Knjige niso več razumljene kot naložba v prihodnost, bolj kot trenutno zadovoljstvo, kar morda ni brez povezave s tem, da nas prihodnost upravičeno skrbi.

Naloga literarnih delavnic je – poleg druženja – tudi ta, da prestrežejo in presipljejo balast. Ločijo zrnje od plev. Da izluščijo sonce izza vsakršnega vremena, lepega, grdega, kodrlajsastega, ker zmeraj nekje je, naj se ga še tako slabo vidi. Mene kot piske brez delavnic ne bi bilo. Za biti piska pa je potreben lasten razmislek, in ne predstavljam si točno, kako naj bi si ga vzela v svetu gonje za prevajalskimi roki ali honorarji.

Maja Vidmar je dve tretjini svojega preživetega časa verjela, da mora biti nekaj trdnega, jasnega, določenega, pokončnega, in vse to, ne da bi se sploh imela čas narediti, ampak kar iz nule. Zato je, kot pravi, ves čas imela občutek, da slepari. »Zdaj je vendarle malo drugače: poleg zmede je tudi občasni mir, da samo sem,« dodaja. Torej občasno je in piše. Po šestih dobro sprejetih pesniških zbirkah in Jenkovi nagradi (Prisotnost, 2005) je pozornost nazadnje pritegnila z Minutami prednosti, zbirko, ki je izšla v Literaturinih Prišlekih.Preberi

Jedrt Lapuh Maležič je vraževerna prevajalka iz angleščine in francoščine, še raje pa je avtorica. Tako želje po pisateljevanju kot vraževerja se je navlekla že v mladih letih. »Danes vraževerje po navadi povozim z zdravim razumom, haha, včasih vrata zanalašč zaklenem le enkrat namesto dvakrat in preizkušam usodo, pa se še nikoli ni nič slabega zgodilo,« pojasnjuje lastnica štirih mačk, ki je povezava med črnimi štirinožniki in temno magijo presenetljivo nikoli ni ganila. »Kot sem prebrala v časopisu, je štiri mačke na stanovanje v bloku celoPreberi

Biti pisatelj se mi je vedno zdel skrivnosten poklic. Ko smo v osnovni šoli sodelovali pri nekakšnem poklicnem usmerjanju – zmedeni in obenem preveč samozadostni smo bili komaj prav zabredli v svoja najstniška leta, in že nas je nekdo soočal z življenjskimi odločitvami glede izbire poklica, ki ga bomo po vsej verjetnosti opravljali do konca svojih dni –, smo morali odgovoriti tudi na vprašanje ne nujno sanjskega poklica, temveč pač tistega, ki se nam je zdel zanimiv, ne glede na to, ali je bilo o njemPreberi

Druga, dopolnjena izdaja Blatnikovega učbenika Pisanje kratke zgodbe je vsebinsko zanimivo, stvarno in mestoma precej zabavno besedilo. Po obsegu je več kot prijazno bralcu: če vam čas dopušča, ga lahko preberete tako rekoč v enem šusu.

Avtor o pisanju zgodbe res piše tako, kot obljubi v podnaslovu: od prvopisa do natisa. Osebno so me bolj kot opisovanje posameznih faz obdelovanja besedila pritegnile misli o samem pisanju (denimo na prvi pogled nezdružljivi misli oziroma napotka Johna Braina iz besedila Kako napisati roman: Pišite iz izkušnjePreberi

Elizabeth Stone je profesorica na Univerzi Fordham v New Yorku. Predava na Oddelku za angleški jezik in književnost in na Oddelku za medijske študije. Je tudi mentorica študentom, ki sodelujejo pri pisanju za univerzitetno glasilo The Observer, ki je prejelo že več odmevnih nagrad. Elizabeth Stone je avtorica del Black Sheep and Kissing Cousins: How Our Family Stories Shape Us (Time Books, 1988, izdaja z novo spremno besedo je izšla l. 1991), The Hunter College Campus Schools for the Gifted (Teachers College Press, 1991) in knjige APreberi