnimi ozadji, ki se v resničnem svetu težko srečajo. 

Ukvarjaš se predvsem s prevajalstvom, a praviš, da ti je avtorsko ustvarjanje bistveno ljubše in tudi mnogo napornejše. Zakaj?

Zagotovo je nekaj na tem, da se mi zdi pisanje bolj ustvarjalno, medtem ko prevajanja nič več ne idealiziram. Ko prevajam, se mi zdi avtor lahko antipatičen, pogosto razmišljam, da bi se dalo marsikaj dosti bolje povedati, kot je to storil on. Ne maram občutka, in vem, da ni čisto realen, ampak včasih zna biti prevajanje postrežčkast poklic. Dobro je ostati nekako servilen, ne glede na to, kaj tipkaš, naj je rasistično, seksistično ali »zgolj« osladno. Če si egomanijak, ti kaj takšnega ne sede najbolj. 

Kako je sicer mogoče, da se človek obenem loteva prevajanja avtobiografije Nelsona Mandele in priročnika o jogi?

Prav zato, ker potrebuje oddih. Zaradi svojih izkušenj s področja t.i. duhovnosti rade volje poflikam pavze med napornimi prevodi. Prevajanje duhovnih priročnikov se mi zdi prikladno, da si človek opomore. Polovice tistega, kar priporočajo, sicer ne verjamem, a je po drugi strani veliko stvari v njih zelo življenjskih in držijo. 

Govoriva o nasvetih: »Vsako jutro se poglejte v ogledalo in si povejte, da ste lepi.«?

To je krvavo prislužen denar. (smeh) A če gre za kaj malo izzivalnejšega od tega, mi ni odveč.

Zakaj sicer pišeš prav v formi kratke zgodbe?

Verjetno je to stvar lenobe, zdi se mi namreč, da se ne moreš lotiti romana, tako kot se jaz lotevam kratke zgodbe – nekaj imam v glavi in fliknem na papir v par urah. Že za kratke zgodbe se mi zdi, da zanje porabim premalo časa, tudi v procesu piljenja. Če pa bi se lotila romana, bi najbrž potrebovala kakšno pisateljsko štipendijo vsaj za pet let. Tudi ko v privat življenju izbruhnem, se to zgodi na hitro in mine, potem je pa v redu. Ker bolj bliskovito čustvujem, mi očitno ni do daljše forme.

Kako to, da so tvoje kratke zgodbe tudi po dolžini precej kratke?

To je zaradi moje nestrpnosti. Lahko bi bile daljše, če bi vložila več zgodbotvorne energije, a (še) ne gre. Tudi v resnici teže prisluhnem dolgotrajnim pripovedim. Se mi je že zgodilo, da sem kakšno zgodbo raztegnila, pa potem črtala. Če se da povedati v treh stavkih, zakaj bi ljudem odrekel spoštovanje njihovega časa in prostora?

Sicer pa je pri založbi Škuc pred izidom že tvoja naslednja knjiga, ki naj bi bila lgbt obarvana. Si ostala pri delovnem naslovu Bojne barve?

Bojne barve pišem že skoraj toliko časa, kot sem pisala Težkomentalce, za obe knjigi sem namreč v kratkem razmaku dobila ponudbo za objavo. Večino novih zgodb sem napisala za delavnico lgbt pisanja pri Suzani Tratnik, ogrodje sem torej imela, a kako jih zasukati, sem osmislila šele v zadnjega pol leta. Nova zbirka se mi zdi od Težkomentalcev sicer različna že v tem, da je bolj raznolika in bolj leposlovna, ne tako tesno povezana z mojo zasebnostjo. Ali pač? Ne vem, morda o človeku več pove, kar si izmisli, kakor kaj je doživel.

Želela sem najti drug naslov, ker Težkomentalci in Bojne barve v kombinaciji zvenijo zelo bojevito, kar pa jaz niti nisem. Alternativni naslov je bil Pod preprogo, pa se nisem odločila zanj. Sicer pa se bojne barve v knjigi nanašajo na ličila. Moja stara mama je namreč vedno govorila, če se bom dala v bojne barve, preden grem ven, zato mi je ta izraz domač.

Nekje si povedala, da živimo v svetu s premalo humorja in preveč tabujev. Te to napeljuje k pisanju?

Ne vem, po mojem me k pisanju napeljuje predvsem velik ego, ki ga ima najbrž vsak, ki želi biti slišan. Na splošno se mi zdi v slovenski prozi preveč navzoče pojmovanje, da se pisatelj žrtvuje. Mislim, da enostavno radi vidimo, da nas kdo sliši, in to bi komot direktno povedali. Humor pri tem sploh ne pomeni, da je nekaj smešno, prej je to način obrambe pred bolečino kot pa poskus zabavati ljudi. Vsaj pri meni, največ se namreč zajebavam, ko mi je najhuje, drugače najbrž ne bi preživela ali pa bi celo preživela, pa bi bila v očeh drugih tragičen lik, kar je skoraj huje kot umreti. (smeh)