Pesem ve več, kot vem jaz

Maja Vidmar je dve tretjini svojega preživetega časa verjela, da mora biti nekaj trdnega, jasnega, določenega, pokončnega, in vse to, ne da bi se sploh imela čas narediti, ampak kar iz nule. Zato je, kot pravi, ves čas imela občutek, da slepari. »Zdaj je vendarle malo drugače: poleg zmede je tudi občasni mir, da samo sem,« dodaja. Torej občasno je in piše. Po šestih dobro sprejetih pesniških zbirkah in Jenkovi nagradi (Prisotnost, 2005) je pozornost nazadnje pritegnila z Minutami prednosti, zbirko, ki je izšla v Literaturinih Prišlekih.

Do vsega, kar se tiče vloge pesnice in ni dejansko pisanje pesmi, ima dvojen odnos. Intervjuji so ji, recimo, že skoraj zoprni ali pa jo v najboljšem primeru spravljajo v stisko, zato je bilo njeno javljanje iz latvijske pisateljske rezidence svojevrsten podvig. »Če se hočem opisati, se takoj zasačim, kako se nočem opredeliti, in hitro narišem sliko samih nasprotij, kar ni nujno resnica, saj nisem nujno razdvojena ali neopredeljena ali neulovljiva. Živim precej zamejeno – mislim prostorsko in glede na ljudi, ki jim namenjam pozornost, pa vendar imam rada družbo in lahko zaradi svoje izoliranosti preveč govorim. Lahko sem zelo nerodna in izgubljena in lahko se zelo znajdem. Čeprav sem vedno znova obupana zaradi starih težav, vem, da se spreminjam – sprememba je to, da sprejemam sebe in druge – in v to tudi veliko vlagam,« prepričljivo dodaja. Tokrat se je znašla.

Od tvoje prve zbirke je minilo že 33 let. Je razlika v tem, iz česa so pesmi nastajale takrat in kako nastajajo danes?

V osnovi ni velike razlike ne iz česa ne kako – iz tega, kar je, in tako, kot me veseli. Seveda se je v triintridesetih letih veliko zgodilo, popreproščeno rečeno, navzven in navznoter, in tej novi snovi ali novi meni se je prilagajal tudi moj kako. Gotovo tudi pod vplivom vsega, kar sem v teh letih prebrala. V bistvu pa gre za isti princip, celo potruditi se moram, da je isti. Čim se mi zdi, da nekaj že znam ali vem in da bom lahko iz tega recimo napisala cel cikel, stvar propade. Vedno znova sem samo pred eno naslednjo pesmijo, radovedna in ranljiva. In vseeno lahko propade.

No, tvoj prvenec, Razdalje telesa (1984), je izšel precej zgodaj, imela si 23 let, in kolikor vem, je s 1.500 razprodanimi izvodi žel veliko uspeha. Kako je prišlo do tega? Kako na zgodnjo izdajo gledaš danes?

Kolikor se spomnim, se meni ni zdelo zgodaj. Meni ljuba Murn in Kosovel sta bila pri teh letih že dobro leto mrtva, brez knjige sicer, pa vendar. Poleg tega sem se takrat počutila zelo stara. Z uspehom pa nisem imela pravega stika. Ko sem čez dolga leta izvedela, koliko se je govorilo o mojih pesmih, sem bila resnično presenečena. Že res, da so me hvalili, in to mi je dobro delo, vendar hvale nisem nikoli zares vzela vase. Posledično sem na žalost s tem koga odbila, čeprav bi ga potrebovala, in sem ostajala sama. Svojo pesniško samozavest sem črpala drugje. V prvi vrsti iz veselja do pisanja. V osnovni šoli sem si izbrala učiteljico slovenščine, ki sem ji verjela, da dobro pišem, v gimnaziji Jožeta Snoja, in potem, že po knjigi, me je izbral Gregor Strniša. In to mi je bilo dovolj. Tudi nisem vedela, da 1.500 izvodov pomeni veliko naklado za pesniški prvenec, oziroma se s tem nisem ukvarjala. Kot da je moja knjiga živela eno življenje, jaz pa drugo.

Tudi zdaj se mi moja prva knjiga ne zdi zgodnja. Zgodila se je ravno ob pravem času in zdaj sem hvaležna vsem, ki so mi pomagali ali sodelovali. Najboljše pa je, da jo še vedno doživljam kot svojo. Sicer težko berem iz nje, vendar sem s svojim začetkom zadovoljna. Nase iz tistega časa pa gledam kar se da blago: mešanica nedolžnosti, ignorance, pričakovanj in istočasne postaranosti. Nikoli več nisem bila na tak način stara, kot sem bila takrat.

Razdalje telesa sicer zaznamuje precej brezkompromisna erotična poezija brez sentimentalnosti. Zakaj je bilo to takrat, na neki način pa tudi v nadaljnjih zbirkah, zate pomembno? Si v tem videla tudi svojevrsten družbeni angažma?

Objaviti pesmi je dejanje, ki posega v družbo. Svojega posega nisem načrtovala kot spremembo v družbi, kar razumem kot družbeni angažma. Vsaj ne zavestno. Na neki ravni pa je objava pesmi nekakšno širjenje prostora, če že ne zame, pa za take pesmi, kot so moje, in potencialno za vse druge. Svojih takratnih pesmi ne doživljam kot brezkompromisno erotično poezijo brez sentimentalnosti, pač pa na meji z brezkompromisno erotično poezijo brez sentimentalnosti, kar je zame velika razlika. Ne gre za erotične prizore ali nezaslišana dejanja, gre za medbesedni naboj, ki pa je sentimentalen, ker gre zares. Ko gre zares, se čustvom ne da izogniti. Moje pesmi so čustvene, in zanimivo je, da izpadejo nesentimentalne. Mogoče se razlog skriva v mojem otroštvu, ko sem (ne edina med Slovenci) želela biti kakor Old Shatterhand, ki ni premaknil niti mišice na obrazu, tudi če so ga žgali, ali pa v tem, da sem ob branju sentimentalne poezije čutila nekakšen sram in odpor, ali pa sem enostavno že takrat vedela, da direktnemu izrekanju čustev nihče ne verjame. Danes ne verjamemo niti temu, da so begunci prestrašeni in ponižani zaradi tega, kar doživljajo, ali da jih zebe, če so na mrazu.

Z omenjenim sem se želela vsaj malo distancirati od tega, da so ti mnogi kolegi, ki so že takrat pisali o tvoji poeziji, pripisovali »senzibilnost tipično ženske« lirike. Včasih se mi zdi, da te ta oznaka, četudi se je prav odnos do odnosa med moškim in žensko v tvojih pesmih v naslednjih zbirkah preoblikoval in razvil, še vedno spremlja. Te to kdaj moti?

Čeprav sem pomene za to in druga dogajanja izoblikovala z leti, pa mi je bilo že takrat jasno, da si bom razbila glavo, če se bom zaletavala v ta zid, in, kar je še huje, s svojim zaletavanjem še bolj utrdila zid proti sebi in meni podobnim. Niso bili vsi, ki so pisali o moji poeziji, omejeni s to klasifikacijo, in le malo je bilo takih, ki so me želeli s »senzibilnostjo tipično ženske lirike« diskvalificirati (čeprav se to vseeno zgodi), ampak je to spadalo v njihovo dojemanje sveta, kar je legitimno. Temu pač nisem pritrjevala, in če me je kdo vprašal, sem povedala, da je poudarjanje ženske senzibilnosti neumestno v tem smislu, da odvrača od branja pesmi v neke vzorce. Ne bi bilo sicer nič narobe, če bi imela moško ali moško korejsko ali katero drugo senzibilnost, vendar pa ni nič čudnega, če imam žensko, karkoli že to je. Seveda me moti, ko pridem v direkten stik s temi sodbami, ampak edino zdravilo je pisanje pesmi, in ko pišem, me ne moti. Te sodbe pa se ne tičejo toliko mojega pesniškega odnosa do odnosa med moškim in žensko, kot tega, da sem ženska, ki piše. In, res je, omenjeni odnos med moškim in žensko se je v moji poeziji spreminjal in se še vedno spreminja ali pa sem vsaj ozavestila tisto, kar se ni spremenilo.

O slednjem sem razmišljala, ko sem opazila, da si napisala vsaj dve pesmi z naslovom Srce, ki se mi zdita korenito različni. V zgodnejši iz zbirke Ob vznožju (1998) berem upesnjevanje svojevrstne bojazljivosti, v kasnejši iz Kako se zaljubiš (2012) suverenost. Poleg tega – je danes sploh še mogoče napisati pesem z naslovom Srce, ne da si ob tem ciničen? In, če se vrnem k tvojim prej izrečenim besedam o direktnem izrekanju čustev, pesem z naslovom Sreča ali Strah?

Najraje bi te kar nazaj vprašala, ali se ti zdita moji pesmi z naslovom Srce cinični ali slabi ali nista pesmi? Jaz ne poznam besede ali simbola, ki bi se mu pri pisanju vnaprej odrekla, češ da je izrabljen. Seveda pa moram računati s tem, da je izrabljen, in seveda mi lahko pri tem spodrsne. Če pogledam ti dve pesmi, od ene do druge ne gre za neki razvoj in še manj za napredek, ampak za dve stanji. Zanimivo, da sem pri obeh segla v živalski svet (v prvi martinček in v drugi predenje kot zvok). V prvi me je je pretresla očitnost srčnega utripa, pri drugi pa gre za nekakšno srečno brundanje, kot se je o tej in še nekaterih pesmih v svojem zapisu izrazila Barbara Korun. O ciničnih pesmih pa lahko rečem, da grejo v minus in se tako na neki način ukinejo. To ne velja za pesmi na meji cinizma, ki pa že niso več cinične, prej ironične. Taka je omenjena pesem Sreča. Zelo veliko mojih pesmi bi lahko nosilo naslov Strah, kadar pa dam ta naslov, gre za anatomijo strahu.

Živali se sicer večkrat znajdejo v tvojih pesmih, tudi v Minutah prednosti. Zdi se, da vselej vedo več kot človek? Navsezadnje najbrž ni naključje, da se tudi »živalski« cikel v zbirki Kako se zaljubiš imenuje Basni in anekdote.

Zelo sem vesela, kadar kdo pove o mojih pesmih, česar sama nisem vedela, ampak samo slutila. Tako je Peter Semolič v zapisu za radio napisal, da gre v moji zadnji knjigi za izstop iz antropocentičnosti, saj živali, ki nagovarjajo lirski subjekt, tega spreminjajo v objekt, in je to ena od oblik razsrediščenj subjekta, ki se na več nivojih zgodi v tej knjigi. No, mogoče sem preveč skrčila njegovo misel. Lahko pa se direktno navežem na tvoje vprašanje, da živali vedo več. Res je. Gre za to, da pesem ve več, kot vem jaz, in živali so način, kako pesem ve več. Vse, čemur se približam s spoštovanjem, mi lahko spregovori. Upam, da bom lahko v tem spoštljivem odnosu ostala še dolgo.

Ali ob razsrediščenju lirskega subjekta prihaja tudi do svojevrstne razgradnje subjekta, sploh v zadnjem delu zbirke, kjer med drugim beremo: »Edina rešitev je / izginjanje«? In kakšen odnos vzpostavljaš v zbirki s časom, z minevanjem?

Tudi o razpadu subjekta piše Semolič in se strinjam. Da bi spoznala, kdo sem (v to raziskovanje se podamo, ko je jasno, da ta naš kdo ne deluje dobro), sem tvegala vse, tudi razpad na najgrše dele do te mere, da ostane samo še vprašanje. Vendar to ni minevanje. Minevanje pač je, smrt je vedno tu kot podlaga, vendar se ne ukvarjam z njo. Ravno nasprotno, se šele vzpostavljam kot živa. Mogoče je videti pozno, ampak kaj pa če se nikoli ne bi? Hecno pa, da to pomeni, da v bistvu izginjam – nisem vedela, da bom to našla. No, nekaj je na tem, ampak malo me je zdaj zaneslo, malo prehitevam ali celo mešam nivoje. Raje bom ostala pri živosti, ki ni nič drugega kot to, da sem tu in hkrati čutim to, kar čutim. Ne bi verjeli, kako malokrat nam to uspe.

Smo vsak sam sebi največji lovec, Veliki preganjalec?

Vsi smo na neki točki neprijazni do sebe, ni pa to nujno preganjalec. Tudi ni nujno, da se to vidi navzven kot hitenje, delo, grabljenje stvari ali doživetij, pri meni že ne. Pri meni gre za totalnost svoje neusmiljenosti same s sabo, kadar gre za počitek in sprostitev. To sem lahko ubesedila samo tako, da sem jo osamosvojila v alegorijo Velikega preganjalca, da je lahko zaživela svoje življenje v pesmi. Marsikdo je razpoznal nekaj svojega ob branju pesmi Lovec zver, kar pomeni, da ne samo mene, ampak tudi bralca taka osamosvojitev ali prepoznanje ali zavedanje pripelje do integracije in je na poti k celovitosti. Ne sliši se vabljivo, vendar ja, gre za integracijo teh spak, ki so nastale v neki nuji. Glede na to, kako strašne so, je morala biti takrat tudi nuja strašna. V geštaltu bi rekli, da je šlo za kreativno prilagoditev otroka na okoliščine njegove mladosti.

Veliko se poglabljaš v geštalt terapijo. Na kakšen način? In kako to – prek vpliva na tvoje življenje – vpliva na tvojo poezijo?

Karkoli vpliva na moje življenje, seveda vpliva tudi na mojo poezijo. Če bi se zaposlila kot uradnica ali šla v neko vojno žarišče kot prostovoljka, bi to tudi vplivalo. Ko sem pred desetimi leti začela obiskovati delavnice iz geštalt terapije in deloma psihodrame, me je gnala želja po odkrivanju in spreminjanju sebe. Želela sem biti bolj zadovoljna sama s seboj, imeti boljše odnose in dati to novost svojima otrokoma. Pa tudi za poezijo sem vedela, da ne želim več pisati o svoji zataknjenosti, vsaj ne z istega zornega kota. V smislu poglabljanja me je pot preko delavnic in osebne terapije peljala v izobraževanje iz geštalt terapije. Poglabljanje je tudi najbolj primerna beseda za učinek, ki ga ima vse to name. Počasi sem začela dojemati svet na geštaltistični način. Tega nisem načrtovala, pred leti bi celo lahko čutila odpor do česa takega, saj bi to razumela kot zožitev pogleda. Toda edino zožitev pogleda omogoči njegovo poglobitev, če se te zožitve zavedam. Ne moreš se potopiti v jezero na celi njegovi gladini. Odkrila sem recimo, da sem bila globoko, fundamentalno žalostna, vendar tega nisem vedela. Tega nihče ni vedel, razen pozneje mojih otrok. Srce se mi skrči, ko pomislim, kako sta me želela razveseljevati, saj sta morala čutiti, da ju moja žalost življenjsko ogroža. Grozno je, da sta tudi ob meni zadela ob svojo otroško nemoč.

Vendar pa bi to mogoče lahko odkrila tudi preko katerega drugega pristopa in ne nujno geštalt terapije. Ta mi poleg poglobitve omogoča predvsem razjasnitev pogleda in posledično možnost izbire. Če vsaj za hip neham tolči s kuhalnico po šlemu, ki ga nosim, ali če ga za hip celo snamem, nenadoma slišim in vidim drugače kot prej in imam vsaj možnost odločiti se drugače kot ponavadi. Če se lahko odločam, sem bolj živa. Če sem bolj živa, bolj čutim, torej čutim tudi bolečino, vendar drugače kot prej.

S pesnico Aljo Adam vodita tudi kreativne delavnice Gita joge. Kakšen je koncept, je povezan z geštaltom?

Z Aljo ravno razmišljava, da bi spremenili ime, saj malokdo ve, da gita pomeni pesem, joga pa združitev, tudi osredotočenost, zato se zdaj to ime verjetno sliši kot telovadba in ne kot delavnica kreativnega pisanja. Upam, da najdeva drugo ime. Pisanje je čudovit proces, v katerega lahko vstopiš na več nivojih in nobenega ne podcenjujem. Če je tvoj nivo tudi objavljanje in oblikuje tvojo identifikacijo, pa še vedno drži Rilkejev nasvet, da ne piši, če nisi notranje primoran. Prepričana sem, da se pisanja naučiš z branjem in seveda s pisanjem. Lepo je imeti mentorja, ki te kdaj pa kdaj usmeri v tisto, kar delaš dobro, in te spodbuja k vztrajnosti dodelave, da nisi prehitro zadovoljen, vendar je dobro, da takega mentorja ponotranjiš in postane del tebe.

Zelo vznemirljivo pa je, recimo na delavnici, kot je najina, priti v stik z vsebinami in mejami med njimi, o katerih prej nisi imel nobene predstave ali pa je bila tvoja predstava zafiksirana. In ko iz tega nastane tekst, je še bolj vznemirljivo raziskovati, kje ta tekst ne funkcionira dobro, saj se praviloma pokaže, da je to tam, kjer ni avtentičen. Navadno se ognemo svoji avtentičnosti, ker bi radi nekaj več, in nastane manj. Z Aljo sva oblikovali delavnico, ki ne samo združuje najino pesniško znanje, Aljino jogijsko prakso in najino geštaltistično naravnanost, ampak je iz tega nastalo nekaj novega.

Na kakšen način predstavlja zbirka Minute prednosti razvoj tvoje poetike? Kam sodi v sklopu tvoje pisave?

Nisem prepričana, da grem v poeziji razvojno k nekemu cilju ali da sem boljša kot prej. Tudi nimam nekega poetičnega programa, vsaj ne več kot za nekaj pesmi vnaprej – pa še ta navadno vznikne iz ene že napisane pesmi in se lahko tudi izjalovi. Bolj kot v načrt, kaj bo sledilo, sem naravnana v radovednost, kaj bo sledilo, in isto velja za vprašanje kako. In včasih sem veselo presenečena in včasih si rečem – pa ne že spet to … Vsaka zbirka pesmi je zame zaključen organizem, ki pa odzvanja prejšnjo in kaže zametke naslednje zbirke. Ravno tega se dotika tvoje vprašanje, ampak nimam odgovora na dlani. Malo na silo bi lahko razdelila pesmi iz zadnjih dveh zbirk na tiste, ki delajo sliko iz zgodbe, in na tiste, ki delajo zgodbo iz slike, in oboje so tudi v mojem trenutnem pisanju. Tudi glede pisave ne znam biti splošna – laže se pogovarjam konkretno o neki pesmi. Vem, da mi je všeč vsaj na videz preprosta razumljivost, ki pa se ne ustraši kompleksnih izzivov, in upam, da grem v tej smeri.

Tvoja pisava je ena tistih redkih, ki kljub navidezni nepretencioznosti izraza in sintakse na koncu vsake pesmi vseeno zahteva ponovno branje, recimo v pesmih Srnjaček ali Vaja z udarcem na pavke. So tudi zato pesmi v vseh tvojih zbirkah razporejene zgolj ena na dve strani? Da laže dihajo, da laže dihamo?

Me veseli, kar si napisala. Čeprav je dobro, da se pesem že pri prvem branju zasveti, je njeno povabilo k ponovnemu branju ali celo nuja ponovnega branja, ki je vedno drugačno, zanjo pravi kompliment. To razkošje pa, da lahko pesmi dihajo vsaka na svoji strani, kot praviš, je možno, ker se skoraj vse moje pesmi dovolj kratke. Pri prvi knjigi prazne strani niso bile moja ideja, vendar sem takrat zelo posvojila občutek, da moje pesmi potrebujejo tako zračno domovanje. Joj, kakšne izraze uporabljam – to je verjetno zato, ker že nekaj časa nimam lastnega domovanja in se s tem ukvarjam.

Hočeš reči, da veliko potuješ? Kot zdaj, ko si v Latviji?

Hočem reči, da mi sicer nič ne manjka, ampak da bi raje imela svoje bivališče s svojim pohištvom, kot da sem podnajemnica, in da me to zdaj čustveno okupira. To, da sem trenutno v Latviji in lahko pišem, pa je neprecenljivo. Včasih razmišljam o svetu, kjer bi vsaka Zemljanka oziroma Zemljan poleg hrane, čistega zraka, prostora in varnosti imela tudi tuš s hladno in vročo vodo, če bi ga želela, in da bi vsak, ki piše, poleg pisalne mize imel tudi neomejeno število mesečnih rezidenčnih štipendij, če bi jih želel. 

In da bi vsak Zemljan imel poezijo? V Pesmi o naročilu se zazdi, da obstaja možnost, da je poezija nekaj, česar dandanes ne potrebuje nihče. Kdo danes potrebuje pesem?

»Komu je mar, poet, tvojih sanj, / tvojih iskanj in tvojih spoznanj?« sprašuje Kosovel. Včasih se mi zdi, da o tistem, kar se me najbolj tiče, vem najmanj. Lahko bi se zatekla k metafori, pa bom ostala pri zanesljivem občutku, da ni vseeno, ali pesmi so ali jih ni, da ni vseeno, če ta hip nekje nekdo piše pesem, in da ni vseeno, če jo nekdo bere.